Prispeli so konec leta 2021 s petimi kovčki, tremi otroci in knjigami, kot na primer Borgesove »Fikcije«, ter z nedokončanimi zvezki s projektnimi zapiski. Z vidika belgijskega antropologa Lévi-Straussa sta Ruth in Daniela bricoleurja, ki si nenehno prizadevata urediti in smiselno oblikovati burno potovanje skozi življenje. Opomnita nas, da je pomembno prevzeti odgovornost za spoznavanje sebe, se sprejeti, prevzeti odgovornost za to, kar čutimo, da lahko delimo in dajemo iz tega, kar smo.   

Ruth in Daniel v plesnem studiju na gradu v Mali Loki

NM: Ruth in Daniel, radi bi izvedeli več o odkrivanju vaše ljubezni do umetnosti, tanga in petja. Kako je ta prehod vplival na vaše življenje in identiteto?

RB: Že kot deklica sem imela to nagnjenje. Upam si trditi, da je na naši poti obojestransko neprestano učenje in v delo vlagamo vse svoje znanje, izkušnje, ljubezen, čutenje in identiteto. To nas je po letih izobraževanja o gledaliških umetnostih, petju itd. pripeljalo do tega, da smo se v zadnjih letih posvetili temu skupnemu projektu. Projekt, ki nas je vodil k emigraciji.

DP: Morda je prehod v samem delu in v tem projektu je vsa naša izobrazba v gledaliških umetnostih usmerjena v prenašanje argentinske kulture. Naša država je bila dom za mnoge priseljence, mi smo njihovi otroci, naše priseljevanje nosi ta identifikacijski rezultat skozi tango, njegov izraz, ples, prežeti smo bili s to kulturo, ki prav tako določa našo identiteto.

NM: Ali najdete kakšno povezavo med svojimi koreninami in svojo umetnostjo v vsakdanjem življenju? Daniel, vpliva tvoje argentinsko-italijansko-francosko poreklo na tvoj pogled in odnos do tanga?

RB: V našem izražanju se vključujejo čustva, emocije, zaznavanje okolja, naše izkušnje … Sem hči slovenskih priseljencev v Argentini in Urugvaju, rojena v Buenos Airesu, vzgojena z močno družbeno zavestjo, že od malih nog v stiku z različnimi kulturami in jeziki, z aktivnim sodelovanjem v Slovenskem prekmurskem društvu v Bernalu, društvu, ki ima posebnost, da se ni zaprlo pred okoliško skupnostjo, skupnostjo, iz katere črpa in se hrani. Gospa Esther Cmor, hči ustanovnih članov kluba, v intervjuju omenja: »Odraščala sem obdana z vsemi narodnostmi, ki si jih lahko predstavljate, zato smo govorili v cocoliche, jeziki sveta so bili v tem majhnem potoku … Od cocoliche do lunfarda, lokalnega buenosaireškega slenga, do tanga in v njegovi poeziji so naše bolečine in ljubezni, srečanja in nesoglasja, vse je povezano.

DP: Moj dedek je plesal tango, mama je pela tango, oče je bil pianist, doma se je vedno prepevalo. Čeprav sem odraščal s rockom, me je z vsakdanjostjo bolj povezovala poezija, ki sem jo pisal že kot otrok. Moje potovanje skozi študij gledališča, režije in dramaturgije me je vodilo skozi različne avtorje in znašel sem se v tangu, njegovi poeziji, glasbi, plesu. V Buenos Airesu obstaja rek, ki se pogosto pripisuje Anibalu Troilu ali Osvaldu Puglieseju, in pravi: »Tango te vedno čaka.« Namenjen je mladim, ki niso marali tanga, prej ali slej jih bo osvojil, seveda, tudi mene je.

Daniel in Ruth v Buenos Airesu pozirata kot plesalca tanga. 

NM: Kako bi opisali svoje življenje v Sloveniji v primerjavi z življenjem v Argentini? Ste našli elemente, ki povezujejo obe kulturi, ali ste vi sami poskušali vzpostaviti mostove med njima?

DP: V Sloveniji je življenje veliko mirnejše in glede na današnja svetovna dogajanja mislim, da je Slovenija država za življenje. Prav v tangu smo našli most med kulturami, most, ki nas je pripeljal sem.

