In memoriam Aleksander Novak - Sašo
datum: 23.04.2015
kategorija: Novice društev - zamejci
V sarajevski bolnišnici je drugega aprila letos umrl Aleksander Novak . Na ljubljanskih Žalah pa se je sedmega aprila od njega poslovilo le ožje sorodstvo in najbližji prijatelji.
Aleksander Novak, vsem znani Sašo, je bil prizadeven društveni delavec v Sarajevu. Bil je aktiven tako na športnem kot tudi na področju organiziranja Slovencev živečih v Bosni oziroma v Sarajevu. Bil je glavni organizator evakuacije Slovencev iz BiH leta 1994 v obdobju ko so Sarajevčani preživljali najtežje dneve v svoji zgodovini .
Pokopan je ob svoji hčerki Aidi, ki je umrla pred petimi leti. Lani je odšla tudi njegova žena Fikreta – Cica rojena Žilič, tako da v Sarajevu, kjer je preživel veliko večino svojega življenja ni imel nikogar več od bljižnjih. In zato je bila dilema brata Marjana , kje ga pokopati ; ali v Sarajevu kjer je imel največ prijateljev in užival velik ugled ali v Ljubljani poleg hčerke, relativno hitro razrešena.
Aleksander Novak je bil rojen 1928 v Ljubljani, očetu artilerijskemu oficirju kraljeve Jugoslavije, , ki je večino časa služboval v Beogradu in materi rojeni v Šentvidu pri Ljubljani. Z očetom sta se spoznala v takratni prestolnici skupne države. Oče se je še pred začetkom druge svetovne vojne upokojil in se nato zaposlil pri železnici. Do leta 1950 so živeli po različnih krajih Slovenije, največ čas v Rogatcu, kjer je Aleksander skupaj s štiri leta mlajšim bratom Marjanom preživel najlepša leta svojega življenja. Gimnazijo je končal v Celju. In kot je bila takrat navada, da so Slovenci, ki so želeli študirati fizkulturo odšli v Zagreb je to storil tudi Sašo.
Po končanem študiju se je leta 1949 zaposlil v Sarajevu. Z izjemo kratkega obdobja, ko je kot profesor telesne vzgoje služboval v Ljutomeru je večino časa preživel v Bosni; v Zenici – 15 let in Sarajevu dobrih 20 let.
Šport je bil tisto, kar je Aleksandru pomenilo največ: Predvsem po nejgovi zaslugi so bil v Zenici postavljeni temelji plavalnega športa in skakanja v vodo. Razumljivo je tudi bilo, da je ob njegovi prislovični zagnanosti in prepričljivosti prav njemu uspelo zgraditi prvi olimpijski bazen v Zenici leta 1955 .
Ko je prišel v Sarajevo je kmalu postal priznan, profesor telesne vzgoje v različnih srednjih šolah, kasneje pa tudi na fakultetah. Predvsem pa je , skupaj še z nekaterimi Slovenci živečimi v Sarajevu postavil temelje Smučarskemu klubu Sarajevo, katerega dolgoletni tajnik je tudi bil. Mnogi se ga še spominjajo kot tekmovalca v smučasrkih skokih na takrat skromnih skakalnicah na Trebviću, Palah in Jahorini
Skupaj z Slavkom Podkobevškom je bil inicitaor prvih zimskih olimpijskih iger v tem delu Evrope. Zimska olimpijada 1984 je bila tudi po njegovi zaslugi zelo dobro organizirana in vsem znana kot ena najbolje organiziranih in človeško simpatičnih do sedaj
Tudi zaradi odličnega znanja nemšekega jezika, predvsem pa zaradi poznavanaje problematike življenja človeka v dveh domovinah je bil pri Zveznem sekretariatu za delo imenovan v komisijo za spremljanje problematike delavcev na začasnem delu v tujini. V tej funkciji je ob obiskih naših delavcev v tujini , predvsem v Nemčiji znal prisluhniti in si prizadeval za izboljšanje njihovih pogojev dela in življenja.
Ko je začela Jugoslavija razpadati, se je to na najbolj krut način prikazalo v Bosni in Hercegovini. Sarajevo in njegovi prebivalci so plačali največjo težo v tej vojni. Malo kdo ve, da je vnjej samo v Sarajevu umrlo, zaradi strelov, več Slovencev kot jih je padlo v celi osamoasvojitveni vojni v Sloveniji. In v teh najtežjih trenutkih se je Sašo postavil na čelo Slovencev živečih v Sarajevu. Pomagal je, da so Slovenci tu preživeli vojno . Postal je prvi predsednik Zveze slovenskih društev. Bil je legendarni organizator »konvojev rešitve« iz Sarajeva. Pri tem je dostikrat nosil glavo v torbi. Osebni pogum mu je tudi pomagal, da je preživel tesen stik z takratnim komandantom srbske vojske generalom Mladičem.
Leta 2002 je bil za delo in zasluge v dobro Slovencev odlikovan z častnim zankom svobode Republike Slovenije.
In kot je rekel priznani sarajevski novinar Gojko Berić; z odhodom Aleksandra Novaka je Sarajevo izgubilo še enega ponosnega, delavnega, predvsem pa hrabrega človeka, ki nikoli ni skrival svojega slovenskega porekla in velike ljubezni do Sarajeva in njenih ljudi.
Janez Rogelj
