Jože Matekovič je človek s srcem, predanim ohranjanju arhitekture, kulturne dediščine, šeg in navad Bele krajine in vasi Radovice, kjer tudi živi in ustvarja. Ukvarja se z restavriranjem pohištva, zbiranjem starih knjig, zapiskov, vezenin ter vsega, za kar misli, da bi bilo dobro ohraniti prihodnjim generacijam, da bi mladi lahko videli, kako so nekoč živeli ljudje in kaj vse so uporabljali v vsakdanjem življenju.

Leta 2013 je Jože Matekovič v bližnji vasi kupil več kot 250 let staro leseno hišo in jo s pomočjo brata Martina preselil v Radovico. V notranjosti hiše že več let deluje zabavna šola Bistra buča, kjer obiskovalcem predstavijo »šolo po starem«. S palico v roki Jože na humorističen, zabaven in poučen način zaigra »učitelja« z začetka dvajsetega stoletja v prostorih stare stavbe, kjer je uredil staro učilnico. Po pouku »učenci« celo pridobijo spričevalo. Druga zanimivost, ki jo je Jože pripravil leta 2016, je stalna razstava o predzadnji poledenitveni dobi, na kateri si obiskovalci lahko ogledajo okostje jamskega medveda in druge dokumentirane najdbe z območja Bele krajine. Pred kratkim pa se je lotil novega projekta, pripraveuzeja belokranjskih priseljencev.

Kakšni so bili začetki projekta Muzej belokranjskih izseljencev?
Že kot otrok sem občudoval vse, kar je imelo pridih po starem in po patini. Pri desetih letih sem začel zbirati stare predmete, slike in jih skrbno hranil na podstrešju domačije, ki jo je 1840. postavil moj prastari oče. Tu je bil je bil eden najlepših kosov starin, velik potovalni “kufer” ali potovalna skrinja, s katero je moj prastari oče leta 1919 prišel iz Ohia, kjer je delal v tovarni velikih litoželeznih izdelkov.


Torej je tudi vaša družina doživela izseljenstvo …
Belo krajino je 1886. zajela trtna uš in v nekaj letih so bili uničeni vsi vinogradi. Takrat se je začelo množično izseljevanje čez ocean. Tudi moj prastari oče je odšel čez veliko lužo in si s trdim delom prislužil denar, s katerim se je vrnil v domovino, popravil hišo, naredil nov skedenj in novo vinsko klet ter pokupil dosti zemlje. Zasadil je tudi vinograd, saj je bila prodaja vina edini vir dohodka.
Mnogo zgodb o tistih časih mi je pripovedovala tudi stara mama, katere oče je bil v Chicagu in na Aljaski.
Kam so se Belokranjci preselili in kakšne so njihove zgodbe?
Največ jih je šlo v Ameriko, Kanado, tudi Brazilijo. Po vojni, v tretjem izseljenskem valu pa večinoma v Argentino in Avstralijo. To so zgodbe o njihovi poti z ladjo. Mnoge so se končale uspešno, nekatere pa tudi žalostno, saj je veliko naših izseljencev zaradi nesreč našlo zadnje počivališče v tuji zemlji.
Ali vas je to navdihnilo, da bi organiziral muzej o izseljencih?
Vsa ta leta sem sanjal, da bi naredil veliko zbirko in prostor, ki bi bil posvečen belokranjskim izseljencem. Leta 2017 se mi je ta želja začela uresničevati. Tedaj sem od našega rojaka, ki že 65 let živi v Ameriki, kupil domačijo, ki stoji poleg hiše, v kateri živim.

Kako ste zasnovali muzej?
Prostor ima dve etaži. Na zgornji bodo razstavljeni predmeti, ki so jih naši predniki prinesli iz tujih krajev in so se ohranili do danes. Gre za velike potovalne kovčke, stare slike, pisma, razne delovne dovolilnice. V spodnji etaži je velika dvorana, kjer bo kronološko razdelana razstava. Tam bodo tudi razna srečanja in prireditve. Zelo veliko dela, večinoma v lastni režiji, je doslej opravljenega. Radi pa bi, da bi nam belokranjski izseljenci pomagali napolniti prostor, kjer bo razstava.

