V Sloveniji se te dni mudi ameriški slikar slovenskega rodu Gary Bukovnik. Rojen je bil 1947. staršema Slovencema v Clevelandu, ki mu pravijo »slovensko mesto«, pozneje pa se je preselil v San Francisco. V letih 2003 in 2005 je bil Bukovnik gostujoči umetnik na Ameriški akademiji v Rimu, 2010. pa rezidenčni umetnik na Michigan Institute of Arts v Kalamazooju. Poleg tega je istega leta vodil turnejo po razstavah in demonstracijah akvarelov po Japonski.

»Družina mojega starega očeta je iz Šenčurja in Ljubljane. Družina moje babice iz kraja, ki se je prej imenoval Windischgraz. Cleveland, verjamem,  ima največ priseljenega slovenskega prebivalstva izven Slovenije. Sprva sem mislil, da bom za vedno ostal v Ohiu, a po šoli sva se s sošolcem preselila v Atlanto Georgia z idejo, da bi odprla umetniško galerijo. Le-to smo odprli in nato tudi zaprli, kot se včasih zgodi v življenju. Atlanta mi je bila všeč, vendar sem si resnično želel mesto z več kulture in državljanskega duha. Ko sem prvič videl San Francisco, sem vedel, da sem našel svoje mesto,« je za Rodno grudo pred obiskom Slovenije povedal Gary Bukovnik. 
 
Kako ste vzljubili akvarel? 
Tako kot moja tema o rožah sem tudi sam prepričan, da tako predmet kot medij izbirata umetnika – in ne obratno. Živeli smo pri babici, ki je imela majhno trgovino z mešanim blagom na podeželju, naš dom pa so obkrožala polja rož in komercialnih rastlin. Kot pri vseh otrocih, ki so nagnjeni k risanju ali slikanju, sem tudi sam slikal, kar sem videl okoli sebe. Medij akvarela mi je približala mama, ker slednji za otroka ni bil tako neurejen. Preprosto je postal del mojega bitja.
 
Na kakšen način vas rože navdihujejo? 
Rože so, kot sem dejal, izbrale mene. Že od četrtega leta sem navdušen nad njimi, skozi rože se še danes izražam v umetnosti, kot je resnica v življenju največjega pomena. Vse moje slike rož, bodisi tihožitja, kompozicije ali intenzivni načrti od blizu namreč predstavljajo resnico o meni. Kar mislim, čutim, opazujem in kar cenim je lepota.
 
Kakšno okolje je Amerika za slikarje? 
Ko sem hodil v šolo, je bil edini jezik, ki ga je »pravi« umetnik lahko uporabljal za izražanje, abstraktni ekspresionizem. Tega nisem ponotranjil in počutil sem se malodušno in  razočarano. Mislil sem, da ne morem biti umetnik in sem obupal. Opustil sem šolanje v prepričanju, da so moje življenjske sanje, da bi postal umetnik,  zame nedosegljive. Šele po tem, ko sem se preselil v San Francisco, sem počasi spoznal, da morda obstaja še ena pot. Na tej točki vam moram povedati, da se počutim privilegiran, da imam čudovito življenje – življenje, ki je odraz prijaznosti drugih. V bistvu sem se lahko našel zaradi prijateljstev in pozornosti toliko čudovitih ljudi.
 
Kje in kdaj najraje slikate? 
Živim za slikanje. Vsak dan, sedem dni v tednu - vsak dan v letu sem povabljen v svoj studio. Vsak dan začnem zgodaj in delam, dokler ne zmanjka svetlobe. Umetnost ni le moj poklic, je še več – je moja strast. Moje najljubše mesto za slikanje je moj čudoviti studio, ki je prostoren in napolnjen s svetlobo, vendar slikam in rišem povsod, kamor grem. Na potovanjih imam vedno blizu skicirko ali papir in barve.
 
Katera razstava se vam je najbolj vtisnila v spomin? 
To je težko vprašanje. Imel sem tako srečo, da sem razstavljal po vsem svetu – na Kitajskem, Japonskem, v ZDA in Evropi. Vsak prostor je pomemben, ampak – če že sprašujete – izjemno je bilo, ko sem imel prvo veliko razstavo v Ljubljani, v arhitekturnem muzeju. Pokazati svojo umetnost v deželi družinske dediščine je neprecenljivo! To je bilo zame in za družino doma v Ohiu nekaj izjemnega in čustvenega. Za to doživetje ostajam za vedno hvaležen.
 
Za koga slikate – za občinstvo ali zase? 
Kot sem že rekel, resnica je končni cilj. Slikam samo zase; k sreči to, kar počnem, da izrazim sebe, odmeva tudi pri drugih ljudeh iz tako številnih in različnih okolij. Na Kitajskem so ljudje mojo umetnost pripisovali - Kitajcu! In enako na Japonskem. V Evropi mojo temo obravnavajo kot del umetnostne zgodovine in ne nekaj ločenega. Umetnost in glasba sta najboljša jezika. Govorita brez potrebe po prevodu, ampak neposredno od srca do srca in od uma do uma.
 
Kakšni so vaši vtisi o razstavi v Sloveniji in kdaj načrtujete naslednjo razstavo pri nas? 
Prizadevamo si za razstavo v Ljubljani v letu 2025. S Slovensko izseljensko matico in  ameriško ambasado se pogovarjamo o možnosti, kje in točno kdaj bo. Ta teden pridem v Slovenijo in kmalu bom vedel več podrobnosti.
 
Radi obiskujete Slovenijo? Kateri kraji so vam najljubši?
 Rad obiščem Slovenijo - dragulj lepote in srčne gostoljubnosti. Na vprašanje, kaj mi je najbolj všeč, pa je odgovor vedno enak: da sem tam, v Sloveniji. Vedno je to točka, kjer sem v določenem trenutku! Kako lahko človek izbira? Mesta, vasi, gore, jezera in narava so enaki povsod, kjer koli na svetu sem bil - in bil sem na mnogih krajih. Seveda sem pristranski, vem.

»Gary Bukovnik slika cvetlične šopke tako, da ima pred seboj postavljene prave rože. Zato pomislimo, da avtor cvetje interpretira mimetično, kot veren odsev realnosti. Res mu šopki, ki jih med slikanjem opazuje, nudijo možnost za natančno proučevanje naravnih oblik posameznih cvetov. A pomembneje je, da barve, oblike, teksture in vonji naravnega cvetja dajejo umetniku tisti čutni impulz, ki je potreben za ustvarjalno delo.

Cvetovi, ki so postali samosvoje osebnosti, z lastno voljo in močjo razvezujejo vrvice, ki jih utesnjujejo v šope, ter se izvijajo iz škatel, v katerih so bili prinešeni iz cvetličarne. Včasih se iz pretesnih vaz izstrelijo s tako odločnostjo, da poškropijo vse naokrog. Drugič tako napnejo sile, da raztreščijo keramični lonček, ki utesnjuje njihove korenine. Neredko se iz urejenih cvetličnih aranžmajev poženejo v razpuščeno svobodo s tako silo, da se cefrajo cvetni lističi. Pogosto obmirujejo šele, ko se razsujejo čez celotno širino slikarskega formata,« je o umetniku med drugim zapisala Monika Ivančič Fajfar, kustosinja, ob razstavi, ki je bila leta 2010 v Idriji in je potovala v Zagorje in Beltince.

Blanka Markovič Kocen

Foto: osebni arhiv G. B.