Najbrž bi si dvakrat pomeli oči, če bi sredi japonskega Kjota zagledali restavracijo s slovensko hrano. Pa je res! Igor Leiler  v Pikapolonci postreže tudi z zeljem in krvavicami.

»V mladih letih, ki počasi izginjajo v oblakih davnosti, sem poleg matematičnih problemov zelo rad prelistaval knjige, posvečene biologiji, h kateri sem se po končanem študiju matematike počasi začel obračati,« pojasnjuje Leiler. »Magistrski študij matematike me je odvrnil od predmeta in odločil sem se, da se posvetim ekologiji. Menil sem, da bi lahko matematika pomagala pri študiju problemov, ki so postopoma začenjali kazati svoje obraze, denimo, uničevanje okolja z različnimi človeškimi dejavnostmi. Ena od univerz kjer je bil tak študij mogoč, je bila Kyoto Univerza. Tam sem doktoriral iz teoretične (matematične) ekologije.«

Z edukativnimi računalniškimi igricami prehiteli čas

Po končanem doktoratu je bilo treba začeti služiti za vsakodnevno preživljanje. Delo na univerzi na Japonskem Igorja Leilerja ni zanimalo iz številnih razlogov, ki jih ne bi mogel na kratko pojasniti, na ljubljanski univerzi pa ni našel nikogar, ki bi ga njegovo delo zanimalo … »Končno sem se zaposlil v japonskem podjetju, ki je izdelovalo poslovne programe. To sem počel kaka tri leta. Precej dolgočasno, a tudi naporno delo. Direktor podjetja pa je bil zelo fleksibilen človek in moj predlog, da ustanovimo oddelek za izdelavo računalniških igric, je bil sprejet.« Kot pravi sogovornik, je sestavil ekipo desetih ljudi in začeli so ustvarjati igrice, skozi katere naj bi se otroci učili to in ono. Okoliščine pa so ga prisilile k osamosvojitvi. V začetku 90-ih let prejšnjega stoletja so z ekipo našli investitorja in začeli na svoje. Toda …

»Računalniki so se začenjali pojavljati na delovnih mizah podjetij in zaposlenih očetov. Toda te naprave v tistih časih niso bile poceni in očetje niso bili preveč navdušeni nad idejo, da bi se otroci igrali z njimi … Vse, ki smo se s tem ukvarjali, nas je to poslalo v prezgodnje grobove. Ogromno podjetij, ogromno revij, ki so bile temu namenjene, je šlo v pokoj in pozabo,« pojasnjuje sogovornik.

Od računalnikov h gostinstvu

»Sam sem imel tedaj na grbi že 50 let in ponovno najti prostor pod soncem ni bilo več tako lahko. Dovolite, da zgodbo skrajšam in se izognem podrobnemu opisovanju, kako in zakaj kuhanje. To in ono se je zgodilo, kar mi je dalo idejo, da bi lahko odprl restavracijo.«

Kuhanje je bilo Igorjev konjiček že od mladih let.  Kot otrok je zelo rad spremljal mamo pri kuhanju in ji po svoje pomagal … »V njenih očeh sem bil verjetno nadlega, tudi oče ni bil zadovoljen z mojim čiščenjem riža – v tistih časih je bil riž poln malih kamenčkov in moja naloga je bila očistiti ga.« Kot dodaja, je oče vsakokrat, ko so jedli riž, ugriznil v kamenček in izgubil apetit … A iz »sodelovanja« pri mamini kuhi se je vendarle precej naučil.

»Restavracija se imenuje PIKAPOLONCA (brez I; razlog za to obstaja, a je predolg za razlago). Beseda sama je kar lahko izgovorljiva in tudi Japonci imajo pikapolonice radi. Ali sploh obstaja dežela, kjer pikapolonice ni?« Leiler odgovarja na vprašanje o izboru imena restavracije.

