Škocjanski zatok je največje brakično (polslano) mokrišče v Sloveniji, veliko 122,7 hektarja, nastalo na izlivu rek Rižane in Badaševice. Z okolico predstavlja posebnost med slovenskimi ekosistemi, kar pogojujejo predvsem neposredna bližina morja, mediteransko podnebje in submediteranska vegetacija, kakor tudi njegova ureditev in razsežnost. Rezervat sooblikujeta polslana laguna, obdana z rastišči slanuš in trstičjem, ter sladkovodno močvirje z vlažnimi in močvirnimi travniki ter toploljubnimi grmišči na Bertoški bonifiki. Takšna raznovrstnost habitatov omogoča veliko pestrost rastlinskih in živalskih vrst.
»Škocjanski zatok je bil v preteklosti zapisan temni usodi. Lokalna oblast je namreč kmalu po letu 1980 začela uresničevati prostorski načrt, ki je predvideval popolno zasutje in pozidavo Škocjanskega zatoka,« pojasnjuje Bojana Lipej. Odločitev je bila za živi svet zatoka skoraj usodna. Zaradi načrtnega zasipavanja in izsuševanja se je laguna Škocjanskega zatoka z nekdanjih 230 zmanjšala na skromnih 80 hektarjev. »Kljub temu pa se popolno zasutje ni zgodilo in Škocjanski zatok je preživel po zaslugi ozaveščenih predstavnikov civilne družbe na čelu s člani Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), ki so slovenski javnosti dokazali, da je uničevanje območja s tako veliko in pestro naravno dediščino nedopustno. Predlagana je bila drugačna prihodnost: takojšnje prenehanje uničevanja, zavarovanje območja in njegova ureditev v obliki rezervata, odprtega za javnost.« Pozitivni ideji je pritegnilo veliko število ljudi, prepoznal pa jo je tudi politični vrh države in leta 1998 je bil Škocjanski zatok dokončno zavarovan. DOPPS je leto dni kasneje postal upravljavec rezervata.
Prvi sklop ureditev prinesel krožno učno pot za obiskovalce
Največjo in najpomembnejšo vlogo pri »oblikovanju« Škocjanskega zatoka iz degradiranega območja ima obnova in krajinska ureditev tega območja, ki je potekala v letih 2006 in 2007 v okviru projekta LIFE-Narava »Obnova in ohranjanje habitatov in ptic v naravnem rezervatu Škocjanski zatok«. To je bil, kot pravi sogovornica, za Slovenijo pilotni projekt, ki je zahteval obsežno načrtovanje in gradbena dela, s kakršnimi v slovenskem prostoru doslej ni bilo primerljivih izkušenj. Obnova je zajemala ohranitev in povečanje sladkovodnih, morskih in polslanih življenjskih okolij in že prvo pomlad po zaključenih delih je bil sladkovodni del rezervata poln življenja, še posebej različnih vrst ptic. Hkrati z obnovo življenjskih okolij je bil v zatoku zaključen tudi prvi sklop ureditev za obiskovalce: krožna učna pot okoli sladkovodnega močvirja na Bertoški bonifiki s štirimi opazovališči.
V kasnejših letih (v letu 2015) je sledila izgradnja nove infrastrukture, vključno s centrom za obiskovalce in 12 m visoko osrednjo opazovalnico, ki ponuja odličen panoramski pogled na celotno zavarovano območje. Vsi objekti so bili grajeni po načelih trajnostne gradnje in se vklapljajo v naravno okolje, arhitekturno pa jih je navdihnil živi svet rezervata.
Renaturacija Škocjanskega zatoka z izgradnjo infrastrukture za obisk in s primernim upravljanjem (košnja, mulčanje in paša na sladkovodnem delu rezervata) je bila ključna rešitev za prihodnje delovanje naravnega rezervata.
Nevladniki prvič v Sloveniji upravljavci naravnega rezervata
Upravljavec rezervata je DOPPS (Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije), ki je imel vodilno vlogo v procesu zavarovanja Škocjanskega zatoka in je leta 1999 (takoj po zavarovanju območja 1998.) postal tudi upravljavec Škocjanskega zatoka – prvič v Sloveniji nevladna organizacija.
