Fernando je bil rojen v okolici Buenos Airesa, v soseski 3 de Febrero, v Argentini. Njegov oče je bil kreolskega rodu, mati pa slovenskega. Trenutno živi v Buenos Airesu. V pogovoru se Fernando predstavlja kot entuziast in raziskovalec transgeneracijske terapije Travme. Po polletju življenja se z revijo Rodna gruda poglobi v razmišljanje in s pričetkom odkrivanja svojih slovenskih korenin razkriva dolgo iskani zaklad.

Povedali ste mi, da sta se vaša mati in babica v Argentino priselili po letu 1949. Ali nam  lahko na kratko predstavite zgodovino vaše družine?

Pogovor bom začel s stavkom, ki mi je nekoč prišel na misel, zdaj pa se mi spet vrača: »Moja mati je imela dva kovčka, ko je z ladje Conte Grande stopila v Argentino. V enem je prinesla izgnanstvo, v drugem pa siromaštvo.« Moja slovenska mati in babica sta prišli v Argentino, ker je bilo tu pred drugo svetovno vojno več bratov in sester, ki so že prej prišli sem. Bili so iz Renč pri Novi Gorici. Ko pa je babica dobila novega partnerja, sta odšla živet v Caseros (provinca Buenos Aires). Družina mojega očeta ni bila slovenska; v Caseros so prišli iz Carhuéja (provinca Buenos Aires), bili so španskega in francoskega priseljenskega rodu.

Fernando pred Renčevo družinsko hišo z Robertom Carlosom Soso (Hrovatinom) med njegovim obiskom v Sloveniji. Vir: osebni arhiv Fernanda Dupuja

Kje je bil tvoj dedek? Zakaj je babica prišla sama?

Moj ded Stefan Turel je bil umrl v koncentracijskem taborišču na Bavarskem. Babica je bila vdova.

Razložili ste mi, da v vaši družini etnični izvor ni bil jasen. Kdaj in kako ste ugotovili, da imate slovenske korenine?

Tako je. Smo mešanica Jugoslovanov, Italijanov, Francozov in Špancev. Moja mama in babica sta imeli italijanski dokument, vendar sta govorili slovensko. Da bo jasno, Slovenija je zame neologizem. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja, bi rekel, ker do takrat je bila Jugoslavija. Torej sem vedno vedel, da imam slovenske korenine, ampak tako, v narekovajih. In ugotavljam, da je moj dedek Štefan najbližji od štirih, edini, ki ga nisem poznal.

Kaj pomeni, da je tvoj dedek Štefan najbližji od štirih?

V nekem trenutku svojega življenja sem se vključil v terapijo, imenovano Transmisión Transgeneracional del Trauma (medgeneracijsko prenašanje travme). Sčasoma sem ugotovil, da se ta prenos travme med generacijami nanaša na moje lastno življenje, zlasti na poseben odnos z dedkom. Zato ga čutim bolj blizu. Bil je nekdo, ki je bil pripravljen dati življenje za svoja načela, in dolžnosti do njega se ne morem izogniti.

 Kako je ta dvoumnost vplivala na vašo identiteto in na vaš odnos do svojega izvora?

Ne poznam izraza identiteta. Največ, kar se mu približam, je identitetna travma ali identitetna kriza. Identiteta vabi k zamisli o zaključenem, definiranem, popolnem procesu. A nikoli ni bilo tako zame. Zame je noro, da imajo ljudje drugod približno enake prednike že 300 let nazaj.

Seveda, ker je del argentinske populacije iz priseljenskih korenin, katerih izvor nima generacijske kontinuitete na tem mestu, mar ne? Zdaj pa, kako sta zgodovina tvojega dedka Stefana Turela in njegova izkušnja v koncentracijskem taborišču na Bavarskem vplivali na tvoje osebno razumevanje zgodovine?

Do pred približno dvema letoma sem vedel le, da je umrl v koncentracijskem taborišču, ne pa tudi v katerem. Okoli leta 2020 pa so bila moja prepričanja postavljena na preizkušnjo in postalo je nujno, da globlje spoznam družinsko zgodbo, še posebej dedkovo zgodbo. Ko sem spoznal, kako je bil uničen, saj smrt v koncentracijskem taborišču ni človeka vredna smrt, sem prišel do zaključka, da ni besede, ki bi v enem samem izrazu ali dveh, treh združenih, lahko opisala uničenje skozi prisilno delo. Niti nacisti niso našli izraza za tako grozljivo dejanje. In ko sem razumel, kako je umrl moj dedek, sem dobil odgovore na mnoga vprašanja o svoji lastni zgodbi, o svojem lastnem življenju. Bilo je kot: ah, zdaj razumem!

