Zori Hameršak v slovo

datum: 29.11.2010

kategorija: Novice iz društev po svetu


ghgng

zora hameršakZora Hameršak ( 18.7.1947 Bihač - 4.11. 2010 Derventa)

V začetku novembra nas je v Derventi nenadoma zapustila Zora Hameršak rojena Grbič. Zora je bila ena izmed mnogih žena Slovencev na tleh bivše Jugoslavije, ki nas je neopazno zapustila. Ves čas svojega življenja je posvetila družini in seveda svojemu možu Janezu Hameršaku. Njena zadnja leta življenja so bila težka, tako kot so bila težka za večino prebivalcev več narodnostne Bosne in Hercegovine. Kot Srbkinja v predelu Bosne, kjer danes Srbi ne živijo več, (vas Petrovac, 50 km oddaljeno od Bihača), se je v 60 letih prejšnjega stoletja poročila s Slovencem Janezom Hameršakom iz Ptuja, ki je deloval kot medicinec v zdravstvenem garnizonu v Bihaču. Imel je dobro službo in sploh dobre pogoje življenja in kmalu sta dobila hčerko Dušico Hameršak. Usoda ga je kot vojnega starešino vodila po ozemlju SFRJ, kjer sta se jima rodili še dve hčerki Tatjana in Nataša.
Razpad Jugoslavije z vsemi tragedijami je to družino še dodatno udaril. Mož je moral kot starešina JLA zapustiti Bihač. Zora je odšla k svojim v vas Račiče, kjer jo je kasneje morala zapustiti, ker so jo prevzeli muslimani. Mož je bil ujet in po koncu vojne predmet izmenjave vojnih ujetnikov. Dodeljeno jim je bilo stanovanje v Derventi ki gaje oblast odvzela enemu beguncu.
Kmalu po koncu vojne se je le ta vrnil in dobesedno čez noč so morali Hamerškovi zapustiti stanovanje in si najti vlažno klet. V tem času je Janez umrl, obe hčerki, ki imata otroke sta partnerja zapustila tako, da so: mati in tri hčerke s tremi vnuki živeli v vlažni kleti.
Zora je hudo zbolela, toda premagala zahrbtno bolezen dobesedno kot« mati korajža« se je borila za svojo družino in ko je že izgledalo, da je na obzorju rešitev težkega stanovanjskega problema, je bolezen nenadoma hudo –dokončno udarila in od Zore se je na pokopališču Potočane poslovilo ogromno Derventčanov.

Na koncu Zora ni bila povsem sama, Slovenci, posebej tisti združeni v okviru društva Triglav iz Banja Luke so ji nesebično pomagali. V reševanju njenega res težkega stanovanjskega problema, so se vključevali tudi Slovenci iz Slovenije. Množica na pokopališču v Derventi, je pokazala, da so jo ljudje spoštovali in cenili, tudi kot ženo Slovenca, ki je usoda hotela, da je svoje življenje zaključil daleč od Slovenije.
Zora je na koncu začela čutiti kot Slovenka, želela si je ponovno videti Slovenijo, toda bolezen ji to ni omogočila, bila pa je vesela, da so njeni vnuki letos spoznali Slovenijo, rojstno deželo svojega deda.


Janez Rogelj