Že več kot pol stoletja, blizu 70 let se Peter Ogorelec posveča modelarstvu. Že v osnovni šoli se je, kot pravi, udejstvoval v modelarskem krožku, ki je bil organiziran v popoldanskem času na šoli. »Prvi uspehi so mi dali spodbudo in tako sem kar nehote nadaljeval s tem hobijem. Pod vodstvom mentorja smo na šoli izdelovali zmaje, rakete, čolne in avione,« v pogovoru za Rodno grudo pojasnjuje Peter Ogorelec. Najbolj so ga zanimali čolni. »Namesto da bi se pripravljal na maturo, sem doma v sobi izdeloval model motornega čolna. Seveda sem tudi maturo uspešno opravil«. Kot pove, je tedaj ustvaril kakih 20 modelov, a nima nobenega za spomin.
Maketa je pravzaprav veliki svet v malem – katere so ključne sposobnosti, lastnosti in znanja ustvarjalca maket?
Res je, maketa je svet v malem. V njej se vidi objekt ali končni izdelek v pomanjšanem merilu in si ga tako zelo preprosto ponazorimo. Za izdelavo maket potrebujemo veliko znanja in sposobnosti: ročne spretnosti, poznavanje materialov in načinov obdelave, znanje branja načrtov. Te je treba obvladati tridimenzionalno. Pri tem moramo imeti tudi nekaj ustvarjalnega občutka za estetski prikaz. Nikakor pa ne gre zanemariti potrpežljivosti in natančnosti pri delu, pa tudi iznajdljivost je velikokrat potrebna.
Ali makete izpod vaših rok nastajajo večinoma po navdihu ali bolj po naročilu?
Izdelovanje maket je moje veselje, a sem skoraj vse izdelal po naročilu. Redkokdo ima to srečo, da s hobijem tudi zasluži. To je zadovoljstvo. Vsega sem izdelal okoli 130 maket .
Dolga leta ste tudi član ocenjevalne komisije akcije Turistične zveze Slovenije Slovenija – lepa in gostoljubna. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Nekaj let po osamosvojitvi me je Gospodarska zbornica Slovenije predlagala za sodelovanje pri Turistični zvezi Slovenije pri projektu ocenjevanja urejenosti slovenskih mest, krajev itd. Na Urbanističnem Institutu Slovenije sem se namreč ukvarjal z nalogami poselitvene politike in načrtovanja turistično -rekreativnega razvoja v Sloveniji.
Slovenijo ste kot član ocenjevalne komisije prečesali po dolgem in počez. Vas narava, kultura in ljudje naše dežele navdihujejo?
Dobesedno sem skozi vsa leta delovanja po dolgem in počez dobro spoznal Svojo domovino. Že pred tem sem ob delu na inštitutu spoznaval lepote Slovenije, kasneje pa sem to poznavanje še nadgradil. Slovenija je izredno lepa dežela, je splet enkratnih naravnih lepot z bogato raznolikostjo od morja pa preko ravnin, gričevja do alpskega visokogorja, poleg tega pa so tu še različna klimatska območja. Kjer koli se ustaviš, povsod srečaš prijazne in delovne ljudi, ki se vedno bolj zavedajo, da je treba ta prostor skrbno čuvati za zanamce. Torej ni naključje, da je Slovenija v svetovnem merilu vedno bolj prepoznavna kot eno najlepših turističnih območij – dežela, ljudje in dogodki.
Kako nastaja maketa? Koliko časa porabite za en izdelek?
Na to vprašanje je z nekaj besedami težko odgovoriti, saj je toliko dejavnikov ki vplivajo na zasnovo, da bi potreboval več časa. Osnovni parametri, ki vplivajo na nastanek oz. zasnovo makete, so merilo, vrsta makete kot npr. prikaz urbanizma, samostojnega objekta, namena makete, študijska, komercialna, natečajna ipd … Vsekakor je pred izdelavo potreben tudi razgovor s projektantom, saj je maketa veren pomanjšan prikaz objekta, kot si ga je zamislil. Tudi čas izdelave je glede na prej omenjene značilnosti različen, od 50, 100 pa tudi blizu 800 ur za kak zahteven, visoko razgiban teren.
Katere od vaših maket se spominjate kot najzahtevnejše?
Maketa Velike planine je bila ena najzahtevnejših, saj je bilo treba izrezati in zlepiti ogromno plastnic, da se je zelo podrobno videla celotna razgibanost območja.
Ali menite, da pojav 3D tiska lahko pomeni zaton modelarstva?