Obstaja več posebnosti, ki se morajo ujemati, da se zgodi takšna povezava. In za mojo babico, staro 25 let, z nekajmesečno hčerko, mojo mamo, v povezavi s koncem vojne, ideja o opravljanju žalovanja brez trupla, brez groba ali cveta, ni bila možnost. Zato je to nerazrešeno žalovanje preprosto ostalo utišano skozi generacije.

Razumem torej, da so se morali moji starši spoznati, ko sta prišla v Caseros vsak iz svojega izvora. Drugače rečeno, v zgodbi moje družine je nekdo moral umreti. Če ne bi bilo tako, jaz ne bi bil rojen. In to je več kot razumevanje zgodovine, je razumevanje, kako sem jaz kot oseba oblikovan z napetostmi, ki so zaznamovale 20. stoletje.

Po eni strani, očetovi, špansko-francoski, izhajam iz male meščanske vasice v notranjosti province Buenos Aires, povezane z lastništvom in dohodkom, tako z zemljo, polji, kot z bivanjem, hišami. Poleg tega tudi s pekarno kot družinskim podjetjem. In po materini strani, slovenski, iz revolucionarnega, primitivnega, zagotovo utopičnega komunizma.

To pomeni, da so za Dupuyje obstajali pogoji za rast in določeno kapitalistično kopičenje, torej IMETI, z veliki črkami, v mirnem okolju in posebnih ekonomskih razmerah v mnogih sektorjih družbe, vključno z mojo družino. Nasprotno pa so se morali Turelovi v procesu italianizacije, vojne in nacizma boriti za BITI, z velikimi črkami.

Tako bi obstajala uradna ZGODOVINA, tako, z velikimi črkami, ki nam takih stvari ne razkriva. In potem je tukaj tista zgodovina, ki je naša, vsakega posameznika, ki jo moramo poznati, ker jo moramo preoblikovati. Po Walterju Benjaminu je vsak dokument kulture hkrati dokument barbarstva. In moj italijanski potni list je dokaz.

Menim, da sem osebno doživel določene zastoje zaradi notranjega združevanja teh napetosti, najmočnejših v 20. stoletju.

Kako se lahko človek spopade s svojimi travmami?

Na osebni ravni sem to dojel preko branja knjig, kot je El agujero negro de la dictadura Hijas e hijos de represores: un abordaje desde la clínica (Črna luknja diktature: Hčere in sinovi represorjev – pristop s kliničnega vidika), kjer Ferre in Ferre ter Bravo predstavljajo svoje raziskave s kliničnega psihološkega stališča pri terapevtskem delu s potomci agentov argentinskega državnega aparata med zadnjim vojaškim udarom. Ti so vsakodnevno izvajali prijetja, zasliševanja, mučenja, umore in izginotja tistih, ki so bili označeni za notranje sovražnike. Branje knjige mi je zagotovilo okvir za razumevanje in interpretacijo moje lastne zgodovine iz transgeneracijske perspektive. Občutil sem potrebo, da to izrazim, poskušal sem s pisanim izrazom, vendar nisem našel načina, dojel sem, da je bilo to zame zelo težko. Kasneje pa sem ugotovil, da se izražam s slikanjem, s tehniko akrilnega razseljevanja. Slikam s telesom, umom in tako lahko izražam, kar potrebujem, svojo zgodbo, s tem jezikom.

Črne luknje. Avtor: Fernando Dupuy.

Tehnika: razseljen akril

V Argentini trenutno doživljamo obdobje globoke moralne, identitetne in socioekonomske krize. Kako menite, da te zgodovinske izkušnje vplivajo na trenutno dojemanje politike in družbe?

V Argentini je prišlo do 20-letnega procesa državne ureditve spomina, to je razvoja politik spomina na izginule med vojaškimi diktaturami v državi, ki so bile takrat pomembne. Vendar pa trenutno vidim, da je ta proces nesposoben soočanja z realnostjo, ki jo živimo. Prihajamo iz stoletja totalitarizma, od vzpona Mussolinija, vojn, deportacij, taborišč, ladij, Guernike, Noči steklenih kristalov, bombardiranja Trga maja, streljanj v Jose Leon Suarez, Noči svinčenih svinčnikov, spet taborišč, izginulih, pravim, kar nas zadeva bolj ali manj neposredno. In v teh dogodkih je ljudstvo vedno imelo odgovor z uporom, bojem za pravičnost itd. Zelo dobro vem, da teror prehaja skozi več generacij, kamor koli grejo, to je gotovo. Menim, da je znanstveno poznavanje zgodovine in družbe, izobraževanje, zlasti o teh temah, edina možnost, čeprav ne zagotovilo, da se to ne bo več zgodilo.

 In kako bo Fernando prenesel svoje travme na svoje otroke?

To sem že predal. Treba je razumeti, da generacija, ki to prejme, vnaša svoj delež. Gre za nezavedno, a aktivno interpretacijo.

dr. Nadia Molek

Foto: osebni arhiv F. D.