V poslu so že več kot 20 let, kar brez dvoma pomeni, da so bili sprejeti. A zgodba je bolj zanimiva. »Začelo se je z znanci, ki so pripeljali svoje znance in prijatelje. Tem je bila naša hrana všeč in tudi oni so pripeljali svoje znance in prijatelje. Od ust do ust, in to nas je držalo pokonci nekaj let. Potem so nas povabili k prodaji naših izdelkov v eni od največjih veleblagovnic na Japonskem, Daimaru. To je trajalo kake tri, štiri leta in čeprav smo prodajali samo v Kyotu, je bila stvar ZELO naporna. Seveda pa so nas tako ljudje začeli spoznavati in nov val gostov nas je začel obiskovati. Ljudje, ki so radovedni in vedno iščejo nove izkušnje … Vse se konča, a s tem koncem so nas začeli obiskovati “običajni” ljudje. Internet se je razvijal, mi smo se preko njega pridno oglaševali, kar nam je prineslo goste iz vse Japonske. Brez lažne skromnosti, gostje od juga do severa so nas in nas še vedno obiskujejo.« Covid je zakonca Leiler za več kot dve leti prisilil v lenarjenje. »Tu in tam se nas je kdo spomnil in se prikazal, a to je bilo zelo poredko. Restavracija, ki lahko sprejme 20 ljudi, je bila prazna – trije, štirje gosti so bili že gneča. Covid  se je malce unesel in gostje se začenjajo vračati. Še vedno smo precej lenobni, tu in tam pa nas presenetijo…«

V najboljših časih v ponudbi 60 slovenskih jedi

Sogovornik pravi, da Japoncem slovenska hrana ugaja. V zlatih in zelo zaposlenih časih so imeli na jedilniku okoli 30 jedi z vseh koncev Slovenije. »Jedilnik se je s sezono menjaval, v celoti smo ponujali okoli 60 jedi. Vse od rižote po primorsko, preko gorenjskih krapcev in štajerske kisle juhe, skozi prekmurske gibanice in zlivanke, ajdovih klobas do pečenke po dolenjsko, golaža po notranjsko itd. Brez skromnosti, zelo veliko slovenskih jedi smo predstavili.« Covid pa je te stvari postavil na glavo. Premalo gostov nas je prisililo k ponudbi vnaprej določenih menijev.

Večino surovin je po sogovornikovih besedah na Japonskem zelo lahko dobiti, nekaj vrst zelenjave pa gojijo sami na njivi, ki jim jo prijatelj velikodušno posoja.

Podobnost japonske in slovenske hrane

In katere slovenske jedi imajo Japonci najraje?  »Prekmurska ajdova zlivanka je verjetno kraljica (čeprav bolj zimska jed, mora biti na jedilniku vse leto), gibanice (tudi originalne) so princese, juhe (obare) so dragulji, primorske jedi so vedno lepo sprejete, ajdov kruh je oboževan …« Leiler poudarja, da se brbončice japonskih gostov zelo lahko privadijo na slovenske okuse, zakaj japonska in slovenska hrana sta si podobni v smislu začinjanja. Nobena z začimbami ne pretirava.

Ob slovenskih jedeh v Pikapolonci postrežejo samo slovenske pijače. »Naša vina so precej priljubljena, slovenski čaji (planinski, lipov …) so tudi dobro sprejeti. Pred leti smo imeli v hladilniku tudi slovensko pivo, a se je uvoz ustavil,« pojasnjuje sogovornik.

»Kuham sam, moja boljša polovica pa streže in skrbi za internetne strani,« Igor odgovarja na vprašanje, kako se žena Japonka znajde v slovenski kuhinji. Vsi v družini imajo slovensko hrano zelo radi.

Po Pikapolonci Slovenska kuharica za japonske radovedneže

Leilerjevi in Pikapolonca čez deset let? »Letos me čaka 75. rojstni dan (upam, da me dočaka). Deset let, 85??? Če nama zdravje dovoli, se bova z mojo boljšo polovico preselila na deželo in ob pridelovanju zelenjave v miru čakala na odhod v naslednjo realnost, Imava pa v mislih slovensko kuharico za japonske radovedneže. To se bo morda zgodilo po zaprtju Pikapolnce… Upam!«

Blanka Markovič Kocen

Foto: osebni arhiv I. L.