Na slovesnosti Generacije znanosti 2023 so na ZRC SAZU 23. marca že devetindvajsetič podelili priznanja raziskovalkam in raziskovalcem,

med njimi tudi zaslužnemu raziskovalcu ZRC SAZU prof. dr. Andreju Mihevcu, izjemnemu raziskovalcu Inštituta za raziskovanje krasa. Predvsem ga zanima morfologija in speleogeneza krasa, deloval pa je tudi na področju hidrologije, jamske klime, datacij sedimentov in rabe jam. Pri tem je stavil na spoznanja različnih disciplin – od geografije, geologije, paleontologije, arheologije, zgodovine do biologije, kar so vsako leto znova spoznavali tudi vsakokratni udeleženke in udeleženci Mednarodne krasoslovne šole. V okviru slednje je pripomogel k temu, da je sedež Mednarodne speleološke zveze prav na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni. Kot vrhunski jamar je prispeval tudi k razjasnjevanju slovenske polpretekle zgodovine. Prof. dr. Mihevc je o svojem delu na področju krasoslovja in pomenu krasa nasploh spregovoril tudi za bralce Rodne grude.

Kaj vas je pritegnilo k raziskovanju krasoslovja? Kako, kje se je vaše delo na tem področju začelo?

Moje zanimanje za kras se je začelo že v osnovni šoli, ko smo otroci preživeli veliko časa v naravi. Spomnim se poročanja staroste krasoslovja Pavla Kunaverja na TV o vrtači v Rakovem Škocjanu. Z bratom sva se s kolesi odpravila pogledat to čudo in presenečeno ugotovila, da imamo polno takih vrtač tudi v Logatcu, le da jim pravimo dolina. Od takrat se zavedam krasa. 

V osnovni šoli in gimnaziji me je prva leta zanimala predvsem biologija. S prijateljem Stanetom Čičerovom sva takrat zbirala metulje, kar sem kasneje opustil, Stane pa jim je ostal zvest vse do danes. V jame sem začel zahajati v zadnjem razredu osnovne šole. Sprva smo fantje po jamah iskali granate in ostanke iz druge svetovne vojne, potem pa me je jamarstvo pritegnilo do te mere, da je kasneje postalo tudi del mojega zanimanja za kras in nazadnje še mojega poklica. Ko sem se šolal na gimnaziji v Postojni, sem večkrat obiskal dr. Franceta Habeta na Inštitutu za raziskovanje krasa, ki ima še danes v okviru ZRC SAZU svoj sedež v Postojni. Habe in sodelavci so mi veliko pomagali, dajali so mi podatke in karte, ki smo jih jamarji potrebovali. Danes se zavedam, da je bilo to obdobje spoznavanja krasa zame zelo pomembno, saj sem na inštitutu obiskoval tudi knjižnico in tam dobival koristne informacije, ki sem ji posredoval našemu jamarskemu klubu v Logatcu, katerega član sem od leta 1968. 

Vsi interesi in zanimanja za kras so se združili, ko sem se po gimnaziji odločil  za študij geografije na ljubljanski filozofski fakulteti. Profesor, ki je name napravil največji vtis, je bil zagotovo akademik profesor  dr. Ivan Gams, ki je svoje delo v veliki meri posvetil krasu. Kasneje je bil  tudi moj mentor pri diplomi, magisteriju in doktoratu.

Po čem se slovenski kras razlikuje od preostalega kraškega sveta?

Najprej moram omeniti zgodovinski vidik raziskovanja našega krasa,  ki se je začelo z Valvazorjem. V devetnajstem stoletju je zaradi sistematičnih raziskav tu nastala dobra osnova, ki je ustvarila zavedanje, da je kras poseben tip naravne pokrajine, ki se danes povsod po svetu imenuje kras. Skupaj s terminom kras pa so se v svetovni kraški terminologiji uveljavile še besede dolina, ponor, polje. To pomeni, da tudi npr. Kitajci, Japonci itd. uporabljajo te besede za kraške pojave.

Za naš kras so značilne vrtače, ravniki, polja in kopasti hribi ter velike reke ponikalnice in veliki izviri. Druge slovenske pokrajine imajo relief, ki so ga oblikovale površinske reke. Tu se menjavajo slemena in doline, kar za kraško pokrajino ni značilno.

