Knjiga Ogenj ki je zajel Evropo avtorjev dr. Boruta Klabjana dr. Gorazda Bajca je izjemno vodilo za razumevanje Slovencev v Italiji. Ob robu predstavitve knjige, posvečene tudi 100-letnici požiga Narodnega doma v Trstu, in razprave o vzponu fašistične ideologije v Italiji in širše v Evropi, ki sta ju soorganizirali Združenje Slovenska izseljenska matica in Slovensko društvo za mednarodne odnose smo se o vsebini knjige in njenemu nastajanju pogovarjali z dr. Gorazdom Bajcem.

Kako daleč ste morali poseči pri zbiranju virov za to izjemno knjigo?

S kolego Klabjanom se nisva zadovoljila s tem, ko se 1904. Narodni dom zgradi. Ozrla sva se vsaj za pol stoletja nazaj, ko Trst postaja vse bolj zanimivo mesto, v letu 1848  se ob pomladi narodov krepi nacionalna zavest, tudi med Slovenci, ki ustanavljajo svoje časopise, društva … Slovenci v Trstu postajajo ekonomsko močni. Na noge postavijo celo nekatere banke. Konkretno, gospodar Narodnega doma je bila banka, Tržaška posojilnica in hranilnica. So pa bile tudi druge, še večje banke. Slovenci so v tem obdobju začeli postajati pomemben dejavnik, tako gospodarski kot politični.

In Italijane je njihova uspešna prisotnost v samem središču mesta motila …

To jih je motilo, celo bali so se jih. Obstajala je tudi tretja veja, socialdemokrati, ki so videli rešitev v internacionalizmu. 1910. je bilo zadnje štetje v Avstro-Ogrski, ki ga v Trstu 1922. ponovijo,  ker so Slovenci Dunaju dokazali, da je prišlo do poneverb in štetje ponovijo. V Trstu jih naštejejo skoraj 650 000. Slovencem je uspelo prepričati Dunaj, da se ponovi. To je glavni podatek, ki govori o njihovi politični moči.

Kako je prišlo do tako ekstremnega naboja, da so tako rekoč na ukaz požigali slovenske stavbe?

Ni šlo ravno za ukaz, prej pobudo. Nekaterim se je splačalo, da so se zadeve v zvezi z dogovori o meji med Italijo in Jugoslavijo ustavile. Zelo zainteresiran za to je bil Gabrielle Danunzio. Jasno je namreč bilo: če bo prišlo do kompromisa, Italija ne bo dobila vsega tistega, kar bi on želel. Konkretno mesto Reka niti ni bilo obljubljeno med vojno s strani zaveznikov Italiji, ki je seveda želela teritorialno čim več doseči, Neglede na to, ali je bilo etnično italijansko ali pa mešano, niso si postavljali tega vprašanja. Ključna zadeva italijanskih nacionalističnih krogov je v bistvu podcenjevanje drugega v smislu: mi smo višja kultura, uspešnejši, boljši in si zaslužimo imeti kaj več. Če pogledamo dolgoročno, jih je to njihovo podcenjevanje pozneje drago stalo. Ti, ki so jih podcenjevali, dobijo leta 1943, ko je Italija kapitulirala, moč in jih ne morejo ustaviti. Želja po tem, da so civilizacijsko močnejši, je prinesla veliko elementov rasizma.

Katera nova vprašanja sta avtorja poglobila?

Poglobila sva nekatera vprašanja ob požigu in tudi malo pred tem, reakcije, popolnoma na novo recimo vprašanje odškodnin in potem tudi, kako je celoten razvoj te stavbe, tako simbolne kot tudi fizične, potekal od požiga dalje, tudi po drugi svetovni vojni. Odprla sva tudi nekatera vprašanja, ki jih nisva mogla popolnoma pojasniti, je pa važno, da smo jih načeli in nam prikažejo celotno sliko v bolj kompleksni luči. Samo kot primer, s požigom je nastala  velika finančna škoda za Slovence na tem območju, kar pa je samo vrh ledene gore. Tržaška hranilnica in posojilnica je morala marsikaj prodati, pritisk je bil zelo močan. Imela je namreč še mnogo drugih nepremičnin, tudi nekatere zelo lepe in prestižne.

Kdo pa so bili pravzaprav pravi protagonisti požiga?

Sam akt požiga, ki se začne poznega popoldneva 1920, je delo fašistov v Trstu. Takrat jih je vodil odvetnik Francesco Giunta. Vojska, ki bi morala braniti, pa je puške namesto proti demonstrantom, za katere je bilo jasno, da nimajo dobrih namenov, obrnila proti stavbi in pričela streljati. Iz stavbe naj bi namreč prišlo do enega ali dveh strelov, ene ali več bomb, so govorili pozneje. Pričevanja, ki sva jih dobila z Borutom, so tako različna, da je zelo težko ugotoviti vso to dinamiko. So pa znani nekateri podatki o provokacijah teh, ki so se skrili v dom.  In vse kaže na to, da je res šlo za provokacijo.

Kako se je na požig odzval Beograd?

Na začetku se odzove, ker se mora, saj Slovenci v Jugoslaviji tudi protestirajo, manifestacije so v Ljubljani in drugih mestih … Najprej seveda protestira, potem pa ta svoj protest omeji zgolj na nasilje na nekaterih lokacijah v Trstu, kjer je bilo jugoslovansko uradno predstavništvo. Jasno je, da hoče Beograd zadevo pomesti pod preprogo, da bi vendarle ohranil možnost dialoga z Italijo glede določitve meje. S tem se Beograd v bistvu pokaže šibek, saj imajo na italijanski strani druge zahteve. Dva dni pred požigom, to je 11. 7. 1920,  je namreč prišlo do incidenta v Splitu, v katerem umreta dva italijanska mornarja in Italijani zahtevajo, da se jugoslovanska stran opraviči. V Splitu je umrl tudi Hrvat, ampak na tega so vsi pozabili.

Do pravega procesa nikoli ni prišlo …

Bilo je le nekaj procesov proti tistim, ki so opravili navaden kriminal, ko so, denimo, šli po ruševinah in nekaterih drugih napadenih objektih, kjer so pokradli, kar je še ostalo. Nekatere med njimi so aretirali, tudi oprostili, a to ni bistveno. O procesih glede pravih vzrokov in političnih botrov, kdo je bil za tem, ni nobenega govora,  zbrali pa so veliko pričevanj, tako civilistov kot vojakov. Tudi z Borutom sva jih zbrala. Nekateri so se še pred desetimi, petnajstimi leti sklicevali na ta pričevanja, in jih jemali nekritično, ne zavedajoč se tudi nekaterih nedoslednosti med njimi, ter krivdo pripisali izključno Jugoslovanom.

Kakšna metafora je torej Narodni dom?

Ne gre zgolj za lokalno, ampak za  globalno zgodbo. Je metafora želje ne sprejeti drugega v nekem mestu, kjer bi bil lahko prostor za vse. Slovenci bi lahko rekli Trst je tudi naš.

Kot je ob predstavitvi dejal dr. Klabjan, je naš primorski prostor barometer dogajanja na evropskem in širšem globalnem nivoju, dr. Bajc pa je spomnil na besede znamenitega tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki je dejal, da bi knjigo morali prebrati vsi Evropejci, ker so v njej korenine zla, ki se je zgrnilo nad Evropo. »Dokler se Evropa ne bo zavedala fašizma, tega problema ne bo rešila,« je poudaril dr. Bajc.

Besedilo in foto: Blanka Markovič Kocen