Upravljanje naravnega rezervata se izvaja na podlagi podeljene koncesije s strani pristojnega ministrstva. Koncesija za upravljanje naravnega rezervata je bila na podlagi Uredbe o koncesiji za upravljanje Naravnega rezervata Škocjanski zatok (Uradni list RS, št. 31/1999) z odločbo o izbiri koncesionarja za upravljanje Naravnega rezervata Škocjanski zatok št. 636-06/99-4 z dne 30. septembra 1999 podeljena Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Koncesija se podeli za deset let in v naslednjih letih je bila dvakrat podaljšana (leta 2009 in 2019).
Kar 265 različnih vrst ptic
V Škocjanskem zatoku po pestrosti najbolj izstopajo ptice; v zadnjem desetletju so jih ornitologi opazovali 265 različnih vrst (to je več kot 66% vseh v Sloveniji opazovanih ptic), je povedala Lipejeva. Ptice se v rezervatu pojavljajo na različne načine in ob različnem času. Nekatere tukaj gnezdijo ali se zadržujejo celo leto, druge prezimujejo, tretje pa se le za kratek čas ustavijo in počivajo na selitvi. Glede na pojavljanje zato ptice Naravnega rezervata Škocjanski zatok delimo v nekaj osnovnih skupin:
GNEZDILKE – v rezervatu redno gnezdi 49 različnih vrst ptic. Škocjanski zatok je po letu 2007, ko so se zaključila obsežna sanacijska in obnovitvena dela, bogatejši za kar 12 novih vrst gnezdilk.
PREZIMOVALKE – v to skupino sodijo negnezdeče vrste, ki se v naravnem rezervatu najštevilčneje pojavljajo v zimskem času (od sredine novembra do sredine februarja). To so predvsem vrste, ki praviloma gnezdijo severno od naših krajev.
SELIVKE – poleg gnezdilk, med katerimi najdemo tudi precej selivk, se nekatere vrste pojavljajo v rezervatu izključno v času spomladanske (od sredine februarja do sredine maja) in jesenske selitve (od sredine julija do sredine novembra). Spomladi se ptice iz južnih krajev, kjer so prezimovale, vračajo v svoja gnezdišča, jeseni, po končani gnezditvi, pa se ponovno vračajo proti jugu. Za te vrste predstavlja Škocjanski zatok pomembno postajališče na dolgi selitveni poti. Večina selivk se na območju rezervata ustavi le za kratek čas (od nekaj ur do nekaj dni, da se ptica nahrani in odpočije). V času spomladanske in jesenske selitve rezervat gosti največ različnih vrst ptic. Močvirni travniki, plitvine in poloji so na selitveni poti dobrodošla postojanka za številne vrste pobrežnikov.
STALNICE – to so ptice, ki se na območju naravnega rezervata zadržujejo vse leto. Ta skupina vključuje tako nekatere gnezdeče vrste, kot tudi tiste, ki v rezervatu ne gnezdijo, a so tu vseeno prisotne večji del leta.
REDKE VRSTE – v to skupino uvrščamo tiste vrste ptic, ki na območju naravnega rezervata niso bile opažene več kot petkrat. Med vrstami, ki so bile v Škocjanskem zatoku zabeležene le enkrat so na primer mala droplja, ameriški kreheljc, rdečevrata gos in, mala gos. Leta 2021 smo v rezervatu opazili celo novo vrsto za Slovenijo, t.i. komatno pribo, izjemno redko gostjo z Daljnega Vzhoda.
