V drugi polovici prejšnjega stoletja smo med seboj imeli prvovrstne režiserje – Jeločnik, Willempart, Borštnik – in igralce – Maks Nose, Nataša Smrsu – če  omenim vsaj dva že preminula, kot so tudi omenjeni režiserji. Večinoma so se predstavljali znotraj skupnosti in redkokdaj smo koga med njimi videli tudi v javnosti. Počasi je gledališka dejavnost propadala, stari igralci in režiserji niso dobili pravih naslednikov. In počasi so tudi rojaki vse manj obiskovali Slovensko hišo in se bolj držali krajevnih domov, klubov.

Dani Grbec se predstavlja v slovenskem svetu, a tudi zunaj njega. Na ne-komercialni sceni, ki je v Buenos Airesu zelo cenjena in obiskana, deluje v velikem številu malih dvoran, večkrat ga lahko vidimo v različnih zasedbah, včasih s pomembnimi partnerji, kdaj tudi v nagrajenem delu ali zasedbi. Na teh predstavah se marsikdaj srečaš z rojaki, ki mu sledijo tudi izven skupnosti. Z veseljem se je pogovarjal z nami – v slovenščini.

Dani, kako in kdaj si se odločil da bo igranje tvoja, sicer neprofesionalna dejavnost?

Igram v alternativnih gledališčih v Buenos Airesu, kjer sodelujem v tako  imenovanem »circuito off«, s čimer pa se ni mogoče preživljati, zato ima večina igralcev iz »under gledališč« seveda kakšno drugo službo. Sodelovanje pri takem teatru me veseli, saj v njem  najdem ljubezen do gledališča, zato mu tudi pravijo amaterski teater (beseda amater, ljubitelj, tisti, ki ljubi). Močno uživam, ko hodim na vaje  in, seveda, ko se začnejo predstave in pridem v stik s publiko.

S kom, kdaj, kje si se šolal?

Za igranje sta me navdušila pokojna slovenska režiserja Maks Borštnik in Frido Beznik. Z velikem veseljem sem hodil v Slovensko hišo, kadar sem dobil vabilo za kakšno vlogo. Kako odlično je Frido razložil vsak stavek, in poudarjal je, da je vsaka izrečena beseda pomembna! Z Maksom pa sem igral majhne vloge v igrah, kot na primer Češnjev vrt in Pri belem konjičku. Zelo sem užival ob poslušanju Maksa, ko je govoril o igrah in predstavah, pa tudi o življenju nasploh.

Učiti sem se začel v Centro Cultural San Martin v Buenos Airesu, kjer smo vadili in se igrali ter improvizirali različne situacije; potem sem bil vse leto v šoli učitelja Pompeyo Avduviert, ki v svoji šoli predstavlja poetični in absurdni teater, ne pa realizem; študiral sem tudi v šoli Timbre 4, kjer sem spoznal številne igralce in režiserje.

Kako pa si se povezal z gledališkem svetom?

Na gledaliških tečajih spoznaš in srečaš igralce, režiserje in ko prideš v stik z njimi, te lahko na primer kdo, ki je bil iz tvoje skupine, priporoči za kako predstavo, ali kdo, ki je bil partner v neki predstavi , povabi, da se vključiš spet v kako zasedbo.

Zanimive partnerje si imel, imaš. V neki zasedbi je bila slepa igralka, nagrajenka kot “odkritje leta”, gospa Fink (ne Slovenka, moramo pojasniti, temveč nemškega rodu) …   V predstavi z naslovom “Un tango anarquista” je bila posebna igralska skupina. Imeli smo starejšo judovsko igralko, ki je igrala Judinjo v predstavi, slepa igralka, katere lik je bil slep, in ta igralka, ki jo omenjaš, se imenuje Annie Fink. Izbrala si je kariero igralke in se s tem tudi preživlja, ​​saj je povabljena k snemanju oglasov, igra na televiziji, v filmih in gledališču.

Ali bi lahko naštel dela, v katerih si sodeloval? V slovenskih domovih sem sodeloval pri mnogih  igrah Čehova, Molièra, Ionesca, slovenskih avtorjev in še drugih. Igre so bile v slovenskem jeziku.Na javni sceni, v alternativnem krogu, pa v španskem jeziku naslednje igre:

– “Amigos íntimos, un viaje de sensaciones”  po besedilih Federica Garcíe Lorce, režija Javo Rocha.

– “La fiesta del hierro«  (Železna zabava), avtor Roberto Arlt; Režija: Gladys Lizarasu

– “La Caza del Snark” (Lov na Snark) Lewisa Carolla, režija Natasha Ivannova

– “No se sabe cómo” (Ni znano kako) Luigi Pirandello, režija Claudio Grillo

– “Agua en el ropero” (Voda v omari) Natalie Braña, režija Natalia Braña

– »Un tango anarquista » ((Anarhisstični tango) avtor in režija Claudio Grillo

– “Piso 35” (35. nadstropje) Analíe Mayte, režija Leticia Tomaz

 Z enim od teh del si tudi gostoval v Evropi, saj je bilo to gostovanje neka nagrada …

V letu 2018 smo sodelovali na gledališkem festivalu TACT v Trstu, kjer smo se srečali tudi z gledališkimi skupinami iz Irana, Španije, Švice, Litve, Rusije, Srbije, Indije, s  skupino iz severne (Trst) in južne Italije (Napoli)  in z Madžarske. Tam smo se udeležili gledaliških tečajev ter odigrali tudi našo argentinsko predstavo PISO 35 (igra tako imenovanega absurdnega teatra). Izvajali smo jo v kastilščini in predvajali  angleške ter italijanske podnapise.

 In takrat izkoristil priložnost ter nastopili tudi v Sloveniji …   

Ker smo bili že čez lužo, kot se reče (iz Argentine do Italije),  smo to izkoristili, in šli nastopat v Slovenijo, kjer smo se predstavili v Šentvidu.  Na žalost več nastopov v Sloveniji nismo mogli organizirati, saj smo imeli že načrte z omenjeno igro  nastopati tudi v Berlinu, Dublinu in Barceloni.

 Kako naprej? Slišali smo, da nekaj pišeš, pripravljaš. Monodrama?

V Argentini so bila med pandemijo vsa gledališča dolgo časa zaprta, karantena je bila  tu še posebej dolga, zdaj pa se je na srečo znova zelo aktivirala vsa dejavnost, delam na več projektih hkrati. Trenutno ob nedeljah igramo predstavo »Chejov y etc…« (Čehov itd …), v kateri izvajamo kratka dela velikega ruskega mojstra. Pripravljam  tudi monolog, ki ga bomo premierno izvedli v dvorani v San Telmu, kar bo zame nekaj novega, saj se v buenosaireški alternativi doslej še nisem lotil monodrame.

Hvala, Dani, za čas, ki si si ga vzel za nas. Veliko uspeha in užitka v igranju ti želimo!

Rok Fink

Fotografije: osebni arhiv