ODPRTJE RAZSTAVE - Kipar France Ahčin (Domžale 1919 – Buenos Aires 1989)

od 17.05.2016 do 17.05.2016

KULTURNI DOM FRANCA BERNIKA DOMŽALE

MENAČENKOVA DOMAČIJA, Domžale

VABILO

 

Vabimo vas na slavnostno odprtje stalne kiparske razstave, ki bo v torek, 17. maja 2016 ob 19. uri.

Ob tej priložnosti bo na ogled tudi spremljajoča razstava o življenju in delu umetnika, ki bo odprta od 17. maja do 18. junija 2016.

 

Otvoritveni govor: Cveta Zalokar, direktorica KDFBD

Slavnostni govor: mag. Renata Kosec, podžupanja Občine Domžale

Predstavitev umetnika: dr. Irene Mislej

Kulturni program: Juan Vasle, operni pevec in Jelena Boljubaš, klavir

 

Postavitev stalne razstave: Katarina Rus Krušelj, Jurij Smole

Postavitev spremljajoče razstave: Katarina Rus Krušelj, Roman Kos

Pokrovitelj odprtja: Vinska klet Vidmar Domžale

Vstop prost.

 

Kipar France Ahčin (Domžale 1919 –  Buenos Aires 1989)

Ahcin pri delu 09A

Kot najstarejši od domžalskih Menačenkovih sinov je France na Tehnični srednji šoli v Ljubljani obiskoval kiparski oddelek in se po končanem šolanju izpopolnjeval pri priznanem slovenskem umetniku Francetu Kralju. Pred drugo svetovno vojno delal v Hrovatovi podobarski delavnici v Domžalah, nato pa diplomiral na Akademiji lepih umetnosti v Firencah v Italiji, kjer je bil za najboljše diplomsko delo nagrajen. Po vojni je nekaj časa deloval v Rimu, nato je odšel v Argentino.

V Argentini je opremil več cerkva, izdelal nekaj spomenikov za slovensko skupnost in likovno opremil slovenski prevod argentinskega epa Martín Fierro. Ustanovil je lastno tovarno umetniške keramike ter poučeval na tamkajšnji slovenski umetniški šoli, kasneje tudi na svojem domu. Razstavljal je v pomembnih galerijah v Argentini, postal je član Združenja argentinskih likovnih umetnikov in sodeloval v Nacionalnem salonu kiparstva. Njegovo delo v žgani glini, bronu in lesu se uvršča med visoke dosežke slovenskega kiparstva, opazili so ga tudi priznani argentinski likovniki kritiki. Leta 1989 je prvič in zadnjič razstavljal v svojem domačem kraju ter v Ljubljani, saj je po vrnitvi v Argentino še isto leto umrl.

Domžalčan, ki je večji del življenja živel v Argentini, je Občini Domžale zapustil neprecenljivo zbirko kiparskih del, katere del je že razstavljen v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale. Ideja o novi predstavitvi zbirke je zorela več let. Njegova ustvarjalnost, ki se sedaj predstavlja na podstrešju njegove rojstne hiše – muzejske hiše Menačenkova domačija, se z razstavljenimi deli v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale povezuje v celoto.

 

»Njegov besedni zaklad je govorica oblik. Ustvarja te oblike, modelira jih ter ureja s toplo zavzetostjo, z nekim zagonom, v katerih utripih zveni izrazno hotenje sveta liričnih občutij, ki si prizadeva, da si odpre pot.«

Córdova Iturburu, 1956

 

Po skoraj tridesetih letih smrti obujamo spomin na kiparja Franceta Ahčina. Bil je izseljenski umetnik, ki je svojo zbirko več kot sto ustvarjenih del nekaj mesecev pred smrtjo leta 1989 simbolično podaril rojstnemu mestu – Domžalam. V desetletjih se je zbirka raztresla po več koncih Slovenije: v stalne kiparske zbirke Moderne galerije v Ljubljani, Muzeja krščanstva Slovenije v Stični, Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani, največ pa se jih nahaja v Domžalah, v Kulturnem domu Franca Bernika ter v občinskem depoju. Več let je zorela ideja o novi predstavitvi zbirke, ki se sedaj predstavlja na podstrešju njegove rojstne hiše in se povezuje v celoto z razstavljenimi deli v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale.