Maketar mora vsako malenkost na izdelku ročno izdelati, za kar porabi veliko časa, 3D tiskalnik pa tiska sam, medtem ko projektant dela nekaj drugega, vendar tudi to traja nekaj časa, na koncu pa je lahko velika razlika v kvaliteti videza izdelka. Klasično maketarstvo ne bo šlo v zaton, bo pa tega manj in predvsem bo to pravi hobi za dušo, kot temu lahko rečemo.
Leta 2016 je ob 60-letnici modelarstva izšla vaša knjiga 100 in 1 maketa. Gre za zajetno delo, skorajda učbenik … Kako je knjiga nastajala in komu jo namenjate?
Ko sem se z naročniki maket dogovarjal o namenu in temu primerno oblikovanju makete, sem imel ob sebi fotografije že izdelanih maket, da so si naročniki lažje predstavljali vsebino končnega izdelka. Ko sem imel tega materiala že veliko, so me nekateri spodbujali, naj naredim katalog. Premišljeval sem in si končno zadal narediti nekaj več kot samo katalog. Dodal sem nekaj opisov o maketah nasploh, o materialih ipd. Žal to še ni učbenik, je pa knjiga, ki govori o nostalgiji neke dejavnosti, ki spričo tehnološkega razvoja postaja res le še hobi. Knjigo sem v znak hvaležnosti posvetil mojima staršema, ki sta mi z vso svojo ljubeznijo in odrekanjem omogočila, da sem lahko to, kar sem.
Izdelovanja maket niste opustili niti po upokojitvi. Ali jim zdaj namenjate še več časa, iščete nove vire navdiha?
Upokojen sem bil invalidsko zaradi težav na srcu in operacije (pet srčnih obvodov), a kljub temu se maketarstvu nisem odrekel, še vedno sem aktiven, le da zdaj delam bolj za svoj užitek predvsem ladje. Še vedno sodelujem pri ocenjevanju projekta Moja dežela, lepa in gostoljubna.
V zadnjem času dveh let sem se zbirateljsko lotil nečesa čisto norega, a lepega. Zbiram namreč razne vrste lesa: les gozdnih dreves, parkovnih, sadnih in večjih grmovnic. Vsi primerki lesa so enakih dimenzij, da se ločijo tudi po teži in ne samo po obliki in strukturi, Trenutno šteje zbirka okrog 170 različnih primerkov slovenskih in tudi tujih vrst lesa.
Sami svoja leta štejete od tedaj, ko ste zaživeli s presajenim srcem. Kako se je življenje od takrat za vas spremenilo?
Leta 2008 na dan D (6. junij1944 – invazija v Normandiji) sem bil v ljubljanskem UKC transplatiran in od tedaj živim s presajenim srcem . Kvaliteta življenja se je bistveno izboljšala, tako fizično kakor tudi psihično: izboljšana kondicija, večje zadovoljstvo in samozavest, večji elan, bolj spoštljiv odnos do življenja itd. Kljub »novemu« srcu pa je ostal osnovni značaj popolnoma isti kot pred presaditvijo.
V nekem intervjuju ste dejali, da bi želeli vedeti, čigavo srce nosite v prsih. Vam je to uspelo? Je sploh mogoče izvedeti?
Da, res je bilo tako. Po operaciji nikakor ne izveš, kdo je darovalec … Ne vem, zakaj ne. Povedali so mi le, da je srce iz Celja. Hotel sem izvedeti kaj več, a tudi v Celju nisem dobil odgovora, češ da gre za zaupne osebne podatke. Tako mi ni ostalo drugega, kakor ena sama velika hvaležnost do darovalca.
Kaj bi sedanjim in bodočim študentom arhitekture položili na srce?
Kaj naj rečem? Arhitektura in vse, kar je v zvezi z njo, je ena zelo pomembna in široko odmevna dejavnost, ki vpliva na vse mogoče, a ker je fizično dolgoročno vpeta v prostor, se prav tu drastično kažejo morebitne napake, ki za seboj lahko puščajo nepopravljive posledice. Ko je prišel grabežljivi beli človek v Ameriko, so mu staroselci – indijanci zaupali svoj življenjski moto: »Živimo na izposojenem prostoru in ga moramo očuvati, da ga bomo pustili bodočim rodovom v stanju, kakršnem smo ga dobili
Naj ta moto spremlja tudi bodoče študente arhitekture. Pa ne samo njih, temveč vse nas, Zemljane.
Blanka Markovič Kocen
Foto: osebni arhiv P. O.
Peter Ogorelec poziva vse bralce Rodne grude in njihove znance ter prijatelje iz sveta, naj mu pošljejo ali ob morebitnem obisku Slovenije prinesejo kose lesa, ki še manjkajo v njegovi zbirki. Kontakti, vrste iskanega lesa in dimenzije so navedeni na fotografiji
