»Triindvajset let nazaj se mi je Mehika zdela zelo velika, nepredvidljiva, izzivajoča in radodarna. In taka se mi zdi še danes. Prave monotonije tu ne poznamo. Okoli sebe sem v teh letih stkala razvejano prijateljsko mrežo, zavoljo katere se tukaj počutim kot doma. Imam nekaj izjemnih sosedov, s katerimi gojimo hobije in si delimo dolžnosti, ki jih prevzemamo v skupnosti. Skrbimo na primer za svet potepuških psov, ki jih je tukaj žal veliko. Organiziramo bralne delavnice za otroke. Sosede sem in tja spomnimo, naj poskrbijo za svoje telesno in psihično zdravje, zaradi česar v parku organiziramo skupne vaje joge ali kakšne druge veščine. Vsako tretjo soboto v mesecu v našem parku priredimo dve uri skupnega treninga, na katerega povabimo ljudi iz naše soseske. Vaja ni zastonj, z zbranim denarjem pa poskrbimo za nakup pasje in mačje hrane za potepuške ali zavržene ljubljenčke, ki jih življenje s ceste zanese k nam. Vse dosegamo s prostovoljnim delom, ki se vedno znova izkaže kot iskreno prijateljstvo.« Tako Barbara Vuga opisuje prve vtise in življenje v Mehiki, kjer je našla svoj drugi dom, nikoli pa ni povsem pretrgala vezi s svojo rodno domovino. Ukvarja se z literarnim zastopništvom, po Mehiki predstavlja slovenske avtorje, prevaja, pred kratkim pa je izšla tudi njena otroška knjiga v slovenščini. Med drugim je Barbara  tudi nova dopisnica Rodne grude in njenih zanimivih latinsko-ameriških zgodb se v uredništvu vsakič znova veselimo.

»Ko sem prvič prišla sem, sem se razmeroma kmalu zaposlila na prestižni zasebni šoli s korporacijsko usmerjeno miselnostjo, kjer sem ostala približno dvajset let. Poučevala sem literaturo, vodila kreativne delavnice pisanja in javnega nastopanja v angleščini in španščini, imela tudi tečaje pisanja v angleščini in španščini. Bilo je zanimivo, saj gre za prodorno, v oblikovanje uspešnih poslovnežev in inženirjev usmerjeno šolo, ki prav letos slavi 80. obletnico delovanja. Šola je, recimo, mehiška verzija prestižne MIT (Massachussetts Institute of Technology, ZDA) in je nastala je na pobudo Eugenia Garze Sade iz mesta Monterrey. Univerzi sta uspešno izvedli že vrsto družnih projektov, povezuje pa ju verjetno tudi mednarodnost in medkulturnost. No, na tej šoli se mi je zgodila vrsta stvari: noseča sem bila z obema hčerkama, poročila sem se, opravila magisterij, hodila na vaje plavanja, plesala afriške plemenske in druge plese, obiskovala tečaje risanja in slikanja, hodila v knjižnico, na razstave, kongrese, odigrala nekaj vlog v šolskem teatru, sodelovala v 1001 prostovoljni pobudi, ki so mi odpirale vrata v neko drugo resničnost, s katero jaz pravzaprav nisem imela veliko stika. Velikokrat sem namreč pomislila, da živim zabubljena v čudovitem kokonu, tako malo stika sem imela z zunanjim svetom, s “pravo” Mehiko in tako zelo veliko časa sem preživela na šolskem kampusu. Naenkrat mi je začelo primanjkovati kisika, postajala sem vse bolj nesrečna in nastopil je čas za menjavo kože. Razšli smo se konec junija in mislim, da je bila to zelo pametna odločitev, ki jo še danes slavim vsako jutro, ko si pripravljam prvo jutranjo kavo. Zdaj se ukvarjam z literarnim zastopništvom. To pomeni, da slovenske avtorje na vse možne načine predstavljam po Mehiki, da včasih katero literarno delo tudi prevedem v španščino, da priredim literarno popoldne ob vroči čokoladi. Seznam dejavnosti in možnosti je dolg in zdi se mi, da lahko to pomembno misijo opravljam pametno in v slogu. Ni dovolj, da napišeš knjigo, če ta potem obstane na domači knjižni polici. S tem se ukvarjam. Prebiram slovenske avtorje, razmislim, ali so primerni za tukajšnji trg, ali bralcem “govorijo”, poiščem založnika, dosežem, da se odloči za izdajo, poiščem ustreznega prevajalca in bdim nad nastajanjem knjige. Ko je enkrat zunaj, poskrbim za ustrezno promocijo, ki seveda ni le enkratni dogodek. Mislim, da bodo bralske izkušnje latinskoameriških bralcev zelo obogatele s prebiranjem slovenskih avtorjev. In mislim, da to poslanstvo glede na moj staž v Mehiki in številna prijateljstva v kulturnih krogih in na univerzah lahko opravljam precej elegantno. Možnosti za delo je tukaj veliko, kot vedno pa sta povsod potrebna disciplina, fleksibilnost, odprtost in odpornost.