Kako boste pripravili omenjeno kronološko razstavo?
Ker sem sam bolj tehnični tip, bom poskrbel, da bo prostor urejen tako v notranjosti kakor tudi njegova zunanjost. Dela je res še ogromno. Treba je narediti še tlake, položiti vso keramiko, urediti toaletne prostore, manjšo čajno kuhinjo, stopnišče in objektu narediti še fasado. Težko je, ker večinoma vse sam financiram, vendar z dobro voljo in optimizmom mi vse lepo uspeva. Glede razstave pa mi bosta pomagala Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Slovenska izseljenska matica, ki se jima že zdaj lepo zahvaljujem. Tudi Belokranjski muzej bomo prosili za pomoč, saj mora biti razstava točno kronološko razdelana in postavljena. Grafična poročila o zgodovinskem kontekstu migracij seveda sodijo k tej razstavi.
Katere pomembne belokranjske izseljence boste vzpostavili?
Pomembnih belokranjskih izseljencev je veliko. Iz župnije Radovica, s Krašnjega Vrha, izhaja pomembna družina Režek, iz katere je Anton Ivan Režek – misijonar in zgodovinar v Ameriki. Pa tudi dr. Anton Mavretič z Boldraža, velik znanstvenik slovenskih korenin, predavatelj na različnih univerzah v Ameriki, ki je delal tudi za Naso. Še mnogo jih je, ki bodo svoj prostor dobili v izseljenski zbirki v Radovici.

Ali ste danes v stiku s potomci izseljencev?
Čedalje več stikov s potomci belokranjskih izseljencev navezujem, v nekaj letih sem spoznal številne med njimi. Potomka družine iz Radovice, s katero si dopisujeva po elektronski pošti ali prek Facebooka, mi vselej napiše: »Please, keep in touch!«, bodiva v stiku. Junija lani me je obiskala družina, ki prav tako izhaja iz Radovice. Živijo v Saint Georgeu in nad samo Radovico ter idejo o zbirki izseljenstva so bili tako navdušeni, da so se odločili letos v Radovici kupiti hišo in se preseliti nazaj. Tudi mnogo gradiva, ki bo svoje mesto našlo na razstavi, so mi že poslali. Gre za razna pisma, slike, delovne dovolilnice …Tudi knjiga receptov je zraven, jedi pa so seveda takšne, ki so jih kuhali v Beli krajini. Opažam, da je pri mladih vse več zanimanja, od kod izhaja njihov rod.
Kaj vam še manjka, da pripeljete projekt do cilja?
Predvsem finančna podpora, ker je izdatkov še zelo veliko. Moje delo je doslej podprl Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Združenje Slovenska izseljenska matica, s katero zelo lepo sodelujem. Po drugi strani bi bralce in izseljence prosil, da tudi sami pristopijo in donirajo stvari, ki bi bile primerne za obogatitev tega prostora. Dobrodošlo je tudi to, da napišete svojo ali življenjsko zgodbo vaših prednikov. Od kod so izhajali, kako so potovali, kako so živeli, ali so se kdaj vrnili v domovino in podobno. Vse, kar bo prispelo, bo na ogled našim rojakom, ki nas že zdaj vsako leto obiskujejo.
Kaj si želite doseči s svojim projektom?
Z odprtjem te izseljenske zbirke bi rad svojemu kraju dal še večji pečat pri samem razvoju kraja. Rad bi Radovico in občino Metliko obogatil s prispevkom na področju ohranjanja spomina na naše izseljence. Hkrati pa bi sam kraj pridobil novost na področju turizma in promocije Bele krajine.
Nadia Molek
Foto: osebni arhiv J. M.
—————————————————————————————————————-
Spoštovani bralci,
Če bi želeli sodelovati pri projektu, se lahko obrnete na gospoda Jožeta Matekoviča, Radovica 32, 8330 Metlika.
Elektronska pošta: bistrabuca@gmail.com
Mobilni telefon: (+386) 40147798.
Hvala lepa,
uredništvo