Pushpa Devi se je iz Slovenije v Mehiko preselila leta 2008, potem ko je začutila močno potrebo, da stori ta korak. Šlo je za klic srca, ki je v Mehiki znan kot “corazonada” in za katerega velja, da ga je treba poslušati, ker sicer ovenimo. Ime si je spremenila v Mehiki, kar je prav tako storila, ko je začutila, da se s prejšnjim ne identificira več. Od letošnjega septembra je mehiška državljanka. Živi v zvezni republiki Oaxaca. Rada se smeje.
Od matematike k jogi
Cvetka Rojko (rojena Cipot) se je rodila in odraščala v Murski Soboti. V Ljubljani je živela v času študija uporabne matematike in se po tem obdobju vrnila domov. Nameravala je delati kot programerka, pa se je precej zgodaj podala na pot profesorice matematike in potem kot svetovalka za matematiko na Zavodu za šolstvo delala več kot deset let. V času študija je prišla v stik z jogo, ki takrat sploh ni bila tako razširjena kot danes. Tudi materiala ni bilo lahko dobiti, njo pa je vadba joge in njena večplastnost povsem prevzela. V osemdesetih se je kot samouk učila iz maloštevilnih knjig in leta 1993 prišla v stik s prvim realiziranim učiteljem joge, Swamijem Maheshwaranando, ki jo je seznanil s sistemom »Joga v vsakdanjem življenju«.
Od leta 1996 je vodila jogo, malo zatem je pridobila tudi mednarodni certifikat za poučevanje. Že prej je čutila, da jo vleče v tujino, in ne le v turističnem smislu. Odgovor je prišel leta 2004, ko je vedela, da se bo nekega dne preselila v Mehiko, kjer bo poučevala jogo vsakdanjem življenju. Zakaj v Mehiko, tega ne zna odgovoriti, bil je klic srca, ki mu je sledila. Takrat se je tudi začela učiti španščino in nekajkrat odšla v Španijo na jezikovni tečaj. Leta 2007 je imela možnost za krajši čas bivati v Mehiki, ker je bila na mednarodni matematični konferenci v Queretaru. V prestolnici je v tistem času in s pomočjo prijateljev že odvodila prve tečaje joge v španščini, kar je bil svojevrsten izziv, saj je le šlo za drug jezik. Naslednje leto se je preselila v Ciudad de Mexico in bivala blizu bohemske četrti Coyoacan, ki jo je na svetovnem nivoju popularizirala Frida Kahlo.
Za srcem v osrčje narave
Po pandemiji je začutila, da potrebuje večji stik z naravo, ki ji ga življenje v mehiškem glavnem mestu ni omogočalo. S partnerjem sta se odločila preseliti v Oaxaco na jugovzhodu Mehike. Oaxaca je turistično zelo obiskana država z izjemno predkolumbovsko tradicijo. Pushpa pravi, da je tukaj vsak kraj svet zase. Iz prestolnice Ciudad de Mexico jo je pregnala želja po večjem stiku z naravo in to je našla v Oaxaci. Ta ima v Mehiki poseben položaj, saj si je tam indijanski del prebivalstva, ki se od konkviste dalje ni izvil iz kategorije drugorazrednih državljanov in revščine, znal priboriti več političnih pravic, kot jih imajo drugod po državi, in se prav v Oaxaci vodi po pravilu, ki je znan kot »rabe in običaji«. To na kratko pomeni, da se tam vsaka vas upravlja po svojih lokalnih in v tradiciji zakoreninjenih pravilih in da politike ne vodijo strankarski principi. Ljudje se organizirajo po principu samoupravljanja in voditelj neke skupnosti bo izvoljen glede na to, ali ga ljudje čutijo za svojega ali ne.
Prestolnica Oaxace, ki se imenuje Oaxaca de Juarez, ima okoli 300 000 prebivalcev, kar je izjemno malo v primerjavi s številnimi miljonskimi in prenaseljenimi mesti po Mehiki. Vse ostalo so vasi, ki imajo status občin. Slednje ne prodajajo zemlje prišlekom. Če nisi iz Oaxace, je zato zelo težko dobiti zemljo v last, saj ta pripada skupnosti. V nekaterih vaseh lahko zemljo pridobijo le potomci domačinov, nihče drug. Na ta način se zaščitijo pred političnimi in ekonomskimi vplivneži, ki bi jim tam sicer takoj postavili celo vrsto trgovskih centrov ali hotelskih verig. Njuna vas je v tem smislu izjema, ker prišlekom zemljo prodaja, zato pa moraš vse priključke, vodo, elektriko, internet in ostalo plačati dražje, kot zanje plačajo domačini. Tako pač je.