Publicistika je bila vedno ena tvojih ljubezni – kako jo izpolnjuješ v Mehiki?

Pisanje je moj način premlevanja, analize in ustvarjanja. Odkar sem v Mehiki, sem sodelovala s slovenskimi in mehiškimi časopisi in revijami. Predvsem je vedno šlo za kakšne eseje iz mehiškega vsakdana, tema, ki mi je zelo pri srcu, ker lahko skozi njo zelo neprisiljeno opisujem, kako se tukaj živi, čemu smo izpostavljeni in kaj je nenadkriljivo. Za tri mehiške revije sem pisala o kulturi, tudi že o slovenski književnosti, o meksikajnarjih in o radiu Študent; zdaj sodelujem z digitalno revijo, ki promovira epikurejski način življenja in pripravljam še nekaj drugih stvari. V resnici pišem že dolgo in neprekinjeno. Zdaj, ko delam zase, se bom lahko bolj posvečala pisanju v vseh mogočih oblikah. Všeč mi je, ker se lahko izražam v dveh jezikih povsem enakovredno in se naslajam nad lepoto enega in drugega.

Ko si z družino pred leti zapuščala Slovenijo, je za ta korak odločila “tehtnica”. Kaj je pretehtalo pri veliki odločitvi – selitvi iz Slovenije v Mehiko na drugi konec sveta?

Za premik nazaj na ameriško celino smo se odločili potem, ko smo si priznali, da je za nas kot medcelinsko družino življenje v Mehiki lažje, čustveno bolj prizanesljivo. Manj diskriminacije smo verjetno deležni Evropejci v Mehiki kot Mehičani v Evropi, klima na našem koncu države je mila, ljudje so energični in kljub številnim težavam, s katerimi živimo, smo si večinoma prijazni. Smešno anekdoto na to temo lahko povem. Ko so roparji zadnjič vdrli k nam domov, so mi zvezali roke in noge, okoli glave pa so mi na tesno navezali črno najlonko. Ves čas so mi grozili s smrtjo, če jim takoj ne povem, kje je denar. Ker odgovora nisem imela, sem jim v zameno ponudila računalnik in telefon, prosila pa sem jih, naj pazijo na izpite mojih učencev, ki so bili tudi v torbi. Šestdeset izpitov, dve skupini po trideset, ki jih nisem smela izgubiti, ker bi sicer ostala brez službe. In tako sem jim tudi iskreno povedala. Vse so mi pustili: torbo, v torbi računalnik, telefon in izpite. In eden mi je rekel: “Glejte, gospa, semle bom postavil vašo torbo, ničesar vam ne bomo vzeli.” Vikal me je, ta ista baraba, ki mi je prej grozila v rafalom v glavo! Samo moj avto so odpeljali, v njem pa odlični CD Pike Nogavičke v pesmicah. Ko so odhajali, so se lepo poslovili in mi zaželeli veliko lepega v življenju. Obljubili so, da bodo velika drsna vrata na cesto vsekakor previdno zaprli, zaradi varnosti! No, take imamo. Življenje v Mehiki te ohranja v dobri psihofizični kondiciji. Poleniti se tukaj ne smeš.

Kako ste se z dvema majhnima deklicama in zaboji knjig odpravili?

