V juniju so se umetniki slovenskega rodu z vsega sveta udeležili likovne kolonije Most na soči, ki jo Slovenska izseljenska matica tradicionalno pripravlja vsako poletje, letos že dvaintridesetič. Drugo junijsko soboto so v Vodni hiši odprli razstavo del, ki so nastajala na tem družabnem kot tudi delovnem umetniškem srečanju, ki je tokrat gostilo enajst umetnikov. Ustvarjali so pod budnim očesom mentorice, akademske slikarke Jane Dolenc, medtem ko je kitarist Brin Loncner odprtju razstave dodal glasbeno noto. V junijski številki Rodne grude objavljamo povzetke izčrpnih intervjujev, ki jih je pripravila dr. Nadia Molek in jih boste v Rodni grudi v celoti lahko prebirali do konca leta.

Kot je povedal Dragan Gačnik iz BiH, so ga povezave s slovenskimi umetniki umetniško navdihnile. »Sodeloval sem na različnih likovnih kolonijah v Sloveniji. Moje slovensko poreklo in družinska kulturna dediščina se odražata predvsem v umetniških stikih v Sloveniji, ki so mi odprli možnosti  samostojnih razstav,« je pojasnil Gačnik, ki je že več kot 30 let povezan s SIM.

Umetniški proces Radmile Jeremič Čurčin iz Srbije je obogaten z elementi slovenske folklore, simbolike in estetike. »Vpogled v slovensko kulturno dediščino me navdihuje in vpliva na moje ustvarjalne odločitve ter način izražanja,« pravi umetnica, ki se je v Mostu na Soči osredotočila na več posebnih vidikov. »Navdih sem črpala iz idiličnega okolja ob reki Soči ter iz občutkov in vzdušja, ki jih je ustvarjala narava. Raziskovala sem tematiko vode in dežja ter njuno simboliko v mojih delih. Prav tako sem se povezala z drugimi umetniki in izmenjevala ideje ter tehnike, kar je obogatilo moj ustvarjalni proces,« je med drugim povedala.

Slovensko poreklo je del poklicnega ustvarjanja Mirka Malleja iz Avstrije. 11 let namreč riše karikature in ilustracije za Novice, tednik koroških Slovencev v Avstriji. »V bolj “umetniškem” ustvarjanju se skušam znebiti vsakršnih korenin, če je to možno,  da bi ustvaril likovni jezik, ki je vsem ljudem razumljiv,« pove. Na kolonijo pride, da se prepusti prostoru, okolici in ljudem. »Tokrat sem prišel z  idejo risati svobodno po naravi. Hotel sem vidno prevzeti v sliko, vendar podrediti barvam in oblikam in tako ustvariti fantastičen vidik na realno stvaritev: narava, voda, most.«

Slovensko poreklo pa ni vplivalo na ustvarjalnost Oskarja Moleka iz Argentine. »Fotografija me je vselej privlačila, še preden sem imel fotoaparat sem v sedemdesetih letih eksperimentiral s Super 8 kamero, snemal sem … deset let kasneje, ko sem prišel v Evropo, sem si kupil dober fotoaparat in začel ustvarjati dokumentarno in šele potem ustvarjalno. Ampak ne bi rekel, da me je moje poreklo porinilo na to pot.« Molek priznava, da so nekateri slovenski oziroma takrat jugoslovanski fotografi nanj naredili vtis, pri čemer omenja Stojana Kerblerja, Janeza  Zrneca ali Ljubomira Garbina. Pozneje pa so nanj bolj vplivali Francoz Pierre Verger, in brazilski sodobni fotografi, kot Cravo Netto in tudi Argentinci.

»Lepo mi je bilo poslušati pogovore in deliti čas s slovenskimi umetniki, to je bila zame čudovita izkušnja. Tudi spoznati domačine, ki so nas prišli obiskat in so prinesli svoje dobrote, ta izkušnja se mi je zdela fantastična,« je Molek strnil vtise s kolonije.

»Ker so bile v moji družini korenine zgubljene, živela sem v povsem italijanskem okolju, sem stik s Slovenijo in občutek pripadnosti zgubila,« pove Barbara Antonini iz Italije. »Sodelovanje v umetniški koloniji v Mostu na Soči je priložnost za sodelovanje z drugimi umetniki in potopitev v navdihujoče okolje.« Po naključju sem zdaj odkrila tudi Slovensko izseljensko matico, spoznala njenega predsednika dr. Borisa Jesiha. Njegovemu povabilu v Ljubljano se bom z veseljem odzvala.

Likovna izobrazba Irene Hribar Schmidt iz Kanade se je začela V Sloveniji, v obdobju osnovne šole. Hodila je na tečaj Draga Tršarja v Pionirski dom, kjer so kiparsko ustvarjali. V Sloveniji se ni vpisala na likovno akademijo, je pa v Kanadi magistrirala iz geografije. Kot pravi, slovenstvo ni vplivalo na njeno tematiko.

»Most na Soči je čudovita kolonija, ker spoznaš druge umetnike, ki pridejo iz različnih koncev sveta. Je pa to povezovanje s Slovenijo,« je strnila svoje vtise.

»Zelo sem  povezana s kolegicami, s katerimi sem skupaj ustvarjala na umetniških kolonijah v Sloveniji. Pogrešam pa spletno stran, kjer bi umetniki slovenskega rodu lahko objavili svoja dela. To bi lahko bila centralizirana spletna stran, kjer bi našli novice, razpise ipd.«

Dare Trobenc iz Slovenije, soorganizator kolonije, je s SIM začel sodelovati pred leti, ko je predsednik tamkajšnjega turističnega društva poleg njega k sodelovanju v koloniji povabil tudi Deo Volarič. »Takrat sem tudi že vodil Društvo likovnih ustvarjalcev Tolminu in z veseljem sem se odzval, kajti zaslutil sem priložnost spoznati slikarke in slikarje slovenskega rodu z drugih koncev sveta in s tem tudi možnost sodelovanja s slovenskimi društvi iz drugih držav. V prejšnjih letih je bila na kolonijah vedno določena tematika ustvarjanja od mostov povezovanja, vode, letos pa smo se odločili, da bomo slikarjem pustili prosto pot, da jih s tematiko ne bomo obremenjevali, kajti bili smo mnenja, da se bodo na ta način bolje izrazili, kajti več je sproščenosti in s tem so tudi dela veliko boljša. No, nismo se motili in letošnja kolonija je res minila v zelo prijetnem vzdušju in ustvarjena so bila res kvalitetna dela.«

Nadia Molek / Blanka Markovič Kocen

Foto: Ženja Simonič, Nadia Molek