Elisabeth Milharčič je bila rojena v begunskem taborišču v Linzu. Z družino je v Argentino prispela leta 1948. Tu je študirala za psihoanalitičarko. Elisabeth je umrla v Buenos Airesu, 11. marca 2023. Medtem ko se pripravljam pisati članek na podlagi pogovorov, ki sem jih imela z Elisabeth Milharčič leta 2017, iščem nekaj fotografij na njenem Facebooku. Dlje ko se pomikam po njeni strani, bolj opažam, da je v zadnjem času prenehala objavljati misli in osebne fotografije. Verjetno je bila bolezen tista, ki ji je odvzela moč za deljenje. Njene objave potrjujejo, da je ljubila Slovenijo, cvetje, umetnost in glasbo, rada je pela. Bila je psihoanalitičarka, pesnica in slikarka.
N.M.: Elisabeth, kakšna je vaša družinska zgodba?
EM: Zelo tragična. Moj oče je bil domobranec. Bil je neke vrste sindikalist, zelo veren. Ena najhujših stvari, povezanih s tem, je bila, da sem nekega dne, ko sem bila še majhna, sanjala, da me preganjajo komunisti. Resnično sem odraščala ob zgodbah o vojni. Na primer, da so mojega botra zažgali. Z vzgojo v zelo katoliškem duhu. Pogosto pripovedujem, da na primer … Imam nečakinjo, ki nekega dne gleda televizijo, ko pokažejo, kako nekoga obglavijo. Njen oče ji zakrije oči. Imela je sliko v glavi, vendar ni bilo besed. Kot otrok sem imela veliko besed, vendar nisem imela slike. Nisem vedela, kakšna je slika, ker so mi govorili o tem, kako so žensko z nožem zapičili v drevo. Poslušala sem in se bala komunistov. Potem sem bila od šestega do dvanajstega leta vzgojna varovanka v šoli za deklice, ki so jo vodile nune. Lahko rečemo, da je strah in groza nekaj, kar me spremlja kot identiteto. Ali morda ne kot identiteta, temveč kot kraj, ki ga nisem mogla pogosto zapustiti. Moja mati je umrla, ko sem imela 16 let, oče pa, ko sem bila stara 21. Ko sem začela študirati psihologijo na fakulteti, sem rekla očetu, da komunisti niso tisto, kar misli. To je bilo za mojega očeta grozno.
Elisabethini starši, Beta in Luka Milharčič
NM: In zakaj misliš, da si mu to rekla?
EM: Ker sem začela študirati, odkrivati svet izven družine … in kot mlada oseba sem si začela postavljati vprašanja o vsem, približevala sem se ljudem na levici in spoznala drugo zgodbo. Vedno sem bila radovedna, zato danes lahko razumem, da stvari niso tako črno-bele, kot se prikazujejo, na primer komunizem proti antikomunizmu, vendar se vse to tako pretvarja.
NM: Ja… ponavadi stvari niso črno-bele, predvsem v vojni …
EM: Točno tako. Tudi v ideološkem vidiku ne. Velikokrat sem se o tem pogovarjala s tvojim očetom. Moj oče je zelo podpiral socialno pravičnost. Ko je zaposlil prvega delavca, je zbral mene in svoja brata, Gregorja in Luko, in nam veliko govoril o moralnosti. Dejal je, da zaposlitev zagotavlja prihodnost. Imeli smo trgovino s pohištvom, ko so bile poplave, smo razdelili vzmetnice. Zato je določena dualistična ideologija, ki bi nas lahko prepričala, da je nekdo kot moj oče desničar, relativna.
MI HERMANO MURIÓ Mi hermanito Luky. A veces él me asustaba una vez se escondió en un ropero en el sótano de la mueblería. Apareció, gritó y quedé muda, tantas veces muda y tantas grité y grité.. para no oír sus guerras, su espanto,su pequeñez Antes de morir nos encontramos nos miramos sin gritos, sin miedos así… Desamparados apoye mi mano en su frente y entibie el silencio. | MOJ BRAT JE UMRL Moj mlajši brat Luky. Včasih me je prestrašil. Skril se je, denimo, v omari v kleti trgovine s pohištvom. Pojavil se je in kričal in ostala sem brez besed. Tolikokrat sem bila nema in tolikokrat sem kričala in kričala … da ne bi slišala njegovih vojn, groze, majhnosti. Preden je umrl, sva se srečala, pogledala sva drug drugega brez kričanja, brez strahu, tako … nemočna sem položila roko na njegovo čelo in ogrela sem tišino. |
NM: Imaš dva brata, kajne?
EM: Ja, bili smo trije. Tisti, ki je bil popoln fundamentalist, je bil moj brat Luki, ki je zdaj umrl. Vedno sem se trudila, da o tem ne bi govorili. Rekla sem, mi smo otroci vojne. Luki je bil rojen med drugo svetovno vojno, ko se je moj oče moral umakniti, mama pa je ostala z drugim bratom Gregorjem, ki je bil takrat star dve leti in pol, ter s trimesečnim Lukom. Hišo so preiskovali, ker je bil moj oče domobranec.
NM: Ali ti je bilo težko sestaviti svojo osebno verzijo družinske zgodbe in identitete?
EM: Zdi se mi, da je splošna naloga ljudi, da sestavijo svojo lastno zgodbo. In da lahko rečejo: to je različica mojih staršev, moja pa je takšna in drugačna. Zdi se mi, da gresta fanatizem in fundamentalizem v drugo smer.
Elisabeth v Sloveniji, leta 2019, na obisku družinskega pokopališča.
