Obletnica rojstva Louisa Adamiča, svetovno znanega slovenskega izseljenca

datum: 13.03.2009

kategorija: Novice iz društev po svetu


Združenje Slovenska izseljenska matica 110. obletnica rojstva Louisa Adamiča
Včeraj, 12. 3. 2009 , se je v prostorih Slovenske izseljenske matice odvijal tematski večer ob 110. obletnici rojstva velikana sodobne slovenske književnosti Louisa Adamiča. Adamiča so nam predstavili priznani zgodovinarji, poznavalci izseljenskega življenja, Matjaž Klemenčič, Jože Pirjevec, Božo Repe in Janja Žitnik Serafin.

Včeraj, 12. 3. 2009 , se je v prostorih Slovenske izseljenske matice odvijal tematski večer ob 110. obletnici rojstva velikana sodobne slovenske književnosti Louisa Adamiča. Adamiča so nam predstavili priznani zgodovinarji, poznavalci izseljenskega življenja, prof dr. Matjaž Klemenčič, akademik Jože Pirjevec, prof. dr. Božo Repe in prof. dr. Janja Žitnik Serafin. adamič

Z leve: Jože Pirjevec, Matjaž Klemenčič, Božo Repe, Janja Žitnik Serafin

Adamič je doma in v svetu zapisan, kot borec za pravico in mir in politični aktivist in novinar, ki ni nikoli pozabil na svojo rojstno deželo, niti v najtežjih trenutkih svojega življenja. Bil je človek dveh domovin, ki je spodbujal idejo, da bi ves svet postal ena domovina vseh narodov.

V Sloveniji poznamo Adamiča predvsem, kot najuglednejšo literarno osebnost slovenskega izseljenstva. S svojimi izvirnimi deli, kot so ( The native's return, My Native Land, Struggle, Orel in Korenine), prevodi, članki, predavanji in radijskimi oddajami je posredoval slovensko kulturo, zgodovino in družbeno politično problematiko v ameriški prostor.
Po besedah Janje Žitnik Serafin se je pomen Louisa Adamiča v očeh njegove rojstne dežele z njeno osamosvojitvijo bistveno spremenil. Adamičeva literarna dela so večinoma potisnjena vstran, bodisi kot neaktualna ali pa kot sestavni del neljube polpreteklosti slovenske zgodovine. Adamič pa je, kot stranski akter, mnogo jasneje videl in objektivneje ocenjeval prav tiste napake novega političnega sistema v prvem povojnem obdobju Jugoslavije, ki so vtisnile tedanji notranji in zunanji politiki te države najbolj negativen pečat.
Tita, Kardelja, Dedijerja in stalne jugoslovanske predstavnike v ZDA je ob vsaki priložnosti opozarjal na potrebo po demokratičnem obveščanju domače in tuje javnosti. Ogorčen je bil nad politično represijo, kot nad dachauskimi procesi. Po besedah Boža Repeta, je Adamiča, potem, ko je spoznal ozadja dogajanja v Jugoslaviji, utrujala pozornost in čaščenje, ob njegovih obiskih v domovini, ki jih je vse teže prenašal, še posebej, ko so režimski ljudje od njega zahtevali obljubo, da bo pozitivno pisal o Jugoslaviji.
Dejstvo je, da Adamič ugovorov in kritik, ki jih je neposredno naslavljal na politične akterje v Jugoslaviji ni objavil v nobenem od svojih številnih del. Številne pomisleke lahko sicer med vrsticami razberemo v njegovi zadnji knjigi Orel in korenine. Zaradi njegove neposrednosti v kritiki ter avtonomnosti svobodnega pisatelja, se je jugoslovansko vodstvo v letih 1950 /1951 distanciralo od njega in prekinilo sodelovanje z njim, kar je pisatelja presenetilo in silno prizadelo.
Ob Adamičevih napovedi njegove knjige o Titu in jugoslovanski osamosvojitvi od vzhodnega bloka, so se začele vrstiti grožnje in opozorila s strani ameriških stalinistov, kot tudi predstavnikov jugoslovanske politične migracije.
Prav zaradi Adamičevih apelov Jugoslaviji, po demokratizaciji in njenem odstopu od stalinističnih metod, sta bili pisateljeva izpostavljenost in ogroženost s strani senatorja Mc Carthya in Komiteja za protiameriško dejavnost, z vidika njegovih svetonazorskih izhodišč absurdni, čeprav je v svojih tedanjih člankih še tako ostro napadal ameriško politiko.
Žitnikova pripoveduje, da se Adamičeslovec Shiffman, eden izmed raziskovalcev ameriške ustanove za zgodovino priseljenstva sprašuje, kako je slovenski deček iz podeželske družine s skromno formalno izobrazbo, postal gost predsednikov Rosevelta in Trumana in pisatelj nacionalnega ugleda. Adamič je dobitnik številnih nagrad, njegova dela so se znašla v knjižnici Bele hiše, antologiji najboljše ameriške proze, med deli, ki so bila deležna vedno novih izdaj in prevodov v številne jezike! Odgovor je najverjetneje v kombinaciji Adamičevi živahne inteligence, delovnih navadah in naklonjenosti priznanih literatov.
Po besedah Serafinove ne moremo mimo neobjavljenega poglavja »Igra šaha med potresom« iz rokopisa njegove zadnje knjige Orel in korenine. Nepravična porazdelitev izkoriščanja naravnih virov in energije v svetu, politični in gospodarski imperializem, manipulativni vpliv javnih medijev v službi velekapitala, izkoriščanje domoljubnih čustev v vojne namene, razpihovanje sovraštva med narodi in kulturami ter odvisnost vprašanja vojne in miru v svetu od naftnih in drugih interesov ameriškega velekapitala so glavne teme Adamičevega neobjavljenega poglavja.
Po besedah Boža Repeta je bil Adamič nasprotnik vojn, imperializma, hegemonizma, politične in rasne diskriminacije. Tako kot Serafinova se je dotaknil njegove aktualnosti v današnjem času in spomnil na Adamičevo univerzalno misel o klimaksu in antiklimaksu, vzponu in padcu, v slednjem je videl pripravo na nov vzpon, tako na osebni kot na svetovni ravni,.
Jože Pirjevec je se je z Adamičevim delom podrobneje spoznaval med pisanjem svoje knjige Trst je naš,, kjer je ugotavljal, da je Adamič imel veliko vlogo pri borbi za ureditev naših meja. Politično in ameriško javnost je osveščal o 'Tržaškem vprašanju' v letih 1943 in1944. Zelo veliko je pisal o vojni pred in med Pariško mirovno konferenco in želel vplivat na ameriške predstavnike. Zelo dobro je razumel tudi nevarnost hladne vojne in svaril pred njo. Opozarjal je ameriško elito, da je na slabi poti. Bil je kritičen do Amerike, ki začenja politiko poveličevanja svojih dejanj in je brez posluha za druge. Opozarjal je, da takšna imperialistična politika ZDA vodi v prepad. Pri svojem raziskovalnem delu se je Pirjevec v Washingtonskih arhivih srečal tudi z Adamičevim dosjejem, ki je bil, tako kot mnogi drugi, do nedavnega zaprt. Adamič je v teh dokumentih in dopisih opozarjal, da je pod nenehnim nadzorom FBI. Vsak javni nastop Adamiča je bil zabeležen.
Dejansko je bil Adamič je član 44 različnih društev, ki niso spadala v Mc Carthijevo Ameriko. Adamič se je angažiral v ameriškem javnem življenju da bi širil napredne ideje. Po Pirjevčevem je vedel na kakšno nevarno pot se podaja. Opozarjal je na religiozno fundamentalizem in nevarnosti, ki prežijo znotraj ameriške družbe, zaradi česar je bil na koncu izoliran. Bil je kritičen državljan države v kateri je živel in v katero je iskreno verjel. Pirjevec je povedal, da dosjeji FBI ne omenjajo kako je Adamič umrl.

