Združenje Slovenska izseljenska matica je na svojem sedežu v Ljubljani v prvem decembrskem tednu pripravila zanimivo in dobro obiskano predstavitev knjige Dramska izseljenska besedila v prekmurščini avtorice dr. Klaudije Sedar. Gre za izbor dramskih besedil prekmurskih Slovencev v Betlehemu v Pensilvaniji, za katera avtorica upa, da bodo postala uprizoritveni izziv kakemu amaterskemu gledališču.

Dr. Klaudija Sedar je doktorica znanosti za področje Interkulturnih študijev – primerjalnih študijev idej in kultur. Njeno raziskovalno področje obsega preučevanje kulturno-zgodovinske in cerkvene podobe ter jezikovno-kulturne vloge zlasti v Prekmurju, ki se je (iz)oblikovala v stoletjih. »Preučuje domoznanske vsebine s poudarkom na protestantiki,  kar predstavlja v obliki razstav, predavanj, na simpozijih in konferencah, sodeluje v znanstveno-raziskovalnih projektih, organizira strokovna in znanstvena srečanja. Je dobra poznavalka prekmurskih tiskov, tudi avtorica več samostojnih publikacij, urednica knjižnih del in periodičnega  tiska, avtorica samostojnih prispevkov.

»Ko sem naletela kje na kakšen zapis o dramski dejavnosti v Bethlehemu, sem se večkrat spraševala, le kakšna je bila njihova vsebina, kdo igralci, avtorji, prevajalci, namen in pomen teh dram za prekmurske izseljence v novi domovini. In tudi kje bi jih lahko iskala, našla,« je za Rodno grudo odgovorila na vprašanje, kaj je vzbudilo njeno zanimanje za iskanje in zbiranje teh besedil. »V slovenskih kulturnih ustanovah jih namreč ni najti, tako sta bili radovednost in želja še toliko večji.« O omenjenih besedilih sta  pred leti pisala Mihael Küzmič in Franci Just na podlagi lastnih raziskovanj in prebiranja tednika Amerikanski Slovencov glas, ki je tam izhajal v prekmurščini med leti 1921 in 1954, toda brez besedila in posamezne drame kot celote. »Moj raziskovalni cilj je postal, da jih poskušam nekje vendarle najti, zbrati, predstaviti širši javnosti in ohraniti to dragoceno izseljensko kulturno dediščino,« dodaja Sedarjeva.

Glede na to, da so se drame uprizarjale v okviru cerkvenih društev slovenskih cerkva v Bethlehemu, evangeličanske in katoliške, se je Klaudiji Sedar letos ponudila možnost, da se odpravi tja in jih poskuša najti v cerkvenih arhivih. »Namen moje raziskovalne poti (podprta s strani Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu) je bil vezan na popis gradiva v Slovenski evangeličansko-luteranski cerkvi sv. Ivana, ki je bila v začetku letošnjega leta prodana in so se selili na drugo lokacijo. In v tem cerkvenem arhivu se je seveda skozi leta (cerkev je bila zgrajena 1916.) nabralo precej gradiva, tudi v prekmurščini, saj je vse do 80-ih let 20. stoletja bogoslužje potekalo v prekmurščini. Ob popisu tega gradiva, predvsem knjižnega, tako za njihove potrebe kot za nas, da vemo, kaj se tam hrani, sem našla tudi nekaj dram, ki so se potem vrnile z menoj v Slovenijo.«

