Aleksander Saša Novak, 1928 – 2015, In memoriam

datum: 16.06.2015

kategorija: Novice SIM


Odšel je še en zavedni Slovenec, Aleksander Saša Novak. V Sarajevu je 27. marca preminil, na zadnji poti smo se od njega poslovili 7. aprila v Ljubljani.

A. Novak Imel je burno življenje od začetka do konca. Kot celjski gimnazist se je leta 1943 priključil partizanom. Po vojni je maturiral v Zagrebu, visoko izobrazbo si je pridobil na področju telesne vzgoje, študiral medicino, v Nemčiji tudi germanistiko. Po partijski liniji je bilo njegovo prvo delovno mesto na gimnaziji v Sarajevu leta 1947, kamor ga je pripeljalo zlasti njegovo odlično smučanje in kjer se je leta 1952 poročil z domačinsko Fikreto. V Bosni in Hercegovini je v 50-ih letih redno nabiral zelo številne lovorike v smučarskih skokih in atletiki, se  vmes za nekaj let s pedagoško službo preselil v Slovenijo, kjer sta se rodila oba otroka, Iztok v Ljutomerju, Aida na Ptuju. Leta 1956 se je dokončno življenjsko ustalil v Bosni in Hercegovini, najprej 19 let v Zenici in naslednjih 40 let v Sarajevu, a vmes ogromno potoval, po lastni pripovedi »skoraj dvakrat obšel svet«.

Namreč po končani lastni športni karieri, je v športu in šahu ostal praktično do konca svojih življenjskih zmogljivosti. Zapisal se je predanemu športno organizacijskemu delu v sami Bosni in Hercegovini, kjer sta skupaj s Slavkom Podkubovškom pionirsko razvijala smučanje, leta in leta je skrbel za nastajanje športnih in kulturnih infrastrukturnih objektov, organiziral športne in kulturne prireditve. Še z nekaterimi domačimi bosanskohercegovskimi Slovenci je pripadal krogu športnih entuzijastov, ki so organizirali in izvedli olimpijske igre v Sarajevu  leta1984. Vzljubil je Sarajevo, »Sarajlije« v vseh svojih raznolikostih njega (vseskozi je odlično govoril slovensko, a je vedno trdil, kako mu nikakor ne gre z jezika beseda Sarajevčan, Sarajevčanka). Te vezi je še dodatno močno utrdila družbena katastrofa vojnega dogajanja, ki ga je Saša, sarajevski taboriščnik kot večina ostalih Sarajevčanov, preživel še v dodatni, zelo posebni vlogi.

 Nacionalne napetosti in konflikti so v Bosni in Hercegovini pomladi 1992 ušli vsakršnemu nadzoru, prebivalci (pripisane) neprave narodnostne pripadnosti, kakršne so bili do tedaj tam mirno živeči in uspešno integrirani tudi Slovenci in Slovenske, so bili nenadoma prepuščeni potencialni zli usodi. Čeprav ne več mladega je ta situacija Saša silno prevzela in mu vdahnila moč, da se postavi na čelo neke nove organizacije, združenja Slovencev v Sarajevu in tudi širše v Bosni in Hercegovini. Že v letu 1992 je v sodelovanju z drugimi subjekti bistveno sodeloval v organizaciji dveh avtobusnih konvojev, ki sta uspešno prepeljala okrog 300 ljudi iz sarajevskega pekla v Slovenijo. Kot predsednik Zveze Slovencev Bosne in Hercegovine, kot se je tedaj imenovala, je skupaj z več desetinami drugih  sarajevskih Slovencev in drugih Sarajevčanov pomagal z zbiranjem živil in drugih potrebščin za preživetje mnogim družinam in posameznikom, vsa vojna leta pa je to združenje skrbelo z nekaj prostovoljnimi zdravniki in lastno lekarno za oskrbo zdravja ne le Slovencem ampak tudi marsikateremu drugemu človeku v obleganem mestu. Tudi še po končani vojni je Saša s tem združenjem nadaljeval pomagati mnogim, sčasoma pa so dejavnosti tega društva vse bolj prevzemale organizacijo kulturnih prireditev in predvsem družabnega življenja Slovencev, ki so v Sarajevu ostali. Še desetletje po vojni je imel Saša velike načrte s tem društvom, zelo si je želel, da bi slovenstvo v Sarajevu obstalo in se razvijalo. A je bil vse bolj razočaran, prave pomoči iz Slovenije njegovi načrti niso bili deležni, po drugi strani pa nikakor ni sprejemal daytonske opredelitve, po kateri je ta »ustava« države Bosne in Hercegovine Slovence vključevala v Ostale. Čeprav je bilo tudi res, da so bile dejanske normativne in konkretne rešitve znatno bolj življenjske kot ta razvpiti mednarodni akt, ki je končal vojno.

 Pred desetletjem, ko sva se zadnjič temeljito o vsem pogovarjala, je izrazil svojo veliko neodločenost, kje nadaljevati z življenjem, v Sarajevu ali se vrniti v Slovenijo. V Ljubljani sta že živela oba otroka, a bi bolehna soproga težko zapustila rojstno mesto. Še celo tekmovalno zelo živahen, mi je tedaj kot trenutno najbolj aktualno predstavil tretjo pot. Šel bo v Brazilijo, saj je že lep čas pripravljal turnejo Slovenskega šahovskega kluba »Lipa«, ki ga je ustanovil v Sarajevu, katerega člani so bili tudi nekateri znani zelo močni sarajevski šahisti. A so mu načrte prekrižale mnoge slabe stvari, ki so se mu začele dogajati. Umrla mu je hčerka, pred tremi meseci še soproga. Njene smrti pa ni mogel več preboleti tudi sam že zelo narušenega zdravja. A ga je verjetno dotolkel nek banalni tragični dogodek, dva dneva pred smrtjo, ko sta ga samega v lastnem sarajevskem stanovanju oropala dva neznanca. Kot ga je najstniško začel, je svoje življenje pravzaprav burno tudi končal. Počivaj sedaj, Saša, v miru. Za slovenstvo in za Bosno in Hercegovino si naredil veliko, vse kar si lahko.

Vera Kržišnik-Bukić