Sveta Marija zdravja 2012 - za vse ljudi dobre volje

datum: 14.11.2012

kategorija: Novice SIM


Osebno ne dam dosti na praznike, čeprav se jih ne branim, ker če drugo ne, prekinjajo monotonijo vsakdanjosti in nas družijo s prijatelji in sorodniki. Dnevi so si itak vsi enaki, ljudje v njih pa ne zmeraj tako

Spominjam se, da smo od pamtiveka v naši vasi častili dva praznika. Sredi poletja Svetega Petra in Pavla, na katere so vaščani že pozabili, ker originalnih vaščanov skoraj ni več (in zdaj menda bližnji Gažonjci zadržujejo naša svetnika gori na hribu in z njima morda igrajo nogomet na Šegadicah); a na jesen okrog 23. novembra se je vsa vas zbrala enkrat popoldne k litanijam za Sveto Marijo zdravja.
Spominjam se, da so se pri sergaški kapelici zbrale predvsem stare ženice, kakšen možak in pa radovedni otroci. Stara Šemonka in moja nona Ana in stara Balčinka ter naša teta Ana so žebrale rožni venec in vodile litanije cele ure, da se je čulo kot da je cela vas mrmrala in molila. Župnikov od takrat se skoraj ne spominjam. Zdaj prihaja tudi župnik od šmarske fare, ki še poje zraven in s seboj pripelje svoj šmarski kor, ki je tako ubran in v Marijnih ali ljudskih pesmih prijetno čustven in blagozvočen.
Tudi letos okrog 23. novembra se bomo zbrali sredi vasi za Sveto Marijo zdravja, okrog kapelice ali pa naslonjeni na bližnje hiše. Prišlo bo kot po navadi tudi nekaj naših bližnjih Gažonjcev in Kužercev in nekaj vaščanov in vaščank, ki že dolga leta živijo drugje, predvsem v Trstu. Vsaj enkrat na leto pridejo v rojstno vas. Zbrali se bomo in spregledali bomo vreme, tudi če bo oblačno ali deževno. Poglobili se bomo v petje in molitve ali svoje misli. Tudi meni je čudno pri duši, tesno in srečno obenem ob takih zbiranjih. Tesno in boleče, ker toliko vaščanov ni več med nami, mojih bližnjih tudi zelo malo. Dobro mi je bilo v duši, da sem po skoraj štiridesetih letih tujine spet doma v svoji rojstni vasi, med svojimi ljudmi.
Najbolj pa se počutim srečnega zato, ker ne čutim nobene ločitve med ljudmi, tistimi od tam preko meje in domačimi, kar nas je ostalo. In najbolj me začudi in osreči to, da se na sveto Marijo zdravja zbere okrog kapelice v Šergaših vsa vas: tudi naši mohamedanci in pravoslavni in kakšni Istrjani od preko Dragonje in kakšen neveren vmes. Seveda vsi se ne bomo križali ali peli ali molili. Ampak vseeno, bomo kot vaška skupnost skupaj v tihi molitvi, razmišljanju ali čudenju. Čutiti je neko resnost prisostvovanja tem litanijam, eno božjo pripadnost tej vaški skupnosti. Čutiti je dobro voljo, da v bistvu verujemo v istega Boga, čeprav ga vsak po svoje častimo in čutimo eno dobro voljo, da živimo skupaj v dobri volji in božjem miru, ker je tako usoda hotela, saj nas je nanesla skupaj v to mirno vas iz mnogih vetrov.
Pred nekaj leti sem bil povabljen v državni zbor v Ljubljano na Vseslovensko srečanje izseljencev, zamejcev in poslancev slovenskega parlamenta. Razpravljali smo dosti, kako premagati nazorske razlike, kako se sprejeti kot en narod, kako živeti vsaj strpno, če ne složno skupaj.
Slovenski narod je na žalost še razdeljen. Zadnja svetovna vojna je pustila za seboj hude rane. Hude rane povzročajo tudi ideologije, pa naj si bodo to komunistične, klerikalne, ali liberalne. Ampak pri tistih, ki smo sodelovali na tem srečanju je bilo čutiti eno dobro voljo, da živimo skupaj, da se priznamo kot državljane iste države ali kot ude istega naroda. Srečen sem bil, ko mi je bila dana beseda, da sem takrat dal za vzgled prav naš šmarski cerkveni zbor, ki poje vernim in nevernim, ob grobu ali veselici, na cerkvenem ali borčevskem slavju. Ljudje so me gledali in poslušali in me prišli potem spraševat, če je to mogoče.
Seveda, da je to mogoče, sem jim rekel, ko pa imamo v našem občestvu ljudi kot so Krteljevi, Bažčevi, Zadnikovi, Savarinovi, Hrvatini, Medvedi in vse (da ne imenujem vseh po imenu), ki jim je všeč prepevati in se veseliti skupaj – in se izogibljejo nepotrebne politike v svojih vsakdanjih odnosih.
Zato je prav, da zdaj ob koncu še enega leta pomislimo na blagoslov strpnosti in medsebojne ljubezni in da ne nasedemo cenenim hujskanjem proti ljudem dobre volje, ki drugače mislijo o politiki in veri kot mi ali, ki jih je usoda od drugod nanesla k nam pred mnogimi desetletji. Tistim pa, ki niso slovenski Šavrini po duši ali po krvi, polagam na dušo naj se čimprej prilagodijo tej lepi Istri in sprejmejo njen jezik in navade, kolikor se le da. Istra je sprejela tekom stoletij, ako ne tisočletij mnogo drugih plemen in jih je skoraj vse prekvasila v Šavrine ali vsaj Istrjane. O tem, če smo Šavrini ali Istrjani sem se že razpisal in sigurno se bo našlo kaj med mojimi papirji. Vem pa, da beseda Šavrin zagotovo pomeni suveren, samostojen (iz laške besede sovrano) ali pa celo, da naš rod prihaja iz sorškega polja na Gorenjskem.
Meni pa so se leta natekla in prosinca bom 80 let star. In ne bi se branil še kakšnega leta po vrhu, čeprav v berglah. Domači ljudje mi pravijo, da bomo letos v ta namen, ako Bog da še zdravja, zagotovo naredili kakšno malo fešto v Kopru ali še najraje v Sergašeh.

Vaš Bert Pribac

V Šergaših 4. decembra 2002 in 13. novembra 2012


bert Berta Pribca je predsednik Republike Slovenije, 10. septembra 2012 odlikoval z redom za zasluge - za prizadevano uveljavljanje slovenske istrske kulture in prispevek k premoščanju slovenske politične razdvojenosti.