Njegova smrt, je do danes ostala skrivnost, kljub temu, da je uradno obveljalo, da je Adamič naredil samomor. A težko je v to verjeti tistim, ki zelo dobro poznajo njegovo delo in so imeli priložnost brati njegova pisma prijateljem, v katerih zadnje leto življenja omenja, da je zaradi opešanega zdravja zelo utrujen, da pa si srčno si želi, skorajšnjega okrevanja. Iz njegovih pisem preveva želja po življenju in nadaljnjem aktivnem delu.

Vsi predavatelji včerajšnjega tematskega večera so si bili edini, da se Adamičevo delo v slovenskem prostor neopravičeno potiska na stran. Po Pirjevčevem mnenju je največji Slovenec, v svetovnem merilu. Njegova dela so brezčasna in ponovno aktualna v več segmentih. Nekateri zgodovinarji ugotavljajo, da so marsikatere aktualne napredne družbenopolitične ideje, pravzaprav že zapisane v Adamičevih delih.
Po besedah Jožeta Prešerna, bivšega urednika Rodne grude in enega izmed slušateljev predavanja, je bila ideja o filmu po predlogi Adamičevega dela My America (ki ni prevedeno!) zavrnjena zaradi prepričanja, da bi šlo za politični triler. Prešeren je povedal, da je Branko Šomen iskal režiserja, v krogih okoli Miloša Formana, vendar je po dolgem in vztrajnem delu na tem obupal, saj je prišel do ugotovitve, da v Ameriki tega filma zaradi njegove vsebine ne bi nikoli sprejeli.
Po besedah ravnateljice osnovne šole Louisa Adamiča iz Grosuplja, je pred leti, ko je bil za maturitetno gradivo predpisan Great Gatsby pisatelja F. Scott Fitzgerald, predlagala vzporedno slovensko delo Louisa Adamiča Vnuki, ki sta si tematsko zelo blizu, vendar brez uspeha.

Tematski večer, ki se je odvijal včeraj v prostorih SIM je bil zelo dobro obiskan, a po ugotavljanju vseh prisotnih, z izjemo Radia Slovenije prezrt s strani medijev. Po Pirjevčevem mnenju je slovenski medijski prostor neupravičeno gluh za Adamiča. »Louis Adamič je Slovenec, v svetovnem merilu velikan, katerega pa Slovenci ne poznamo.«

Vsem predavateljem se, v upanju, da nam bo uspelo izdati vsaj eno izmed njegovih svetovnih, a v slovenščino še neprevedenih del, iskreno zahvaljujemo za izčrpno predstavitev življenja in dela Louisa Adamiča

Združenje Slovenska izseljenska matica