NM: Kako je potekal prenos slovenstva v vaši družini?
EM: Obstaja nekaj zelo zanimivega v zvezi s prenosom slovenstva. Moj sin je Axel Rivas, znan strokovnjak v Argentini, ki se ukvarja z temo vzgoje in izobraževanja. Napisal je knjigo “Nazaj v šolske klopi”, v kateri pripoveduje zgodbo, govori o posebnih šolah, šolah v zaporih, podeželskih šolah in piše, da je njegova mama, torej jaz, rojena v begunskem taborišču in da so tam obstajale šole, osnovne in srednje, poučevanje jezikov, pevski zbori … in pravi, da je res, da je bil na fakulteti nadpovprečen študent, toda to je zasluga ljudstva, ki stoji za osebnostjo njegove matere, ki je izobraževanje in kulturo vedno postavila na prvo mesto.
NM: Zelo lepa metafora … Ali si bila morda vključena v Slovensko (politčno/begunsko) skupnost?
EM: Ne, nisem se počutila del tega, a slovenstvo sem vedno nosila v sebi.
NM: Ampak si se oddaljila zaradi tega, ker si čutila, da to ni zate?
EM: Zaradi ideologije …
NM: Si že kot deklica čutila to?
EM: Ne, mislim, da se je to odprlo v času mladosti, na univerzi.
Slika očetovega pesniškega zvezka, kjer je napisal poezijo Trstu.
NM: Ali si se na univerzi šolala v sedemdesetih letih?
EM: Diplomirala sem v sedemdesetih letih. Takrat sem že približala levici. To je bilo verjetno enostavno, ker sta bila moja starša že mrtva. Seveda je bil tam moj brat Luka, ki mi je govoril, da bom zaradi komunizma ostala paralizirana. A moj drugi brat, Gregor, ki je odšel na študij v Nemčijo, je zelo duhoven in močno povezan z glasbo in pesmimi. Glasba in slovenske pesmi so prav tako ključno mesto prenosa.
NM: Ali ste doma kakšno zapeli?
EM: Pri nas doma se je vedno pelo. Oče je pel tenor, tudi v Ljubljani, v cerkvi in na porokah. Mama je vsako nedeljo hodila v opero. Psihoanalitiki se naenkrat vprašamo, kaj je to, ko postanemo analitiki? Ker sem lacanovka, a nisem za to, sem podala pričevanje, povezano s citiranjem poezije, z glasom in s Slovenijo. S to mešanico, kjer ti izvori … poezija mi je pomagala izstopiti iz terorja.
Elisabethin pesniški nastop “Nieva donde no estas”, na katerem njen brat Gregor zapoje slovensko pesem: DODAJ ARHIV VIDEO
NM: Umetnost in glasba veliko pomagata pri razstrupljanju duše. Obstaja stavek Jorge Luisa Borgesa, ki pravi, da sreče ni treba spremeniti v lepoto, nesreča pa jo potrebuje.
EM: Sicer je ne moremo prenesti …
NM: Elisabeth, ali meniš, da je ta tvoja zgodnja življenjska izkušnja vplivala na vašo poklicno izbiro?
EM: Mislim, da sem zaradi nje prenesla študij.
Elisabeth z hčerko Mileno med potovanjem v Sloveniji, leta 2019.
NM: Vem, da pišeš od svojega 22. leta. Ali komuniciraš v svoji poeziji?
EM: Vedno sem pisala iz bolečine. Pisanje je bilo vedno način za lajšanje le-te. Vedno sem bila osamljena. In pišem o vsem mogočem. Obstaja tema samote, otroštva, groze. Česar ne morem opisati po temah, je potovanje.
NM: Elisabeth, kaj zate pomeni biti Slovenka?
EM: Jaz sem Slovenka po nacionalni plati. Moram reči, da sem precej potovala po svetu in se mi zdi, da je Slovenija zelo zgledna in drugačna država. To je zaradi ljubezni do zemlje. Ljubezen do narave, rastlin, zelenjave, tega nisem videla nikjer drugje. Verjamem tudi, da obstaja še veliko spoštovanje drug do drugega. V Ljubljani sem bila presenečena, ko sem videla otroke na ulici. Tega nikjer drugje ne vidim. V Sloveniji sem bila samo trikrat in vsakič sem videla, da je otok v množici sveta. Poleg tega ljudje … No, srečala sem svojo družino. Pred tridesetimi leti sem na poroki srečala teto, ki je živela v Franciji. Ko sem odšla, se je ta teta pri 85 letih preselila na hrvaški otok, kjer ima hiško in vrt … kot v pravljici. Za zaključek ideje identitete naj povem še eno zgodbo. Leta 2016 sem za svoj rojstni dan prejela vabilo od veleposlaništva, ker je bil v Argentini predsednik Borut Pahor. Šla sem s hčerko. Vsi so bili zelo lepo oblečeni … Mislila sem, da so mi poslali napačno vabilo, potem pa se je zgodilo nekaj zelo zanimivega. Pohajala sem naokrog in srečala Roka Finka. Približa se mi in reče, da me bo predstavil nekaterim Slovencem. In to stori na naslednji način: »To je hči Luke Milharčiča.« Jaz se nato predstavim: »Me vseli, sem Elisabeth Milharčič, hči Luke Milharčiča.« Rok nato doda, da sem sestra Luke Milharčiča, ker so njega poznali, mene pa ne. In na to jaz spet rečem, da sem Elisabeth Milharčič … in imam lastno identiteto, nisem samo hči ali sestra, sem Elisabeth.
Nadia Molek