Julija Irma Könje se je rodila slovenskim staršem v Kanadi. Danes z družino živi nedaleč od Toronta, kjer dela kot učiteljica in poje v znamenitem slovenskem pevskem zboru Plamen, pod vodstvom Marije Ahačič Pollak. Julijo na slovensko pesem vežejo spomini iz otroštva, saj sta jih z mamo prepevali vsak večer pred spanjem. O Slovencih meni, da so enkratni, žilavi in radodarni ljudje.
Kako se je vse začelo?
Z glasbo. V naši družini ima glasba osrednje mesto. Očeta je iz rodnega Prekmurja v Kanado pripeljala želja po študiju klarineta. V Kanadi je spoznal mojo mamo, ki je bila ravno takrat na obisku pri bratu. Tudi moja mama je imela rada glasbo. Poročila sta se, mama se je iz domačega Golega Brda pri Medvodah preselila v Kanado. Doma smo bili obkroženi z glasbo: oče je skladal in pisal pesmi, mama je pela, en brat je bobnal in skladal, drugi je prepeval in plesal, jaz pa sem igrala klavir in pela. Tudi plesala sem rada in veliko mi je pomenilo, ko sem pri šestnajstih dobila nošo, ki jo je mama dala izdelati zame v Sloveniji. Potem sem se vozila v eno uro oddaljeni Toronto na vaje iz slovenske folklore. Prav tam je nekaj deklet tudi prišlo do zamisli, da bi pele v zboru, zato so poiskale Marijo in me povabile zraven.
Vokalna skupina Plamen, ki deluje od leta 1991, je mednarodno priznan slovenski ženski pevski zbor iz Toronta, ki ga vodi Marija Ahačič Pollak. Nekajkrat ste že gostovale v Sloveniji.
V zboru pojem od vsega začetka in v tem času se je med nami stkala globoka sestrska vez. Vaje imamo enkrat tedensko v Torontu, kamor se vozimo od blizu in daleč. Stalna podpora, ki jo dobivamo od Marije, nas je pripeljala do današnje kvalitete in uspeha. Spodbuja nas, naj od sebe damo kar največ in najbolje, in ne popušča. Skozi pesmi se učimo novih besed in tudi pravilne izgovorjave, saj od doma prihajamo z različnimi naglasi in govorimo v dialektu. V zboru smo ustvarile lepo vzdušje, ki ga je moč zaznati v našem petju.
Hvaležne smo, da v Sloveniji uživamo tako dober sprejem in podporo. Čeprav smo že nastopile tudi v drugih slovenskih skupnostih po svetu, na primer v Avstraliji ali ZDA, se vedno najraje vrnemo v Slovenijo. Trenutkov, ko smo v Slovenski filharmoniji pele »Kje so tiste stezice«, se spomnim kot nečesa najlepšega v življenju. Glasba povezuje in mi, ki živimo v tujini, se lahko prek pesmi iskreno povežemo s svojimi koreninami, občutji, z glasovi naših mam in njihovih mam. To pesem smo peli v družini in je del mojih prvih spominov. Že res, da smo se rodile v Kanadi, počutimo pa se kot Slovenke. To je naša identiteta, to smo me.
Kaj bi lahko povedala o vodji zbora, Mariji Ahačič Pollak?
Da je enkratna, da je naš biser in narodni zaklad. Brez nje ne bi bile, kjer smo, ne bi spoznale Slovencev drugod po svetu, ne bi nastopale na različih koncih sveta in ne bi pele tako kakovostno, kot to počnemo. Že več kot trideset let nas uči peti s srcem in dušo, naš razvoj spremlja z ljubeznijo in me ji to ljubezen vračamo. Je stroga in ljubeča, je naša mama, sestra, prijateljica. Ne vem, kaj bi brez Marije.
Kako se je oblikoval tvoj odnos do slovenščine in slovenskega?
