Slovenci v Argentini

datum: 06.07.2015

kategorija: Novice SIM


Objavljamo pomisleke na razstavo z naslovom Slovencih v Argentini, ki jih je zapisal rojak Rok Fink iz Buenos Airesa.
Po naslovu in vsebini razstave bi nepoučeni zlahka pomislili, da pred letom 1945 v Argentini ni bilo Slovencev in s tem naredili veliko krivico vsem rojakom, ki so se tam priselili že na polovici 18. stoletja, še posebej tistim, ki so se s svojim prispevkom zapisali v zgodovino argentinskih in slovenskih umetniških in kulturnih dosežkov. Spodaj objavljamo Finkove ugotovitve, ki jih je objavil na svojem Facebook profilu.

Pred nedavnim sem bral v Svobodni Sloveniji poročilo o razstavi Izseljenskega društva Slovenija v svetu v Ljubljani o Slovencih v Argentini in v oči mi je padel podatek, da naj bi prvi begunci prišli v Argentino leta 1947, tako kot naslov ki ne omenja da gre samo za eno od skupin teh Slovencev. To lahko preberemo tudi na spletni povezavi:
»
http://www.drustvo-svs.si/index.php…
Nisem bil v Sloveniji v tem času in edino, kar sem lahko izvedel je, da je bilo vse, kar je bilo razstavljeno, izključno o povojni politični emigraciji.
Zato bi rad pojasnil, da je to le del slovenstva v Argentini. In pa če gre za »begunce« lahko celo imenujemo tako tudi Primorce, ki so v nekem smislu bežali pred italijanskim nasiljem, kar bi pomenilo, da niso bili ravno povojni emigranti prvi begunci. A smisel tega sporočila je razširiti spoznanje o slovenstvu v Argentini vsem, ki ne vedo o drugih Slovencih in so bili na razstavi, ter tudi nasploh, za vsakega, ki bi ga zanimalo in morda nima vseh teh podatkov.
Že vnaprej se opravičujem vsem, kogar bom morda pozabil, a je toliko imen in podatkov, da je težko vse omeniti, tako kot za morebitno kakšno napako.
Naj začnem s povojno dobo. Ne ločim pa priseljence od potomcev. Številni Slovenci, ki so prišli v tistem obdobju, se niso vključili v to politično skupnost. Med nekaj najpomembnejših spadajo na primer veliki dramatski tenorist Carlo Cossutta (seveda, Košuta), zvezdnik na vseh opernih odrih širom po svetu, gradbenik Franc Mozetič, Andrej Repar, inženir s pomembno vlogo pri gradji ogromne hidroelektrarne in tudi avtor dveh knjig, o žganju in o sanaciji Srebrne reke, sociolog, novinar, pisatelj Fabian Kovačič, odlična in priznana slikarka Karin Godnič, oba starša Slovenca, Sofia Škele, ki bo za zaključno tezo svoje izobrazbe pri solopetju, za samospeve izvajala 3 slovenske skladatlje iz Argentine, Lukman in kamioni, ki prevažajo blago po celem mestu ...
Od prve množične emigracije v zadnji četrtini devetnajstega stoletja ostajajo potomci marsikje, na primer v Parani, med njimi slovenski častni konzul Bizaj, v Chacu, v četrti La Boca in v Dock-sudu v Buenos Airesu, kjer se nahaja »Naš dom«, klub, ki je še vedno »jugoslovanski« in kamor zahaja kar nekaj Slovencev, ki še vedno lepo govorijo naš jezik.
Druga množična (največja?) je pa medvojna, v glavnem primorska emigracija, ki se je, kot že rečeno, »umaknila« oz. »bežala« pred nasilno italijanizacijo Primorske.
Tu seveda, tudi ne bom ločil prvotnih priseljencev od potomcev, ampak med najopaznejše spadajo: Sulčič, brata Benčič, zelo poznana priimka tako kot njihovi objekti, Ciril Kren, soustanovitelj društva skladateljev in priznan skladatelj, ki je tudi celo življenje deloval za Slovence, vodil zbore, komponiral v slovenskem duhu, Anton Soler-Biljenski, pianist, dirigent, čigar posnetke še sedaj predvajajo na državni radijski postaji, Lita Stantič, pomembna filmska producentka, dve (zelo priznani) pisateljici, Vlady Kocjančič in Alejandra Lavrenčič (od le-te že preveden v slovenščino en roman) , še ena tudi uspešna pisateljica (celo eno njeno delo nosi naslov »Karantanski medved«!) Cristina Loza, Fabian Persič, Špacapan in veliko prevozno podjetje, Julia Sarachu (Vodopivec, čigar ded je sedaj obhajal stoti rojstni dan), prevajalka, ki je v Argentini izdala veliko slovenske poezije v prevodu in dvojezično, Nadia Molek, s svojim odličnim diplomskim delom, »Biti Slovenec v Argentini«, ki je bilo nagrajeno celo v Sloveniji in tu ocenjeno z odliko, Veronika Antonič ki sodeluje pri eni od radijkih oddaj, Ana Ličen, ki je tudi pri eni slovenski radijski oddaji, pesnica, večkrat izdana tukaj sicer v kastiljščini, in čigar pesmi v prevodu so se celo brale na radiu v Sloveniji, pevka Silvia Antonič, A. K. (ker ni njegovo ime javno ne omenjam), znanstvenik in raziskovalec, odlična sopranistka Carla Filipčič-Holm, ki tudi javno pove o poreklu po očetu, Oskar Molek s svojimi fotografiji, že nekajkrat (in spet ravno sedaj) tudi razstavljenimi v Sloveniji ... Ti Slovenci so ustanovili številne domove, klube, kjer so gojili slovenstvo z gledališkim, zborovskim in časopisnim delom, in se nato v sedemdesetih združili v Triglav, kjer jso nastopili Slovenski oktet, Kreslin, Mlakar ... Tam se poučuje slovenščino, imajo tudi radijsko oddajo itd. In še veliko drugih manjših društev se najde širom po Argentini.
In Prekmurci? Sicer majhni po številu, imajo svoj dom, radijsko oddajo. Iz prekmurske emigracije je že (prezgodaj) pokojni veliki violinist Fernando Hašaj, prva liga v Južni Ameriki, tudi dirigent slavne komorne zasedbe »Camerata Bariloche« (čeprav iz urugvajske prekmurske skupine je deloval v Argentini). V domu v južnem predmestju Buenos Airesa prirejajo veselice, koline, poučujejo slovenski jezik, Esther Cmor vzdržuje arhiv Prekmurcev v Argentini in tudi vodi omenjeno radijsko oddajo.
Še marsikaj bi se dalo omeniti! Reklamna dela tistega obdobja, morska slona – kip, ki je ikona mesta Mar del Plata, tango tercet Angela Dermana, igralci; še precej po drugi svetovni vojni, frizerka Gomezelj, ki vodi nobel ženski frizerski salon v ugledni četrti, celo veliki Slavoj Žižek je bil en čas priseljenec, čeprav potem zapustil Argentino, in še in še. Kot rečeno, veliko je ostalo neomenjenega.
Upam, da je tale spisek, če ne drugega, vsaj zanimiv.
Rok Fink