Kras najdemo tudi v drugih delih sveta, kjer je nastal v drugačnih pogojih in je zato drugačen. V tropskem svetu, npr., ne najdemo vrtač, ampak vzpetine, torej ravno obratno. Sicer pa najdemo tudi po svetu obširne kraške pokrajine brez površinskih voda in s kamnitim površjem ter dolgimi jamami.

Kako daleč v preteklost segajo vaše raziskave?

Leta 1980 sem se kot raziskovalec zaposlil na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni.  Nikoli me ni zanimala le ena tematika, povezana s krasom, zato sem se ukvarjal z morfologijo in speleogenezo krasa, hidrologijo, jamsko klimo, datacijami sedimentov in rabo jam. Pri tem sem proučeval kras interdisciplinarno, torej z vidika spoznanj različnih disciplin – od geografije, geologije, paleontologije, arheologije, zgodovine do biologije. Raziskave segajo v čas pred 6 milijoni let.  Npr. v Snežno jamo na Raduhi je tedaj ponikalnica prinesla ostanke živali. Te smo datirali ter določili starost jame. Na podoben način je bila narejena vrsta raziskav drugod na Krasu. Raziskovanje malih sesalcev s pomočjo njihovih zob, najdenih v jamskih sedimentih, sega prav tako v čas pred dvema do štirih milijonov let.  

Katera so bila dosedanja  ključna spoznanja in katere najbolj presenetljive ugotovitve?

Pri svojem raziskovanju sem največ časa in dela posvetil Divaškemu krasu in Škocjanskim jamam, kjer sem proučeval jame ter denudacijo kraškega površja, pri tem opozoril na dinamiko raztapljanja apnenca ter v krasoslovje vpeljal pojem brezstrope jame. Ko se je kraško površje zaradi denudacije oz. raztapljanja apnenca zniževalo, so se raztopili stropi jam in te so se odprle na površje, kar danes v pokrajini vidimo kot brezstrope jame. S to ugotovitvijo je bil položen temelj za drugačno znanstveno dojemanje krasa in za nov konceptualni model razvoja krasa v času.

Med drugim ste pripomogli k temu, da je sedež Mednarodne speleološke zveze na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni. Kako se znanstveniki speleologi povezujete, kako izmenjujete izkušnje in ugotovitve?

Jamarji se povezujemo v jamarskih klubih, preko Jamarske zveze Slovenije, preko skupnih jamarskih odprav  in udeležb na različnih kongresih. V svetovnem merilu Mednarodna speleološka zveza (UIS) vsake štiri leta organizira kongres v različnih državah po svetu. Zadnji je bil letos v Franciji, naslednji bo v Braziliji. Na takih srečanjih je veliko možnosti za vzpostavljanje stikov, povezovanje, seznanjanje z novostmi na področju jamarske opreme, jamske fotografije itd. To pomembno mednarodno združenje – UIS je bilo ustanovljeno na pobudo Slovenije leta 1965 v Ljubljani, od leta 2002 pa ima svoj stalni sedež na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni. V času urejanja stalnega sedeža sem v UIS-u opravljal delo pomožnega tajnika in rezultat takratnih prizadevanj je, da je zdaj ta sedež v Postojni. V preteklosti se je namreč vsake štiri leta sedež selil v drugo državo, iz katere je bil trenutni predsednik, kar pa je predstavljalo  vrsto težav in birokratskega dela. Trenutno imamo poleg stalnega sedeža UIS-a tudi predsednico iz naše države – dr. Nadjo Zupan Hajna.

Prav tako imamo znanstveniki speleologi danes številne možnosti za povezovanje in sodelovanje. Gre za paleto mednarodnih projektov, konferenc, kongresov, ki se jih udeležujemo s svojimi prispevki in kasnejšimi objavami. Teh možnosti je v času informacijske dobe vedno več, posebej še, ker se s krasoslovjem ukvarja več ved, vsaka z drugega vidika. Seveda pa je na koncu najboljši rezultat takrat, ko se ti različni vidiki povežejo med seboj in dobimo kompleksno sliko o določenem problemu.  Morda bi na tem mestu izpostavil še Mednarodno krasoslovno šolo, ki poteka že od leta 1992 v Postojni.  Šola, v okviru katere izmenjujemo svoja dognanja,  predstavlja največje vsakoletno srečanje krasoslovcev na svetu. 