Ptice si Zatok delijo z več kot 1.600 različnimi rastlinskimi in živalskimi vrstami
Po zadnjih podatkih je bilo v Škocjanskem zatoku evidentiranih več kot 1600 različnih rastlinskih in živalskih vrst. Poleg ptic je bilo na območju rezervata opažena prisotnost več kot 300 vrst hroščev, 400 vrst metuljev, 45 vrst kačjih pastirjev, 19 vrst rib, 5 vrst dvoživk, 8 vrst plazilcev in 13 vrst sesalcev. Favnistično podobo območja dopolnjujejo še kamarški konji in istrsko govedo, ki s pašo ohranjajo vegetacijsko ravnovesje sladkovodnega dela rezervata. »Škocjanski zatok je danes eno izmed uspešnih primerov trajnostnega razvoja Kopra in njegove okolice, saj je zelena površina, ki blaži urbane vplive, poleg tega pa prispeva k boljši kakovosti življenja ljudi in zato predstavlja dodano vrednost mesta Koper s prostorskega vidika,« poudarja sogovornica.
Kdo so obiskovalci rezervata?
Obiskovalci rezervata so od najmlajših do najstarejših. Za naše obiskovalce so pripravljeni različni programi, od vodenih ogledov (prilagojenih starosti in razumevanju obiskovalcev), različnih dogodkov (obeležitve okoljskih dnevov), delavnic, predavanj, razstav in prireditev. Ponudba za obiskovalce je izdelana posebej za izobraževalne skupine (vrtci, osnovne in srednje šole, fakultete ter druge izobraževalne ustanove) in za ostale organizirane skupine (odrasli, zaposleni, upokojenci, osebe s posebnimi potrebami).
Center za obiskovalce
Vsi programi so namenjeni ozaveščanju obiskovalcev o vlogi in pomenu Škocjanskega zatoka ter varovanju narave in mokrišč v širšem smislu. V letu 2015 je bila za ta namen zgrajena nova infrastruktura, vključno s centrom za obiskovalce (njegov namen je informiranje in izobraževanje obiskovalcev zato je postavljen na glavni vstopni točki v rezervat) in 12 m visoko osrednjo opazovalnico, ki ponuja odličen panoramski pogled na celotno zavarovano območje. V kletnih prostorih osrednje opazovalnice je postavljena slikovno in tekstovno bogata razstava z naslovom »Koper skozi čas«. Po obrobju sladkovodnega dela rezervata poteka učna pot, ob kateri so na najboljših mestih postavljena opazovališča s klopmi za počitek in nadstreškom ter informativnimi in interpretativnimi tablami. Vsi teksti na tablah in razstavi so izdelani v treh jezikovnih različicah (slo, it in ang). Najštevilčnejše skupine, ki obiskujejo NR Škocjanski zatok, pa so učenci osnovnih šol in sicer od 5. do 7. razreda.
Spoštujte pravila!
Ob obisku Škocjanskega zatoka se moramo zavedati, da je rezervat v prvi vrsti dom različnih, večinoma ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. Zato je treba med obiskom svoje vedenje prilagoditi njihovim potrebam in upoštevati opozorila na informativnih tablah ter v publikacijah, kot tudi posebna obvestila upravljavca ter napotke zaposlenih. »Pravila so zelo enostavna in nič kaj drugačna kot v drugih zavarovanih območjih, ampak na žalost še vedno opažamo določene kršitve – največkrat je to pes brez povodca ali pasji iztrebki ob robu učne poti,« opozarja Lipejeva.