Mama in oče sta nas iz ljubezni do družine, glasbe in domovine, verjetno pa tudi iz domotožja, obdajala s slovensko kulturo. Mama, ki je tudi sama pisala in prevajala, zapisovala pa je tudi očetove pesmi, je vztrajala pri tem, da se vsi trije otroci pravilno naučimo jezika. Učila nas je abecede, pravilne izgovorjave vsake črke, prebirala nam je pravljice in veliko prepevala. Odnos do slovenščine je zame zato tisti intimni odnos, ki ga otrok razvije z materjo. Je globoko v mojem srcu. Od očeta sem se jezika učila tudi prek njegovih pesmi, ki smo jih prepevali v družinski zasedbi. Pomagale so mi prek čustev začutiti jezik.
Ob vsakem obisku Slovenije nas je mati otroke za nekaj tednov vpisala v šolo. Pri šestnajstih sem tri mesece hodila na Srednjo pedagoško šolo in ustvarila prijateljske vezi, ki so žive še danes. V naravnem okolju smo vpijali nove izraze in vse bolj tekoče govorili slovensko. Seveda je bilo zelo pomembno tudi druženje s širšo družino v Sloveniji, s sestričnami in bratranci, sosedi. Še danes mislim, da je jezikovna kopel, imerzija, najboljši način učenja jezikov, ker si v uporabo preprosto prisiljen in nimaš druge izbire.
Dandanes tudi zelo rada tkem vezi med Slovenci po svetu, gojim ljubezen do jezika prek prijateljstev in skupnih interesov. To me poživlja, ker je tako globoko zasidrano v meni. Na svet gledamo z istimi očmi in ko slišimo slovensko pesem, nas ta popelje k našim skupnim koreninam in nas spomni, da smo Slovenci.
Imam tudi slovensko državljanstvo, kar mi je v pravo radost. Spomnim se, s kakšnim užitkom sem si ogledovala svojo prvo slovensko osebno izkaznico. To je nekaj posebnega.
Kako si ljubezen do slovenskosti prenesla v svojo družino?
Moj mož se je rodil v Kanadi, njegova družina pa je iz Furlanije – Julijske krajine, iz Vidma. Ko sem prvič obiskala njegovo družino, sem med spominki zagledala tudi enega iz Postojnske jame, kar se mi je zdel dober znak. Poročila sva se na Ljubljanskem gradu in potem še v katedrali sv. Nikolaja, ker je moj mož razumel, da je to zame pomembno. Otroka, ki imata danes 17 in 19 let, sta bila z menoj na podelitvi zlate Gallusove značke ob 30-letnici delovanja vokalne skupine Plamen in takrat sta mi rekla, da sta pripravljena sprejeti slovensko državljanstvo, kar me je zelo razveselilo. Moj sin Antonio me tudi spodbuja, naj se skupaj povzpneva na Triglav, ker se tako spodobi za vsakega pravega Slovenca. Sicer pa njima, Antoniu in Sofiji prepuščam, naj se sama odločita, ali bosta slovenskost vključila v svoje življenje ali ne. Če ga bosta, bom zelo vesela, siliti pa ju v to ne morem.
Kako močna je slovenska skupnost v Torontu? Ali se med seboj pogovarjate po slovensko?
Največ kanadskih Slovencev živi v Torontu in okolici, v provinci Ontario, kjer se družijo v cerkvah, klubih, skupnostih in na kulturnih dogodkih. Pogovarjamo se v slovenščini ali angleščini, kar ustreza večini v pogovor vpetih ljudi. Vsi v Kanadi živeči Slovenci tudi ne znajo več dobro slovensko, zato se prilagodimo. Jaz lahko preklapljam iz enega jezika v drugega glede na potrebo družbe.
Kaj v svojem vsakdanjem življenju prepoznavaš kot slovensko?
