Slovenski oktet iz Buenos airesa

datum: 06.11.2012

kategorija: Novice iz društev po svetu


PRED 40 LETI
Slovenski buenosaireški oktet

sloktet bA Pred 40. leti se nas je, na podbudo Janeza Mežnarja, zbralo osem pevcev v stari piceriji Antártida, kraj mnogih snidenj pred ali po prireditvah v Slovenski hiši, ali v časih, ko smo kaj pripravljali na odru, po šolskih urah in podobno.
Takrat smo ustanovili Slovenski buenosaireški oktet, po vzorcu Slovenskega okteta. Kdo bi si mislil v tistih ranih petdesetih letih, ko je le-ta bil ustanovljen, da bi zmanjšanje števila zasedbe zbora, ki bi bil takrat gostoval v ZDA, na osmerico, imelo tako močan odmev, da so se pomnožile take vokalne skupine ne samo v Sloveniji, temveč tudi v tujini, in celo tako daleč, kot smo mi. Ima več razlogov to število zasedbe, kot najskromnejša možna: je le zbor, ker ni ene osebe na glas, in če je solistična točka, ima lahko polno harmonijo pri spremljavi, poleg drugih posebnosti, kot na primer oktava basa, ki, če je prenizka, da bi bila zvočna, deluje kot alikvota, in še druge prednosti pred, na primer, kvartetom.
Sestavili smo takrat oktet v sledeči zasedbi: prvi tenor Janez Zorec (sedaj v Parizu) in podpisani, drugi tenor Gregor Batagelj (sedaj v Sloveniji) in Janez Jerebič, bariton Janez Mežnar (sedaj v Bariloču) in pred kratkim pokojni Janko Klemenčič in bas Tone Mežnar in Janez Marinček (sedaj v Španiji). S časom je odšel Jerebič in se priključil Janez Rode (tudi sedaj v Bariloču), odšel tudi Klemenčič in prišel Ivan Fajfar, tudi že pokojni, na koncu je mene nadomestil Vinko Lazar, in to do leta 1976, ko se je oktet razšel.
Ne bi bilo prav pozabiti na prijatelja Janeza Škulja, ki nas je snemal, bil prisoten velikokrat na vajah in nam pomagal s tem, da smo lahko poslušali naše izvedbe in tako tudi kaj popravili ali spremenili, in nas tako tudi spremljal in snemal na koncertih.
Kar nekaj nastopov smo imeli, najprej kratke ob prilikah, in potem, 15. septembra 1973 krstni koncert v nabito polni dvorani Slovenske hiše (na fotografiji) . Sledili so koncerti na slovenskih prizoriščih in drugih, tako kot za javnost v Buenos Airesu in drugje (Bariloche, Chivilcoy, Mendoza, Gran Buenos Aires...), in na kakšni privat priliki.
Družila nas je ljubezen do slovenske pesmi. In do petja. Veliko je bilo vloženega v ta projekt, časa, energije, znanja. Pomankanja so tudi bila. Solopevska tehnika, bistvena v tem primeru, ki jo je popolnoma obvladal samo Zorec, na prvem mestu. Slovenski oktet, tisti prvi, je prodrl v glavnem zaradi zasedbe, skoraj vsi solisti. Ni veliko takih primerov, Koroški akademski, Ribniški - lahko da pozabim na katerega. Kako je to pomembno, pove še jasneje, mnenje maestra Antona Nanuta po nekem koncertu, ki je tu gostoval pred kar nekaj leti, ki mi je pravil da bi si želel sestaviti na novo Slovenski oktet, »ampak s ta pravimi pevci, na primer neki 'Fink' (mislil je na Marka), a ga morda poznate?« Tudi prave glasbene izobrazbe je morda bilo premalo. In tako je prekmalu vse izumrlo.
Imeli smo se dobro, publika se je hvaležno odzvala, slovensko pesem smo marsikje dali v spoznanje. Oktet je bil končno tudi enkrat Buenosaireški. V daljni Argentini, na drugi polobli, in več ur zamika s Slovenijo.
Škoda pa, da tako malo časa. Vse mine...

SVOBODNA SLOVENIJA, 25/10/21012
LETO 65, ŠTEV 42
Avtor: Rok Fink, Buenos Aires