Brez discipline ni joge
Oaxaca je s svojimi vrednotami in življenjskim stilom takorekoč idealna za odmik od ponorelega sveta. Pushpa vodi tečaje joge v vsakdanjem življenju, se ukvarja z mrežnim in digitalnim marketingom in od leta 2013 sodeluje s partnerjem v glasbenem projektu Duo Ananda. Imela sta precej koncertov po Sloveniji in Mehiki. Pravi, da je najtežji preskok, ki ga je treba doseči pri vadbi joge disciplina, ki jo potrebujemo, da smo lahko sami s sabo. To joga v bistvu je. Disciplina, da si vzamemo čas zase in da ne delamo nič, kar bi bilo vidno na zunaj. Ker živimo v sistemu, ki od nas zahteva produktivnost, imamo zato slab občutek, kadar nimamo česa pokazati. To se v jogi imenuje »strah pred časom«, ki ga občutimo vedno, kadar recimo pomislimo, da je minil ves dan in mi nismo še ničesar »naredili«.
Dosežki kot pokazatelj vrednosti?
V našem sistemu delo na sebi ne velja veliko. Delo na svoji osebni rasti, ki bi moralo pravzaprav biti v osrčju vsakega življenja, je odmaknjeno v kot. Še zlasti ženske so večno preobremenjene in se jim očita, kadar ne storijo dovolj. Celo same so tako sprogramirane, da so prepričane, da morajo nenehno kaj početi. Veliko se govori o skrbi za zdravje, ko pa si vzameš čas zase in poskrbiš za svoj duhovni mir, to že ni prav. Morda je edina vzgoja duha, do katere pridejo nekateri, prisostvovanje cerkvenim obredom, kjer si lahko –vsem na očeh– vzameš čas zase. V zahodni civilizaciji nas učijo, da krademo čas, kadar nismo produktivni. Zakaj se vrednost našega življenja ocenjuje po tem, koliko smo naredili in koliko pridobili? Kako more biti grafični prikaz dosežkov nekega posameznika pokazatelj vrednosti njegovega obstoja?
Z jogo nad probleme
Naraščanje mentalnih bolezni današnjega časa kaže, da vse skupaj nikamor ne vodi. Odvisnost med prebivalstvom po vsem svetu narašča, kar tudi kaže na praznost, v kateri živimo. In pri tem ne mislim le na odvisnost od alkohola, telefona ali sladkorja. Obsedeno nakupovanje je odvisnost, ki jo sprejemamo kot povsem normalno in ki jo sistem celo podpira in spodbuja. Z odvisnostjo želiš potolažiti čustva, ki jih sam ne znaš razrešiti. In prav z jogo se naučimo, kako lahko ta čustva razrešimo sami pri sebi, kako se lahko malce dvignemo nad te probleme, ki so v tem svetu dosti močnejši, kot so bili prej.
Joga ima rek, da je ves svet ena družina. Dandanes se je to izgubilo, saj je ves svet postal zgolj velik posel. Človeški odnosi so zvedeni na posel. Bivati v takem svetu je zelo težko, ker je skoraj nemogoče stopiti iz sveta, ki ni določen s poslom. Zato smo izgubili ravnovesje. Ko jogo vključiš v svoje vsakdanje življenje, poskrbiš za boljše zdravje. Ne gre za vadbo v telovadnici, gre za to, da jogo vključiš v svojo bivanjsko prakso in delaš kvalitativne spremembe v svojem življenju. Zato se naš sistem tudi imenuje »Joga v vsakdanjem življenju« in te vodi pri tem, kam greš, kam ne greš. Kaj počneš, česa ne. Kaj govoriš, česa ne govoriš. Kaj misliš, česa ne. Vadba ti pomaga, da lahko lažje analiziraš svoje misli. Vemo, da so čustva posledica misli. Kakor razmišljaš, takšna čustva gojiš. Če ves čas razmišljam o pritiskih, ki so okoli mene, bo moje življenje zelo stresno. Če razmišljam o mojem šefu, o tem, kako me ne mara, kaj misli o meni, zakaj me ne mara, me bo vse to spravljalo v zelo slabo voljo. Seveda si ne bom lagala, da me ima šef rad, lahko pa se odločim, da o šefu ne bom razmišljala, če mi to ne pomaga k boljšemu počutju. Vadba joge mi torej pomaga uspešneje nadzorovati moje misli, saj je brez nadzora misli v današnjem svetu vedno težje preživeti. Covid nam je pokazal, da preživimo samo, če skrbimo zase in za svojo psiho. Psihoza v času pandemije je bila močnejša od samega virusa in je pokopala tiste, ki niso skrbeli zase. V tem času, ko nas tako zasipajo z informacijami, si moramo vzeti čas zase.