Odločili smo se, da se bomo preselili in potem smo delali v to smer. V kratkem obdobju, ko smo bivali v Sloveniji, nam ni uspelo nakopičiti preveliko stvari, zato je bila vrnitev v Mehiko v resnici preprosta. Nekaj stvari sem pustila doma, pri starših, nekaj smo spravili v škatle in … via! Stanovanje je po tem ostalo čudno prazno, a smo ga takoj napolnili z veselimi kriki in smehom, ko smo se lahko drsali po golem parketu v skoraj prazni dnevni sobi. Otroci so prilagodljivi, kadar se tega učijo od staršev. Aurelio in jaz sva bila vedno bolj popotniške vrste, nahrbtnikarja, tako da se na udobje tudi požvižgava. In ko veš, da potuješ po lastni volji in odločitvi, je to lahko. Ko te nihče nikamor ne potiska ali ti ne meče bomb na glavo, lahko zelo v miru in brez strahu poskrbiš za svojo družino. Spoštovanje čutim do migrantk, ki jih producira zahodnjaška politika na Bližnjem Vzhodu ali v Južni in Srednji Ameriki. Ne, mi smo potovali zelo udobno in moji dekleti to tudi vesta. Seveda imata sindrom diplomatskih otrok, zato pa sta tudi doživeli marsikaj, kar jima zdaj služi. Tako vsaj odgovorita, kadar ju povprašam kaj na to temo.  

Pri otrocih odrasli praviloma najbolj kompliciramo, potem pa nas s hitrim prilagajanjem presenetijo. Kako sta se v novem okolju znašli tvoji deklici?

V bistvu je Mehika njuna domovina, tako kot Slovenija. Je njun rojstni kraj, družina in prijatelji, pravljičarska tradicija, otroški napevi in preštevanke, hrana, humor… dom pač. Ne, prilagajanje ni bilo nič težje, kot če bi se preselili na drug konec Slovenije: nov vrtec, nova vzgojiteljica, novi obrazi in nove  rojstnodnevne navade. Okolje je bilo novo, saj smo se preselili v drugo mesto, kjer sicer živimo. “Provinco hočem,” sem rekla možu, in smo šli v San Luis Potosí, po zlatu in srebru znano kolonialno mesto na severu države.  Mehičani so odprti, Mehika ogromna in prilagodljivost potrebna. Živeli smo v majhni pritlični hiški med dvema hriboma. Moja soseda iz Brazilije je bila hčerka pribeglega nacista in spomnim se, da je bila vsa njena dnevna soba nabito polna rastlin, kot amazonska džungla. Prvo soboto je na vratih potrkala druga soseda, Lupita, z rožo  in me naslednji četrtek povabila na zajtrk s prijateljicami iz ulice. Kasneje sta moji dekleti hodili k njej tudi na zobozdravstvene preglede, kjer ju je navduševal kanarčkasto rumen zobarski stol. Z lastnico čudovite pritlične hiške, ki smo jo imeli v najemu, sva še zdaj prijateljici. In ne le z njo. Ni nam šlo slabo, a žal smo se zaradi vse večje prisotnosti organiziranega kriminala odločili vrniti v prestolnico. Meni je bilo življenje v mehiški provinci namreč prav všeč, a v prestolnici si manj na očeh.

Kdaj in na čigavo pobudo so se družini pridružili štirinožni prijatelji? Koliko je Mehika prijazna do hišnih ljubljenčkov?

Po že omenjenem vlomu s črno najlonko smo se odločili za nakup prvega rotvajlerja. Oba z možem  prihajava iz “pasjih” družin, tako da je bilo od nekdaj samoumevno, da bodo med družinskimi člani tudi psi. Prej sva  imela nemške ovčarje, ki je krasna, plemenita rasa. Mislila sva, da so nama pisani na kožo, dokler nisva spoznala Maksa, našega prvega rotija. Od Maksa dalje mirno spimo. Ta rasa zahteva psihično in fizično močnega skrbnika in jaz sem se ob Maksu, Janis in Roku veliko naučila tudi zase.