Navezanost na zemljo in odnos do narave sta dve stvari, ki ju lahko takoj izpostavim. Ljubezen do rož, do vrtnarjenja in gobarjenja je zelo slovensko. Pohodništvo, taborjenje, ribarjenje in lov. Vsako soboto popoldne se odpeljemo do Mt. Alberta, približno uro vožnje iz Toronta na sever, kjer v tesnem stiku z naravo živi moj oče. Tam imam tudi vrt, za katerega skrbimo vsi skupaj. Veliko se sprehajamo po gozdu. Nabiramo različne sadeže in trave, prepoznavamo gobe. Oče me zdaj uči nabirati jurčke in lisičke. Eno je, če se tega naučiš iz knjig, nekaj povsem drugega pa je to znanje prejeti v živo, v praksi. V Kanadi brez večjih težav opravljamo dejavnosti, ki so značilno slovenske.
Druga stvar sta moč in odpornost. Spomnim se, ko si je Petra Majdič po zdrsu s tekaške proge polomila rebra in kljub temu nadaljevala s tekom na smučeh. »To je slovensko,« sem si rekla takrat. Vztrajanje, disciplina, moč in odpornost. Ne vem, ali Slovenci v matični domovini prepoznavajo te lastnosti, jaz vsekakor jih. Naši starši in predniki so tako trdo delali, da so dosegli to, kar imamo danes, da moramo mi njihovo tradicijo ohranjati. In to nam je v krvi.
Slovenija je majhna, ima pa veliko narodnih skupnosti, ki živijo po svetu. Ali misliš, da bi to veljalo izkoristiti tudi v poslovnem smislu? Ali tako sodelovanje med Slovenijo in kanadskimi Slovenci obstaja in kako močno je?
V resnici gospodarskih odnosov med državama ne poznam, zato na to vprašanje ne morem polno odgovoriti. Verjamem pa, da bi se tako sodelovanje lahko vzpostavilo in bi pomagalo tako pri prepoznavnosti Slovenije v svetu kot tudi v gospodarstvu. Na področju pesmi, na primer, je naša vokalna skupina že osemkrat obiskala Slovenijo, pele pa smo tudi v drugih slovenskih skupnostih po svetu, v ZDA in v Avstraliji. Povezava skozi pesem je nekaj zelo posebnega in ohranjanje slovenskosti je za nas, ki živimo zunaj meja matične domovine, ključnega pomena. Zelo učinkoviti so na primer tudi majhni simboli, nekaj tako preprostega, kot je na primer značka s slovensko zastavo, ki jo nosim pripeto na ovratniku svoje jakne. Malenkost, ki pa mi pomaga prepoznati drugega Slovenca in tako vzpostaviti odnos, ki se lahko nadalje razvije v skupnost. Tudi pisala z napisom Slovenija, malenkost, ki pa pomaga pri prepoznavnosti dežele. Slovenska podjetja bi lahko mladini iz slovenske skupnosti v Kanadi na primer ponudila štipendije za učenje jezika, jih povabila na študentsko prakso v Slovenijo. Na ta način bi prišli do dvojezičnih in dvokulturnih sodelavcev, ki bi jim pomagali pri poslovnem sodelovanju na tej strani sveta. Pomembni so tudi prevodi dokumentarnih oddaj iz slovenščine, saj se iz njih naslednje generacije Slovencev v tujini lahko učijo jezika. Ali prirejanje literarnih dogodkov v tujini živečih pisateljev slovenskega rodu v Sloveniji. Možnosti za povezovanje je ogromno.
Si kdaj razmišljala o stalni vrnitvi v Slovenijo?
Moj najljubši mesec v Sloveniji je avgust, zato bi rada tam preživela vse dneve tega poletnega meseca. Ker sem učiteljica in imam tudi magisterij iz poučevanja, sem razmišljala, da bi lahko v skupnost kaj prispevala s poučevanjem angleščine. To bi lahko počela v Ljubljani, ki je zame najbolj romantično mesto na svetu, ali pa v Prekmurju, v vasi Kobilje, od koder je moj oče.
Barbara Vuga
Foto: osebni arhiv J. I. K.