 

Predstavitev Ahčinove zbirke poskuša podati retrospektiven vpogled v kiparjev razvoj, vendar ne v popolnosti, saj vključujejo le dela, ustvarjena v zadnjih tridesetih letih življenja v Argentini. Vsekakor jih je opredelila skoraj razburljiva življenjska pot, značilna za ustvarjalca, ki mora živeti tudi od naročil, hkrati pa raziskuje svojo največjo možnost izpovedovanja. Bil je klasično usmerjen figuralik in njegove stvaritve niso prestopile realističnih okvirjev upodabljanja, čeprav jih je sčasoma poenostavljal na osnovne oblike. Tipičen proces takšnega preoblikovanja se kaže v portretih, ko je iz realistično poudarjenih potez prešel v stilizacijo le bistvenih struktur obraza.

 

Bil je mojster spontane, male izrazne plastike, ki jo je izdeloval v žgani glini, lesu in bronu. Ženska čustvena umirjenost, materinska ljubezen in družinska povezanost so tematske vzporednice večjih lesenih skulptur, v katere je klesal s posebno mehkobo v maniri podajanja intimnega vzdušja. Posebnost njegovega kiparstva so bili glineni reliefi. Ti so narekovali ploskovito govorico, ki je kot izrazno sredstvo izhajala iz dejanskih okoliščin – bil je umetniški vodja v keramični tovarni in kasneje lastnik svoje. Tu je dobil priložnost za raziskovanje materiala kot tudi inovativnega barvanja v videzu patinirane kovine. Vsekakor avtorjeva reliefna nemirna površinska igra svetlobe in senc pelje v bolj ekspresivno obravnavo človeške figure.

 

Stalno kiparsko postavitev na podstrešju Menačenkove domačije spremlja dodatna razstava s podrobnejšim vpogledom v avtorjevo življenje in delovanje. Konec koncev je bil prebivalec domačije, kjer se je njegova kiparska zgodba pravzaprav pričela – tu je imel tudi svoj prvi kiparski atelje. S hitrim preskokom na zaključek poti lahko rečemo v skorajda klišejski govorici, da se je z izvedenim projektom končno izpolnila avtorjeva dolgoletna želja po celoviti predstavitvi ustvarjenega kiparskega opusa v domačem kraju.

 

Katarina Rus Krušelj

 

O avtorju

Rojen 13.8.1919 v Domžalah. Na Tehnični srednji šoli v Ljubljani je obiskoval kiparski oddelek in se po končanem šolanju izpopolnjeval pri umetniku Francetu Kralju. Pred drugo svetovno vojno je delal v Hrovatovi podobarski delavnici v Domžalah, nato diplomiral na Likovni akademiji v Firencah, kjer je bil za najboljše diplomsko delo nagrajen. Po vojni je nekaj časa deloval v Rimu, nato je odšel v Argentino. Tu je opremil več cerkva, izdelal nekaj spomenikov za slovensko skupnost in likovno opremil slovenski prevod argentinskega epa o Martínu Fierru. Bil je član združenja argentinskih likovnih umetnikov (MEEBA), pridobil različne nagrade, o njegovem delu so pisali znani argentinski kritiki.  Leta 1989 je prvič in zadnjič razstavljal v svojem domačem kraju ter v Ljubljani, saj je po vrnitvi v Argentino še isto leto umrl.

 

Samostojne razstave

2011 Domžale, Menačenkova domačija

1999 Domžale, Kulturni dom Franca Bernika Domžale

1989 Slovenj Gradec, Koroška galerija likovnih umetnosti

1989 Domžale, Likovno razstavišče in Kulturno informacijski center Križanke, Mestni muzej Ljubljana

1988 Biblioteca J. M. Giufra, El Palomar

1986 Slovenska Kulturna Akcija, Buenos Aires

1984 Biblioteca J. M. Giufra, El Palomar

1983 Slovenska Kulturna Akcija, Buenos Aires in Biblioteca J. M. Giufra, El Palomar

1964 Galerija Casa America, Buenos Aires

1962 Galerija Velazques, Buenos Aires

1959 Galerija Teatro Opera, Buenos Aires

1958 Agrupación de Artistas Marplatenses, Mar del Plata in Galerija Van Riel, sala I, Buenos Aires

1957 Galerija Huemul, Buenos Aires in Galerija Kopf, Gualeguay, Entre Rios in Museo Municipal de Tandil, prov. Buenos Aires

1956 Galerija Huemul, Buenos Aires

1950 Galerija Antú, Buenos Aires