V Olavarríi, 353 km južno od mesta Buenos Aires, prestolnice Argentine, natančneje na hribu oz. vzpetini Cerro Luciano Fortabat, so v soboto, 27. maja, odprli pot »Paseo República de Eslovenia«.
Na istem mestu so se bili v dvajsetih letih prejšnjega stoletja naselili slovenski priseljenci, ki so dobili zaposlitev v cementarni Fortabat. Tam so si zgradili skromne hišice, iz katerih so se s časom preseljevali v boljše in počasi zapuščali vzpetino. Še danes je moč opaziti ostanke temeljev teh ‘bajtic’.
Tudi prevajalec Martina Fierra, dr. Tine Debeljak, je del svojega življenja prebil v Olavarrii, dobil je namreč službo v Lomi Negri in sprejel delo v tako oddaljenem kraju, kjer je že prevajal to ključno argentinsko epiko o gauču, pozornost pa je namenil tudi podeželju in ljudem v teh krajih.
Program je odprla in moderirala Gabriela Guzman – Habjan iz mesta Tandil. Po uvodnem pozdravu v slovenščini je seveda nadaljevala v kastiljskem jeziku, spregovorila o smislu te poti in dogodka, predstavila govornike in prebrala napise na tablah ob kozolcu.
Kozolec kot slovenski simbol
Glavna zanimivost je torej kozolec, sicer umetniško zgrajen, ki naj bi obujal spomin na slovensko pokrajino in predstavljal nekaj izrazito slovenskega. Poleg njega na vsaki strani stojita tabli, na katerih so na kratko opisani poselitev tega kraja, priimki prvih slovenskih prebivalcev ter kaj je sploh kozolec in čemu služi. Delo so naročili pri lokalnem mizarju, za oblikovanje pa so odgovorni sami člani društva Kamen, med njimi najbolj podpredsednik Alberto Zajc.
Sopranistka Sofia Škele je medtem, ko so dvigali zastavi, v slovenski narodni noši zapela argentinsko in slovensko himno, za njo pa so kot kulisa stali folklorni plesalci Hladnikovega doma, prav tako v nošah.
Sledili so govori, najprej predsednika društva Kamen Roberta Daniela Colomba Yanzekovica, nato podsekretarja vlade občine Olavarría Emilia Vitaleja in na koncu še slovenskega veleposlanika Alaina Briana Berganta.
Veleposlanik, podsekretar in občinski delegat Gabriel Suburu so potem odkrili tablo z imenom poti, duhovnik (Fray) Pablo Bajuk pa je deloma v slovenščini blagoslovil prostor – križ.
Poleg omenjenega Vitaleja so bili navzoči številni funkcionarji, tako občinski kot provincialni, ter predstavniki društev in drugi obiskovalci iz slovenske skupnosti. Ob zaključku prireditve so vsem omenjenim izročili spominska darila. Posebna zahvala je bila izrečena tudi Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je sofinanciral kozolec.
S slovensko besedo in plesom v prijetno druženje
Sledilo je druženje in dva nastopa v dvorani kluba Loma Negra (cementarna, ki je pravzaprav duša tega mesta), kjer so bili na voljo pijača, slani in sladki prigrizki. Na odru je Sofia Škele izvedla tri slovenske samospeve (Geržiničeva Mrak in Pomladno radost ter Krenovo Uspavanko) poleg ene kitice Slovenije v svetu Jožeta Osane z besedilom Marka Kremžarja, plesna skupina iz Slovenskega doma v Lanusu pa je zaplesala tri plese, izbrali so prijetno glasbo, ne ravno najbolj običajno narodno-zabavno.
Rok Fink