Kot vrhunski jamar ste prispevali k razjasnjevanju slovenske polpretekle zgodovine. Kakšno vlogo pa so v njej imele jame?

Že v mladih letih sta me zanimali zgodovina in arheologija. Po jamah se najde marsikaj. Žal sem kmalu ugotovil, da niso to samo materialni ostanki iz prazgodovine, ampak se tudi iz polpretekle zgodovine najde v jamah marsikaj. Kot osnovnošolec sem v jamah našel človeške kosti in ker smo doma veliko govorili o povojnih izvensodnih pobojih, mi je bilo takoj jasno, na kaj sem ob takih najdbah naletel. Ta problematika me spremlja že vse od začetkov jamarstva. Vedno sem v zapisnike, ki jih delamo po obisku jam, pribeležil tudi take najdbe in s tem sem dobil število jam, ki so služile kot povojna morišča in grobišča. Na osnovi teh izkušenj sem bil povabljen k sodelovanju v Komisijo Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Veliko dela in raziskav bo še potrebnih, da se do potankosti soočimo s to problematiko in zapremo temno poglavje naše zgodovine.

Na katera svoja odkritja ste najbolj ponosni?

Kot jamar sem gotovo najbolj ponosen na uspehe našega domačega logaškega jamarskega kluba, s katerim smo raziskali Kačno jamo, kjer smo leta 1972 odkrili podzemni tok Reke, in na raziskave Velike ledene jame v Paradani ter drugih jam na Trnovskem gozdu. Med svoje uspehe štejem  tudi organizacijo in izvedbo jamarskih odprav, med katerimi bi posebej izpostavil medklubsko odpravo leta 1988 ob 100. obletnici Jamarske zveze Slovenije na Dinarski kras. Obiskali smo številne jame od Slovenije preko Hrvaške, Bosne in Hercegovine do Črne gore, na drugih odpravah pa tudi jame na Kitajskem in v Sibiriji.

Jame pa so mi v okviru mojega poklica seveda predstavljale tudi znanstveni izziv, saj me je v njih vedno zanimalo vse – od nastanka in razvoja jam, do sedimentov, arheologije, živalstva, podnebja v jamah, rabe jam v različne namene, pa tudi vpliv človeka na jame in kras. Na začetku sem se posvečal predvsem morfološkim značilnostim kontaktnega krasa v Sloveniji. Kontaktni kras nastane tam, kjer vode ponikalnice s svojo količino, režimom in naplavino oblikujejo svojstven površinski relief. Tako sem z oblikami slepih dolin določil tektonske premike v Podgrajskem podolju. Proučeval sem tudi vrtače. S sinom Rokom sva analizirala lidarske podatke in ugotovila velikost, število in razširjenost vrtač po Sloveniji. Njihovo število je 470.000.  Ukvarjal pa sem se tudi s hitrostjo procesov in starostjo kraškega površja in jam. V času priprave doktorata sem pozornost namenil proučevanju krasa okrog Škocjanskih jam, kjer sem, kot že rečeno, odkril in opisal pojav brezstrope jame, v Beli krajini sem odkril črnega močerila in ga predal v raziskovanje biologom, v jami Bestažovca sem z jamarjem Bojanom Vovkom odkril neolitske jamske poslikave, v černotiškem kamnolomu najstarejšo fosilno jamsko žival marifugijo, v kamnolomu Velika Pirešica fosilnega polha, poimenovanega Glis Mihevcii, ter permafrost na Trnovskem gozdu.

Z veseljem sem sodeloval  tudi pri vzpostavitvi muzejske zbirke o krasu V Notranjskem muzeju v Postojni, kar seveda ne sodi v poglavje o odkritjih, je pa rezultat dolgoletnega dela in izkušenj, ki sem jih lahko na strokovno poljuden način prikazal širši javnosti.

Čemu trenutno namenjate svojo raziskovalno pozornost?

Žal sem zaradi bolezni moral prekiniti s terenskim delom raziskav, na osnovi doslej zbranega gradiva pa raziskujem vrtače in ledene jame ter upam, da mi bo uspelo kaj od tega še prenesti na papir. 

Kaj vam pomeni in k čemu vas zavezuje prejeto visoko priznanje?

Priznanje mi pomeni predvsem veliko čast in zavedanje, da sem nekaj doprinesel k razumevanju razvoja in delovanja krasa.

Blanka Markovič Kocen

Foto: osebni arhiv A. M.