GREGORJEVO

od 12.03.2016 do 12.03.2016

-

"Na Gregorjevo – otec, še veš? – se ptički ženili so, za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so; midva preko ceste sva slušala… `Čuješ živ-živ?´…"

Znani verzi Otona Župančiča iz pesmi Duma, ki so ugledali luč sveta leta 1908 v pesniški zbirki Samogovori, govorijo o gregorjevem (12. marec) – dnevu, ko se po ljudskem izročilu ptički ženijo.

Čeprav je verjetno kot praznik zaljubljencev danes bolj znano valentinovo, pa imamo tudi Slovenci svojo različico - Gregorjevo. Naše babice so za 12. marec govorile, da se takrat ptički ženijo. Stari običaj namreč pravi, da so se dekleta nekoč na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je seveda naznanila, kakšen bo njen mož. Ko je veljal še stari julijanski koledar, je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. Ta svetnik je bil v resnici Gregor Veliki, rojen okoli 540 v Rimu in je veljal za idealnega papeža in cerkvenega učitelja. Vpeljal je nov koledar, ki ga uporabljamo še danes in se po njem imenuje gregorijanski. S to spremembo koledarja pa se je gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga zdaj praznujemo 12. marca, in ne na prvi koledarski spomladanski dan.  Kdaj imajo torej ptički svatbo? Na gregorjevo se ptički ženijo, to pa ni povsem točno, saj se ženijo tudi na vincencijevo (22. 1.), zato pravijo koroški Rožani "K šent Cenovem se tice ženijo", na Gorenjskem pa, da imajo "ta dan ptiči ofcet", ptički pa se ženijo tudi na valentinovo (14. 2.). Na Slovenskem je najbolj veljalo, da se ptički ženijo na gregorjevo, saj je bil to včasih prvi spomladanski dan. Na Gorenjskem na predvečer praznika ohranjajo običaj spuščanja razsvetljenih barčic in hišic imenovanih "gregorčki" v vodo. Po starih šegah namreč na ta dan sv. Gregor "luč v vodo vrže". V Kropi ima ta običaj dolgo tradicijo in sega še v čase, ko ljudje še niso poznali elektrike. Sveti Gregor pozdravlja sonce in pomlad, pomenil je preobrat v življenju Kroparjev, saj pri svojem delu niso potrebovali več svetilke. Z metanjem različnih gorečih predmetov v manjši potok so pozdravili prihod sonca in pomladi. Kroparski kovači pa so nekoč na ta dan pozabili na delo in odšli na ptičjo svatbo. V nekaterih delavskih in obrtniških krajih v Sloveniji so do druge svetovne vojne na predvečer gregorjevega v kovaške reke in potoke vrgli kos lesa z gorečim, v smolo namočenim "oblanjem" ali s svečo. Po drugi svetovni vojni so to šego oživili. Simbolično spuščanje ladjic po vodi so poznali tudi drugod po Gorenjskem, denimo v Tacnu, Domžalah in Cerkljah. 

GREGORJEVO

"Po osamosvojitvi Slovenije se je gregorjevo začelo uveljavljati kot nekakšen neuradni praznik pomladi. To je povezano s spuščanjem splavov in barčic (imenovanih "gregorčki"), ki jih izdelujejo tudi po šolah in spuščajo po rekah in potokih tudi tam, kjer te šege prej niso poznali. Vsekakor dobrodošla navada, saj ima osnove v kulturni dediščini in daje celotni Sloveniji neko posebnost, veliko bolj zanimivo kot številne prevzete globalne neumnosti,"je povedal znan slovenski etnolog, dr. Janez Bogataj.