Kako ti ustreza bivanje v Oaxaci? V skladu z vsem povedanim najbrž zelo.
Mislim, da ja. V mestu sem se začela počutiti zelo utesnjeno, omejeno. Živela sem v stanovanju in če sem hotela ven, sem bila spet med zidovi, v prometu. Čutila sem, da je tega dovolj.
Kaj ti je Oaxaca dala? Zakaj sta se odločila za Oaxaco?
Spet je šlo za »corazonado«, preprosto sem vedela, da je to prava pot. Potem je bila pomembna tudi klima. Nisem si želela več mrzlih zim, kot so v prestolnici, in tudi nisem hotela prevelike vročine. Všeč mi je, da je vas, kjer bivava, San Jerónimo Tlacochahuaya, lepo urejena in čista. Visoka drevesa v centru, vsenaokrog so polja, kar je meni, ki sem iz Prekmurja, zelo blizu. Kot sem že rekla, je tu vsak kraj svet zase. Če bi si recimo želela živela v industrijsko in poslovno razvitejši regiji, bi se morda odločila za Guadalajaro, ki je od tu oddaljena približno 1000 kilometrov. Meni pa je bolj pri srcu bolj poljedelska pokrajina. Tudi moj partner, ki je sicer mestni otrok in je vedno živel v Ciudad de Mexico, se je tako dobro navadil na življenje tukaj, da se nikoli več ne bi vrnil v mesto.
Tukaj je življenje tako mirno kot v kakšni vasi v Sloveniji. Do centra se lahko zapelješ s kolesom ali z avtomobilom ali pa greš preprosto peš. Če imaš srečo, lahko koga srečaš, lahko tudi ne. Ljudje so veliko bolj potrpežljivi ali pa gre morda za to, da so umirjeni, ker ne živijo v nenehnem stresu. Poleg tega so tukaj ljudje zelo ponosni na to, da imajo indijanske korenine. Imajo identiteto, kar sicer ne drži v drugih delih Mehike. To je še posledica kolonializma, ki je prebivalstvo oropal ne le zlata in srebra, ampak pripadnosti. Tako dandanes številni Mehičani ne poznajo kompleksnosti svoje zgodovine, številnih in povsem enkratnih tradicij. Nekateri gredo v tem ravnanju v skrajnost in zanikajo vse, kar je mehiškega, celo jezik. Raje kot v španščini se na primer pogovarjajo v angleščini. V Oaxaci ni tako.
Opomba avtorice: Tu velja omeniti, da se je Mehika leta 1992 prepoznala kot multikulturna država, v kateri se poleg španščine vsak dan govori še vsaj 60 indijanskih jezikov in da so prav aktivisti iz Oaxace veliko pripomogli k temu, da se je (šele!) leta 1998 začelo v vladi govoriti o pravicah Indijancev.
Ljudje v naši okolici govorijo zapoteški in misteški jezik, gre torej za živo kulturo. Seveda je to odvisno tudi od vasi in kako ta goji svoje stare običaje.
Obvezno vprašanje za vsakega na tujem živečega Slovenca: se nameravaš vrniti v Slovenijo? Jo kaj pogrešaš?
Tega v tem trenutku nimam v načrtu. Ne vidim se, da bi živela tam, lahko pa se spet zgodi kakšna »corazonada« in bom šla nazaj. Zdaj sva tukaj kupila kos zemlje in si nameravava zgraditi hišico. Kaj to sploh pomeni, pogrešati? To se mi je vedno zdel tak zanimiv koncept. Če »pogrešati« pomeni trpeti, biti žalosten ali si ves čas želeti nekaj drugega kot živiš, potem prav gotovo lahko rečem, da moj odnos do Slovenije ni tak, torej je ne pogrešam. Ko vem, da grem v Slovenijo in sem tam, vedno čutim veliko veselje, radost. Ni pa mi težko, ko se vračam v Mehiko.
Ampak jaz sem taka vedno bila. Že kot otrok sem rada šla od doma, na počitnice in bila žalostna, ko sem se morala vrniti domov. Kar lahko rečem o Sloveniji, je, da je krasna in raznolika dežela. Je čista, urejena in ima pitno vodo. Slovenija je razkošna.
