Ernest Orel je odšel

datum: 13.11.2008

kategorija: Novice iz društev po svetu


Cerkev Sv. Nikolaja je bila premajhna, da bi sprejela vse tiste , ki so se želeli še zadnjič posloviti od Ernesta Orla uglednega slovenskega izseljenca v južni Avstraliji. Slovo je bilo zanj hitro in neboleče, na domačih tleh in verjetno tako, kot si ga je Ernest žele medtem ko je skoraj 50. let živel in delal v daljni, topli Južni Avstraliji.

Ernest Orel (Avber, 1932 – Avber, 2008)
ernest orelAvber je bil včeraj zavit v škrlatno rdečo barvo trte iz katere izhaja terana. Vlažni listi so odpadali, meglice so se vlekle po dolini Raše, topel fen je podil temne oblake iz katerih padal topel dež. Tudi narava na Krasu se je želele posloviti od Ernesta.

Cerkev Sv. Nikolaja je bila premajhna, da bi sprejela vse tiste, ki so se želeli še zadnjič posloviti od Ernesta Orla uglednega slovenskega izseljenca v južni Avstraliji. Slovo je bilo zanj hitro in neboleče, na domačih tleh in verjetno tako, kot si ga je Ernest žele medtem ko je skoraj 50. let živel in delal v daljni, topli Južni Avstraliji.
Ko je pol stoletja nazaj Ernest Orel zapuščal Avber je bil eden od mnogih mladih fantov, ki so si želeli boljšega kruha. Zapustil je očeta in mater, tri sestri in brata. V Južni Avstraliji - Adelajdi si je ustvaril družino. Za ženo si je izbral učiteljico Olgo, doma iz Štjaka. Ko je še živel v Avberju, mu je pogled večkrat ušel preko reke Raše, na najvišjo vas v Vrheh, Štjak.
Skupaj sta prišla v Avstralijo in si ustvarila dom z dvema sinovoma Petrom in Markom. Svoj prvotni poklic grafik, je Ernest dodobra izpopolnil v Adelajdi. Večkrat je omenil, da ne bi bil tako uspešen grafik, če ne bi imel solidne strokovne osnove, ki si jo je pridobil na srednji grafični šoli v Ljubljani. Grafično družinsko podjetje v Avstraliji je raslo iz leta v leto.
Olga in Ernest sta skozi življenje v Avstraliji poleg družine in podjetja namenila veliko pozornost slovenskemu klubu. Olga je bila, kot učiteljica, steber Slovenske šole in Radijske ure. Ernest pa se je aktivno posvetil delu v klubu. V letih 1978/1980 je bil celo njegov predsednik. Ure in ure je preživel v društvu rezultati in niso izostali. Lep društven dom, Slovenska šola, številne otroške prireditve ob različnih proslavah, kulturni in pevski koncertu z gosti iz domovine. Klubski pevski zbor, balinanje. Ob 40. letnici delovanja slovenskega kluba v Adelajdi je leta 1997 zapisal: »Moja generacija se hitro stara. Mnogo članov ne živi več med nami , zato moramo vsi spodbujati naše naslednje rodove, da bodo ohranjali in cenili Slovenstvo…«
Od takrat dalje, se je pogosto vračal domov na Kras, obiskoval stare prijatelje, znance tako se je na letošnjem Srečanju v moji deželi, Kromberku družil celo s svojimi sošolci iz osnovne šole.
Na Slovenski izseljenski matici, ob obisku izseljenca, ki po desetletjih bivanja v tujini pride na obisk začutimo tisto, kar je opisal Srečko Kosovel s stavkom:

Bori dehtijo, bori dehtijo
Njih vonj je zdrav in močan,
In kdor se vrne iz njih samote,
Ta ni več bolan.


Bili smo presenečeni z vestjo o smrti, ki je prišla nenadoma, brez napovedi ali brez razumljivega razloga, samo prišla je.
Ernest Orel, Avberc, ki je večino svojega časa živel in delal v Južni Avstraliji niti za trenutek ni pozabil na svoj rojstni kraj.
Boleče lahko potrdimo Kosovelu, ki je v »Pesmi s Krasa« zapisal;

Zakaj v tej pokrajini kameniti,
Je vse lepo in prav,
Biti, živeti, boriti se,
In biti mlad in zdrav.



V jesenskem tihem meglenem času, smo se v sredo 12. 11. 2008 ob cerkvi svetega Nikolaja v Avberju poslovili od Ernesta.
Sinova Mark in Peter bosta žaro s posmrtnimi ostanki odpeljala v daljno Avstralijo. Brat, sestra,sorodniki, vaščani in prijatelji so onemeli in kot da slišijo Kosovelove verze:

Bori, drugovi dehteči, močni,
Tihi drugovi kraške samote
Bodite pozdravljeni v moji samoti
Polni težke, otožne lepote.




Zapisal: Janez Rogelj