V Mehiki imajo domače živali načeloma zelo radi in glede na to, za kako raznoliko državo gre, se med ljubljenčki znajdejo tudi tarantele, tukani, pasavci, jaguarji in seveda iguane. Težava je, da nekateri skrbniki niso dovolj odgovorni in ne razumejo, da se ob pridobitvi določenega ljubljenčka z njim “poročiš” za določeno število let. Pri rotijih je to približno deset let, krokodili pa živijo skoraj celo stoletje! Ne moreš se ga kar naveličati in ga spustiti na prostost. In to se pri nas dogaja. V naši soseski recimo živi skupina zelenih papig, ki jo je spustila neka žena po prepiru s partnerjem, nedavno smo reševali obstreljeno sovo in tudi za sosedovim kraljevim pavom smo že leteli. Ne, dolgčas nam res ni. Veliko je tudi organizacij, ki skrbijo za zapuščene potepuhe ali zavržene mačke. Vsi poznamo vsaj enega najboljšega veterinarja na svetu, ki sodi v naš prijateljski krog.  

Pišeš tako v španščini kot v slovenščini. pred kratkim je izšla tvoja otroška knjiga v slovenščini. O čem pripoveduje, za kakšen podvig je šlo glede na to, da je bila tiskana v Sloveniji?

Pišem v obeh jezikih in se, kot sem že rekla, v obeh naslajam. Tudi prevajanje v španščino, s katerim se mislim bolj ukvarjati od zdaj naprej, zahteva precejšen miselni preskok. Prevajaš seveda ne le besed ali stavčnih struktur, ampak kulturne sheme, kar seveda ve vsak (dober) prevajalec. Pri založbi Malinc je izšla otroška knjiga, Zgodba o drevesu, na kateri sva z ilustratorjem Markom Ropom delala z velikim veseljem in ljubeznijo do Soške doline, kjer se zgodba odvija. Govori o našem odnosu do narave in do drugih ljudi. O pomenu skupnosti in o spoštovanju otroških želja. Z Barbaro Pregelj, glavno urednico založbe Malinc, ki od svojih začetkov dela na povezovanju Slovenije s špansko govorečim (literarnim) svetom, se poznava iz študentskih let; v preteklih letih me je večkrat povabila k sodelovanju in ta knjiga je eden od projektov, ki jih bomo uresničili skupaj. Prevod v španščino je že nared, potrebujemo kvalitetno založbo, ki bo knjigo o drevesu izdala tudi na tej celini.

V slovenski reviji Moj pes smo lahko skupaj z otroci prebirali tvoje zgodbice o kužku Rockyju, enem tvojih kosmatincev. Ali razmišljaš, da bi zabavne dogodivščine strnila v knjigo? Morda prevedla v španščino?

Razmišljam, in sicer zlasti zato, ker so v Mehiki rotvajlerji na slabem glasu. Ljudje se jih bojijo, jih satanizirajo, kar s pridom uporabljajo organizatorji pasjih bojev in ostali kriminalci. Naš Rokec seveda živi drugačno življenje, kar sem hotela prikazati v teh zgodbah. Tudi malo mehiške kulture in potopisa sem vpletla vmes, saj bi sicer brali samo o vrtu, sprehodih in njihovi skoraj pregovorni požrešnosti. 

Kako velika je slovenska skupnost v Mehiki? Ali se Slovenci med seboj poznate, sodelujete?

Na WhatsApp skupini “Slovenci v Mehiki” nas je registriranih 33 Slovencev. Ne vem, ali smo to vsi, ali kdo manjka, ali se je kdo vmes že vrnil v Slovenijo, ali pa živi kje drugje. Do zdaj sem imela zaradi obilice dela zelo malo možnosti za druženje s Slovenci po Mehiki. Veselim se in nadejam, da bo to zdaj drugače. Vem pa, da nas ne druži nobena posebna politična podstat. Morda nam je skupno to, da imamo v Mehiki občutek, da živimo svobodno in da smo s svojo izbiro bivanja tukaj na splošno zadovoljni. Mislim tudi, da smo vsi uresničili svoje želje.

Barbara, kje se vidiš čez desetletje? Ali kdaj razmišljaš o vrnitvi v Slovenijo?

Na to vprašanje v tem trenutku težko odgovorim, zlasti zaradi projektov, ki sem jih že opisala. Priznam tudi, da na svoje bivanje vedno bolj gledam kot na nekaj medcelinskega, ker sta tako Slovenija kot Mehika moji državi in imata vsaka svoje mesto v mojem srcu. Tako kot ne morem živeti brez Slovenije, tudi brez Mehike ne bi mogla. 

Blanka Markovič Kocen

Foto: osebni arhiv B. V.