Ampak, če sem jaz začutila, da želim živeti v Mehiki je to zato, ker je to moja pot. In tukaj se tudi dobro počutim. To ne pomeni, da Slovenije ne maram. Seveda sem ponosna, da sem Slovenka in zdi se mi, da sem se rodila v najlepšem kraju na Zemlji. Da smo imeli toliko možnosti in da smo imeli tako uravnovešeno vzgojo, ker nismo pripadali ne Vzhodu ne Zahodu, imeli smo bratstvo, kakršnokoli je to že bilo. Naša vzgoja je bila precej zdrava in pozitivna, vsaj jaz sem tako čutila. Skupinsko delo, ki ga danes učijo kot nekaj novega, je bilo nam položeno v zibelko, saj smo ves čas kaj počeli skupaj, gradili smo skupaj. Jaz sem zelo ponosna na vzgojo, s katero sem živela. In sem vesela, da sem se rodila točno tam, kjer sem se.
In zdaj sem tu, ker je to moja pot. Tega ne znam vedno izraziti, tako kot nisem znala razložiti, zakaj sem postala vegetarijanka. Preprosto sem začutila, da je to edino prav. Potrebovala pa sem nekaj časa, da sem znala razumsko, z besedami razložiti, zakaj ne jem mesa.
Kaj pa jezik? Koliko uporabljaš slovenščino? Še razmišljaš po slovensko? Ali tvoj partner govori slovensko?
(smeh) Ne. Malo. Pokličem ga na »zajtrk«, »kosilo«, želim mu »lahko noč«, »dobro jutro«, »dobro«, nič kaj več. V resnici razmišljam v španščini. Res je zanimivo to z jeziki. Ko sem lani prišla domov, sem tako uživala, ko sem govorila po prekmursko. Doma sem ozavestila, da je to zame edini jezik, ki ga govorim naravno. V resnici je slovenščina za nas že prvi tuji jezik in ko govorim slovensko, se moram zbrati. Ne morem je govoriti sproščeno in to sem ugotovila tudi s pomočjo mehiške perspektive.
Druga zanimiva ugotovitev je to, da vsak jezik s seboj nosi svojo kulturo. Ko govoriš v enem jeziku, se počutiš zelo drugače kot kadar uporabljaš kakšen drug jezik. Ko sem prišla v Mehiko, sem znala komaj kaj španščine, potem pa sem ugotovila tudi, da besed nisem čutila. Dokler besed nisem čutila, jih povezovala z občutki, sem se počutila zelo izolirano. Zame beseda »paz« ni bila povezana z občutkom miru, beseda »amor« ni bila povezana z občutkom ljubezni. To sem premostila sčasoma, ko so besede začele imeti čustven naboj, ko so postale del vsakdanjega življenja.
Sprva moraš veliko razmišljati, kako boš stvari povedal, in pogovarjanje je naporno. Šele sčasoma tudi občutiš, kar želiš povedati. Z jezikom se moraš povezati do te mere, da lahko do pike natančno izraziš svoja občutja. In to te potegne globlje v kulturo. Jezik vpliva na tvoje neverbalno sporazumevanje, zato tudi vpliva na tvoj videz. V zadnjih letih so mi v Sloveniji rekli, da sem videti kot Mehičanka. Gre za način komuniciranja s svetom, ki si ga vzpostavil v drugem jeziku in seveda vpliva na to, kako se telesno sporazumevaš s svetom. Mehiškost se izraža v prijaznosti, mehkosti, z nasmehom in s toplino. Starši otroke od malih nog učijo vljudnosti. Zato se človek tudi preseli v Mehiko. Če greš v ZDA, na primer, greš po denar. Ko se preseliš v Mehiko, iščeš nemonetarno bogastvo, ki se izraža v kulturi, tradiciji, medčloveških odnosih. Čutim tudi, da je Mehika zelo svobodna dežela, in s tem se strinjamo vsi, ki tu živimo. Ta svoboda je povezana s toplino, s katero se ljudje povezujejo med seboj. V Sloveniji imaš ves čas občutek, da živiš v kalupu in da boš ob izstopu iz kalupa kaznovan, ker delaš nekaj narobe. Tukaj pa se lahko počutim svobodno in lahko počnem karkoli me veseli.
S čim bova zaključili najin pogovor?
Morda s tem, da imamo v Oaxaci delamo svojo lastno čokolado in da se v Mehiki čokolada pije. Zrna kakava zmeljejo v posebnih mlinih in mleti masi dodajo sestavine po želji. Nam je všeč trsni sladkor in cimet, večinoma ljudje dodajajo tudi mandlje. Maso oblikujemo v kroglice ali kocke, ki jih lahko jemo ali pa skuhamo v vroči vodi. Taka čokolada je veliko bolj zdrava in okusna.
In če koga Mehika privlači, naj ne verjame negativnim novicam, ki krožijo po televiziji in naj si raje vzame čas in jo obišče. Prav gotovo bo lahko doživel zelo lepe stvari.
Barbara Vuga
Foto: osebni arhiv P. D.