Slovenci v Pensilvaniji ponosni na svoje korenine

Vtise o slovenski skupnosti v Pensilvaniji sogovornica strne takole: »Predvsem je pri vseh opaziti, tudi če ne govorijo več prekmurščine, izjemen ponos na njihove korenine, domovino staršev ali starih staršev, sorodnikov. Vsak od njih je bil vesel, da prihajam iz Slovenije, iz Prekmurja, ki so ga spoznali bodisi sami v živo  ob obisku ali prek fotografij ali družinskih spominov. So tudi zelo povezani med seboj, se srečujejo in tudi na tak način ohranjajo tradicijo ter dediščino.« Kot dodaja, so jo tamkajšnji Slovenci ob obeh obiskih sprejeli z odprtimi rokami. »Morda so bili prvič nekoliko bolj zadržani, saj me niso poznali, zdaj pa je bilo srečanje zelo pristno, prijetno, vsak mi je bil pripravljen priskočiti na pomoč, karkoli je bilo potrebno. Izpostaviti moram Marijo Skrilec, ki mi je namenila skoraj ves svoj čas, mi bila v veliko oporo in podporo. Kot sem že omenila, sta se dramske izseljenske dejavnosti dotaknila Küzmič in Just in prav ti podatki so mi bili osnova, poleg njih pa še omenjeni tednik, ki se, sicer ne v celoti, hrani tudi v nekaterih slovenskih knjižnicah.«

Kot pravi dr. Klaudija Sedar, je besedila našla le v arhivu evangeličanske cerkve, iskala jih je tudi v katoliški, ki pa je že več let zaprta in ni tam več nobenega arhiva. »Sem pa vesela, da sem jih našla vsaj teh nekaj,« dodaja.

Knjige na poti k Slovencem v Pensilvaniji

Dramska izseljenska  besedila so nastajala v prvi polovici 20. stoletja, pisali in prevajali pa so jih izseljenci iz Prekmurja, izjema je na primer duhovnik dr. Ernest Stiegler, ki je bil po rodu Madžar, a se je zelo dobro naučil prekmurščine in je tudi avtor več dram. »Vedeti moramo, da se je ta prekmurščina, ki je tudi v dramskih besedilih, govorila pred sto leti in so to, kar so ponesli s seboj, ohranjali, tukaj pa se je seveda v tem času že nekoliko posodobila. Najdemo tako kar nekaj arhaizmov, ki danes več niso v rabi, jih pa seveda še razumemo. In prav to je tisto, kar tem dramam daje še dodaten čar,« poudarja sogovornica, ki je zbrala in objavila štiri dramska besedila. »Dram je bilo veliko več, a najverjetneje so se skozi čas izgubile ali kje založile. Navsezadnje prekmurščina, razen v kašnih zasebnih pogovorih tistih, ki jo še govorijo, ni več v uporabi in jo tudi razume, bere vse manj ljudi,« pove Sedarjeva, ki je nekaj izvodov svoje knjige že poslala Slovencem v Pensilvanijo in bi jih morali prejeti pred prazniki. »Verjamem, da jih bodo z veseljem prebirali, saj je to del njihove dediščine in za nekatere tudi čas njihovega otroštva.« Za objavo na spletu se, kot pravi avtorica, zaenkrat niso odločili, » … saj je vsekakor veliko lepše vzeti knjigo v roke in se prepustiti vsebini.«

Doslej še nobena od amaterskih gledaliških skupin še ni pokazala zanimanja za uprizoritev besedil, pravi sogovornica, » …sem se pa o tem pogovarjala z eno od članic, ki je izrazila veliko zanimanje in bo predlog prenesla naprej.« Glede na to, da so drame trajale tudi po tri ure, bo morda težko najti skupino, ki bi celotno dramo odigrala, saj gre za veliko besedila in bi bilo potrebnega precej časa za priprave, a morda se bo kdo odločil za kakšen izsek iz dram za ponazoritev, obogatitev in popestritev vzdušja.

Obeta se nadaljevanje projekta

Po končanem projektu, ki ga je podprlo Ministrstvo za kulturo, se je dr. Sedarjevi utrnila zamisel o nadaljevanju, saj bi lahko šlo za zanimivo dopolnitev in obogatitev izseljenske kulturne dediščine. »Gre namreč za dediščino, ki se vse bolj izgublja, tudi pozablja, in tudi zato je moje zanimanje še toliko močnejše,« poudarja dr. Klaudija Sedar in dodaja: »Ker je ravno čas pred prazniki, želim vsem Slovencem doma in po svetu mirne božične praznike in srečno v letu, ki prihaja.«

Blanka Markovič Kocen

Foto: osebni arhiv K. S.