Financiranje Naravnega rezervata Škocjanski zatok
Kot pojasnjuje sogovornica, je upravljanje rezervata urejeno iz naslednjih virov:
- proračunska sredstva (v okviru koncesije s strani države) – glavni vir financiranja
- različna projektna sredstva
- lastna sredstva (vodeni ogledi, najem dvorane, sprehodi s konji, trgovina in bar)
- sponzorska sredstva
- donacije
Vključenost v Naturo 2000 je prednost
»Razglasitev oziroma vključenost v omrežje Natura 200 pomeni varstveno podlago na mednarodni ravni, prispeva k pozitivni podobi območja in njegovega pomena v javnosti, v nekaterih primerih pa omogoča tudi večji obseg varstva, saj tudi iz razglasitve Nature 2000 izhajajo nekatere zahteve pri posegih v okolici, ki so nam na voljo pri usmerjanju za rezervat manj škodljivih posegov. Po našem mnenju je to velika prednost.«
Jesen in zima v zatoku
Jesen in zima sta za rezervat izredno pomembna letna časa. Jeseni poteka jesenska selitev, ki se sicer začne že od sredine julija ter traja nekje do sredine novembra in rezervat predstavlja pticam pomembno postajališče na dolgi selitveni poti. Večina selivk se na območju rezervata lahko ustavi le za kratek čas, za hranjenje ali počitek. Določene vrste pa na območju rezervata prezimujejo in prve večje jate vodnih ptic se začnejo v Škocjanskem zatoku pojavljati že sredi novembra. V decembru, ko večina vodnih površin v severni Evropi in celinski Sloveniji začne zmrzovati, se njihova številčnost iz dneva v dan povečuje. V začetku februarja število prezimujočih vodnih ptic doseže svoj višek. Zatem začne njihovo število postopno upadati, saj se prve jate zimskih gostov že selijo na svoja severna gnezdišča.
V zimskem obdobju je zelo pomemben brakični del rezervata, ki ne zamrzne in nudi izvrstno prezimovališče za mnoge vrste. »Zelo pogoste so liske, ki jih čez zimo lahko opazujemo v več stoglavih strnjenih jatah. V bolj razpršenih skupinah se na se na globljih predelih lagune potapljajo mali, čopasti in črnovrati ponirki. Značilne so tudi manjše jate ponirkov in med njimi posamični osebki sivk, čopastih črnic ter kormoranov. Tudi race, ki se prehranjujejo pretežno z rastlinami, se v zimskem času zadržujejo v plitvejših delih lagune ter na močvirnih travnikih sladkovodnega dela rezervata. Najštevilčnejše jate na prezimovanju tvorijo mlakarice, kreheljci, race žličarice, žvižgavke in konopnice. Močvirni travniki vsako zimo privabijo tudi jate sivih in beločelih gosi, katerim delajo družbo številne kozice in vriskarice,« slikovito opisuje sogovornica.
Programi s konji
»Ena izmed naših ponudb so tudi različni programi s konji. Poudariti je treba, da nam kamarški konji v rezervatu v prvi vrsti pomagajo pri upravljanju močvirne vegetacije s pašo in šele v zadnjih letih smo jih začeli vključevati v ponudbo za obiskovalce. Od pomladi do jeseni potekajo redni sprehodi s konji po učni poti Škocjanskega zatoka, namenjeni tako otrokom kot odraslim.« Prvo izkušnjo na konjskem hrbtu lahko dobite na 15-minutnih sprehodih, za daljše doživetje narave pa so na voljo sproščeni ogledi naravnega rezervata s konjskega hrbta po vsej učni poti. Zanimanje je, kot ugotavljajo v rezervatu, zelo veliko, posebej med otroki (nujna je starost tri leta) – pred najavo je treba preveriti aktualno ponudbo na spletni strani rezervata.
Zanimiv v vseh letnih časih, najbolj pa v jesenskem in spomladanskem obdobju
Bojana Lipej: »Kot zaključek bi rada povedala, da je Škocjanski zatok je zanimiv za obisk v vseh letnih časih –vsak nudi nekaj novega in zanimivega. Če že moram priporočati čas obiska, predlagam jesensko in pomladansko obdobje zaradi preleta in selitve ptic. Pri obiskovanju je treba poudariti naslednje: vstop v rezervat je prost za individualne obiskovalce ter družine in majhne skupine, ki štejejo do deset oseb, za skupine z več kot desetimi obiskovalci in za vse formalne izobraževalne skupine, od vrtcev do podiplomskih študentov, ne glede na število obiskovalcev v skupini, je vodenje obvezno. Vodenje skupin poteka po obvezni predhodni najavi (vsaj sedem dni) in rezervaciji termina. Ogledi so pripravljeni in vodeni s strani strokovnih delavcev upravljavca naravnega rezervata za plačilo.«
Blanka Markovič Kocen
Foto: Tine Basle in Bojana Lipej
