Marija Ahačič Pollak je ženska s karizmo in mnogimi talenti: pevka, pianistka, zborovodkinja, skladateljica, novinarka, urednica … Je oseba, ki naredi vtis, kjerkoli se pojavi. Predvsem pa zavedna Slovenka, ki v Kanadi, kjer živi, niti za trenutek ne pozabi, kje so njene korenine. Sloveniji in slovenstvu namenja ves svoj prosti čas, ne da bi za to pričakovala plačilo. Ko Marija zapoje »svoje« Murke, publika onemi. Vedno in povsod. Redki so ljudje, ki imajo tako zelo »svojo« pesem …
Marija Ahačič Pollak tudi to poletje prihaja v Slovenijo, in to z vokalno Skupino Plamen, katere umetniški vodja je. Pred koncertom v Slovenski filharmoniji je o svojem življenju, razpetem med Slovenijo in Kanado, ključnih mejnikih, Murkah, skupini Plamen in še marsičem spregovorila tudi za bralce Rodne grude.
Zmagala je ljubezen
Na vprašanje, zakaj se je pred mnogimi leti odločila zapustiti rojstno domovino in zakaj je izbrala ravno Kanado, sogovornica odgovori kar v verzih:
Iz rodnega kraja pred leti,
še mlada sem deklica šla,
v deželo čez morje po svetu,
za ljubim sem svojim odšla.
Jokala je mamica moja,
jokalo je moje srce,
a zmagala je ljubezen,
otrla je vse solze.
»V Kanado smo šli, ker je bil tam možev brat Pavle,« pojasnjuje. Kljub izredno dobremu življenju, ki ga je imela v tistih letih kot Avsenikova pevka, sta z možem oba kmalu uvidela, da slednji v tedanji Jugoslaviji ni imel nobene prihodnosti. Bil je ožigosan kot kapitalist in to dejstvo se je izražalo na vsakem koraku. »Nacionalizacija vsega premoženja pa je bila odločilna bilka za najino selitev. Taščo in tasta je to tako prizadelo, da sta umrla drug za drugim v starosti 52 in 54 let in je Peter tako ostal sam,« Marija opisuje svojo življenjsko zgodbo, ki jo podrobno predstavi tudi v zadnji knjigi Tečejo, tečejo nitke.
Boj z domotožjem
Ko se spominja prvih vtisov v tuji, daljni deželi, ji na obraz leže senca. »Vsako domačo stvar sem pogrešala, najbolj pa starše in gore, ki jih v Montrealu ni bilo. Zaradi domotožja sem prva leta veliko prejokala, saj sem bila zelo navezana na družino in rojstni Tržič.«
Vključevanje v slovensko skupnost v Kanadi
Prave resne stike s slovensko skupnostjo v Kanadi je sogovornica navezala, ko so se preselili v Toronto. V Motrealu, kjer so se ustalili najprej, je bila namreč slovenska skupnost majhna in z njo ni veliko sodelovala. Z vso vnemo pa se je v slovensko skupnost vključila leta1977, ko so se iz Montreala preselil v Toronto. »Tukaj že več kot tri desetletja delam na prostovoljski bazi,« pove sogovornica, ki meni, da so Slovenci v Torontu dobro organizirani. In ključna spoznanja izseljenskega življenja? »Dom si vsak lahko ustvari kjerkoli. Domovina, pa je samo ena,« na mah odgovarja Marija Ahačič Pollak.
Marijine Murke in rojstvo Plamena
Ponarodela Avsenikova Tam, kjer murke cveto je pesem, pa kateri Marijo Ahačič Pollak pozna praktično ves svet. »Prvič sem jo zapela na četrtkovem večeru, takrat zelo poslušani radijski oddaji. Zapela sem jo na svoj način, ki je bil ljudem všeč – iz srca in osvojila dobršen del publike, pesem pa ‘posvojila’,« se spominja Marija, ki si je, kot pravi, vedno želela, da bi vodila resnično dobro vokalno skupino. »O svojih željah sem se pogovarjala z znanko, in ta je k meni napotila štiri mlada dekleta slovenskega rodu, da bi jih učila peti slovenske ljudske pesmi.« Zatem se iz Marijinih ust kar usuje, spomini se vrstijo … »Plamen ima zgodovinsko preteklost. Prvič smo javno zapele, ko je Kanada priznala Slovenijo. Štiri dekleta iz folklorne skupine Nagelj so prišle k meni, da bi jih učila peti slovensko. V njih sem videla potencial in tako je Plamen vzplamtel. Trenutno ima 16 članic, od teh dve ne moreta priti v Slovenijo. Vadimo vsak torek, že 32 let, v slovenski šoli naše cerkve. Ker naše 30-letnice in 30-letnice slovenske državnosti nismo mogle proslaviti, bomo letos spet nastopile v Filharmoniji. Slišali boste slovenske ljudske pesmi, angleško in francosko narodno pesem, slovenske in angleške uspešnice iz naše dolge kariere. Imeli bomo tudi goste, tri slovenske mlade virtuoze, ki bodo igrali solo in nas tudi spremljali,« sogovornica napoveduje koncert, ki se ga že veselimo.
»Žalostni smo, če se doma prepirate.«
»Slovenska publika nas izredno dobro spremlja. Naše delo je s stoječimi aplavzi poplačano … Ko smo pele leta 2019, je bila Filharmonija v celoti razprodana. Želimo, da bi bili Slovenci, vsaj toliko zavedni Slovenci, kot smo izseljeni Slovenci, ki še vedno cenimo domovino in delamo v njen prid. Pa ne mislite, da je moje delo plačano. Nisem še dobila niti centa. Delam kot zborovodkinja, ustanoviteljica in še vedno urednica na Radiu glas kanadskih Slovencev in pojemo v starostnem domu Lipa. Vse to iz ljubezni in čuta, ki ga imamo stari izseljenci do matere Slovenije. Vsi vam želimo samo dobro in smo žalostni, če se doma prepirate. Tako kot jaz, v tujini delajo mnogi, ki zaslužijo pohvalo, a je nikoli ne dobijo,« z malce grenkobe pove Marija Ahačič Pollak.
Blanka Markovič Kocen