RB: Strinjam se, živeti v Sloveniji pomeni mir. Glede na tvoje drugo vprašanje, mi prinašamo žive elemente, vendar ko so nas iz Slovenskega prekmurskega društva v Bernalu povabili, da jih zastopamo na praznovanjih skupnosti in smo delali na projektu o priseljevanju, slovenski glasbi in tangu, kar me je močno nagovorilo, dokler končno Dani ni napisal besedila, ki ga je poimenoval »Približevanje bregov«.

NM: Kako dojemate sprejem tanga v Sloveniji?

DP: Neverjetno, obstaja zanimanje in radovednost za glasbo in za ples, v mnogih mestih po Sloveniji, predvsem v Ljubljani, se poučuje tango in organizirajo se redni tri- in štiritedenski ‘Milongas’, kjer mnogi slovenski DJ-i z velikim poznavanjem tipičnih orkestrov argentinskega tanga skrbijo za glasbeno spremljavo milongerskih večerov. Tu želimo prispevati tehnično znanje v ples, ker le-ta vključuje specifično tehniko, pri kateri tisti, ki se je naučijo, veliko bolj uživajo v plesu, povezavi z glasbo in drugim.   

NM: Kaj vama pomeni plesati tango?

R.B.: Plesati tango pomeni, da je vsak korak potovanje in vsaka figura pokrajina, skozi katero nas vodi. Ali se je mogoče naučiti figur, kot so ganchos, ochos, sacadas, giros in voleos itd., brez pravilne drže? Odgovor je pritrdilen, vendar pa zaradi prilagajanja, ki se naseli v gibe z drugačno držo, lahko zamudimo kar nekaj pokrajin na potovanju.

D. P.: Plesalec tanga iz Buenos Airesa bi vam povedal, da prihajate na večerjo, ko so že postregli sladico. Prenesti in doseči, da nas v medsebojni izmenjavi popelje k še bolj prijetni vadbi. Ples je kultura.

NM: Oba sta priča različnih večplastnih dimenzij tistega, kar imenujemo identiteta in migracija. Kako so te izkušnje vplivale na vaše osebno razumevanje identitete in vašo povezavo z Argentino, Slovenijo …?

DP: Odkrivam se kot priseljenec, ko se soočam z nezmožnostjo razumevanja jezika, ki se ga še učim, toda to izginja, ko najdem možnost komuniciranja. Na primer, čeprav se izvor, drama in odtujenost, ki predstavljajo tango, zdijo Evropejcu in celo nam, ki nismo doživeli tega obdobja, nerazumljivi, morda v našem primeru to nekoliko omogočajo nerešeni notranji boji v naši državi, ki nas nenehno opominjajo na stalne razpoke, ena na pločniku in druga, compadre in cajetilla itd …

RB: Seveda, rodimo se v svetu, ki je poln kolektivnih identitet, zgrajenih na kolektivnem nekega obdobja, mnoge pozabljajo na dinamiko, in tako pogosto spreminjamo identiteto, ki jo še naprej gradimo na nečem simboličnem, kar se zdi, da se nanaša bolj na iznajdbo tradicije kot na lastno osebo. Prav tako vidimo, kako te kolektivne identitete spodbujajo razlike in izključenost, kjer se pogosto negativno zavrača drugo osebo, in brez drugega ne obstajamo kot posamezniki, saj je prav drugi tisti, ki potrjuje našo identiteto z nasprotovanjem. Če iskanje ostane samo v tej kolektivni identiteti in kasnejšem zavračanju drugega, se na koncu izničimo sami in/ali identiteta postane zgolj obleka, ne naša lastna koža. Od tod pomembnost ustvarjanja prostorov srečanja, druženja, izmenjav, razmisleka, mostov …

DP: … in umetnost je neizpodbiten prostor za takšen namen.

NM: Kateri so najdragocenejši nauki, ki ste se jih naučili skozi svoje izkušnje? Kako te nauke vključujete v svojo umetnost in poučevanje?

DP: Veliko bolj kot katerikoli nauk bi vam lahko naštel tisoč anekdot. Najpomembnejše v tej umetnosti, tako na odru kot pri poučevanju, je biti zelo iskren s tem, kar imaš dati, ta iskrenost mi daje srečo in moč za soočanje z novimi projekti.

RB: Da, iskrenost. Prevzeti odgovornost za spoznavanje sebe, se sprejeti, prevzeti odgovornost za to, kar čutimo, da lahko delimo in dajemo iz tega, kar smo.    

Nadia Molek

Foto: osebni arhiv