Tina Kraker Chai se je po srednji šoli odločila za študij japonologije na Univerzi v Ljubljani. »Pravzaprav je bila moja prva želja arhitektura, ampak ker nisem naredila sprejemnega izpita, sem to vzela kot znak, da arhitektura pač ni zame,« je v pogovoru za Rodno grudo povedala Tina. Njena druga želja je bila japonologija in filozofija na Filozofski Fakulteti Univerze v Ljubljani. Tina z družino živi v Tokiu, dela v turizmu in je po trinajstih letih življenja na Japonskem spoznala, da le-te ne želi zapustiti.

»Japonska me je pritegnila, ker sem se že od malega rada učila tujih jezikov, japonščina pa je čisto drugačna od indoevropskih jezikov, ki nas v Sloveniji obkrožajo, in tudi pišejo povsem drugače – in to kar s pismenkami! Zanimalo me je tudi, kako ljudje živijo tam “na drugi strani sveta”. Po pravici povedano, takrat, ko sem se odločala za študij, nisem prav veliko vedela o Japonski, sem si pa zadala kot izziv naučiti se in izvedeti več.«

Kulinarika, festivali, cvetoče češnje …

Med študijem je šla sogovornica na enoletno izmenjavo v Tsukubo, kjer jo je Japonska dokončno očarala s svojo kulinariko, festivali, cvetočimi češnjami, prijaznimi ljudmi … »Tukaj je vse povezano s sezono ali pa letnim časom. Spomladi vsi pričakujejo cvetoče češnje, vse je okrašeno v tem slogu in prodajajo vse mogoče stvari v nežno roza barvah za piknike pod češnjami,« pove sogovornica. Poleti se ve, da je to čas festivalov in pozno poleti ognjemetov. Jesen je čas rdeče obarvanih listov japonskega javorja in sladkega krompirja. Potem se že bliža novo leto s svojimi običaji in navadami. Vmes je še cel kup japonskih praznikov, vstopajo pa tudi za njih novi, kot so valentinovo, noč čarovnic ali božič. »Prepričana sem, da so ti prazniki in sezone včasih vsiljeni kot marketinška poteza, ampak vseeno vsakdanje življenje naredijo nekoliko bolj pestrejše in zanimivejše.« pove Tina.

Kljub naravni katastrofi odločena za odhod

Po končani enoletni izmenjavi na Japonskem se je vrnila v Slovenijo, ker je morala dokončati študij in napisati diplomsko nalogo, » … vendar sem se že zelo kmalu odločila, da se po diplomi vrnem na Japonsko,« dodaja. »Na mojo nesrečo in nesrečo mojih staršev sem diplomirala ravno leta 2011, ko je Japonsko prizadel velik potres, tsunami in z njima povezana jedrska nesreča v Fukushimi. Diplomirala sem februarja, nesreča se je zgodila marca, maja pa sem že letela v Tokio. Moje starše je grozno skrbelo, ampak jaz sem bila že dolgo odločena in nisem hotela več odlašati z odhodom.«

Vožnja z vlakom – pomemben del prostega časa

»Ko sem med študijem na Japonskem prvič obiskala Tokio, sem bila kar precej šokirana nad množico ljudi. Takrat sem od nekoga slišala, da večje postaje vsakodnevno obišče dva milijona ljudi, torej približno toliko, kot je vseh Slovencev. Take številke so bile meni cisto nedoumljive, saj v Sloveniji kaj takšnega ni mogoče,« sogovornica strne svoje prve vtise o ogromnem Tokiu. »Tudi na to, kakšna gneča je lahko na vlaku ob jutranjih in večernih urah, se mi je ni zdelo mogoče navaditi. Pa sem se v vseh letih navadila vsega tega! Naučila sem se, na kateri vagon je najbolje vstopiti in tudi, da ni dobro stati blizu vrat, ker te reka ljudi kar odnese, kamorkoli že hitijo.« Vlaki so po Tokiu najučinkovitejši način prevoza, saj te pripeljejo hitro in brez zastojev, kamor želiš. Na vlaku pa tudi lahko bereš, pišeš, igraš igre na telefonu, si dopisuješ s prijatelji … Česa takega ob vožnji avtomobila ni mogoče početi. »Tako da vožnja z vlakom zame ni izgubljeni čas, ampak pomemben del mojega prostega časa.«

Aktivnost v skupnosti je temelj uspešnega sobivanja

»Za vključitev v japonsko družbo je pomembno ravno to: biti del družbe,« pravi Tina. »S tem mislim, da je treba biti del skupnosti, ki je lahko šola, služba ali pa tudi kakšni krožki, tečaji ali druge dejavnosti. če se z nekom srečuješ vsakodnevno, je lažje navezati stike. Če se nekdo udeležuje taksnih aktivnosti, kjer so prisotni samo drugi izseljenci, se bo težko zares vključil v japonsko družbo,« pove sogovornica. V pravi japonski družbi pa je pomembno tudi aktivno sodelovati in doprinašati svoj del k skupnosti, ne samo biti prisoten. »Na začetku bivanja tukaj nisem mogla razumeti te mentalitete skupnost, zdaj je že lažje. Z možem sva oba ne-Japonca, tako da se mi zdi, da sva se zares začela vključevati šele, ko je starejši otrok začel hoditi v vrtec in je bilo treba sodelovati pri raznih aktivnostih in dnevno komunicirati z vzgojiteljicami in z drugimi starši.« V osnovni šoli morajo starši tudi veliko sodelovati z aktivnostmi, kot je na primer skrb pri varnosti na cesti. Dvakrat na leto je vsaka družina teden dni dežurna, da zjutraj otrokom pomaga čez cesto. »Na začetku se mi je to zdelo strašno trapasto – pa saj jaz res nimam časa za takšne nepomembne opravke! Ampak sem vseeno opravila svojo nalogo, ker se nisem hotela izpostaviti kot tista čudna tujka, ki ne sledi družbenim pravilom. Bolj kot sem razmišljala o tem zame nenavadnem opravku, bolj smiselno se mi je zdelo. Najprej sem pomislila: če bi se vsak želel izogniti temu, potem bi vsak lahko našel kakšen izgovor in ne bi bilo nič z varnostjo na poti v solo. Drugič pa, kaj je pa sploh lahko še pomembnejše od varnosti otrok? Če z mojo skromno pomočjo dveh tednov na leto preprečimo vsaj eno prometno nesrečo, je to vredno vsake sekunde mojega časa. Tako da zdaj z veseljem opravljam to nadvse pomembno nalogo.«

Slovenska skupnost v Tokiu

Kot pove Tina, se Slovenci dobivajo v Tokiu nekajkrat na leto. Kakšnih deset let deluje Slovensko-japonska prijateljska skupina. »Nekaj nas je takih, ki smo že dolgo tu, nekateri pridejo na Japonsko samo za nekaj let, včasih tudi kakšni študentje. Dobrodošli pa so vsi, ki imajo kakršne koli stike ali pa zanimanje za Slovenijo – ni nujno, da so ravno Slovenci. Nazadnje smo skupaj praznovali pod japonskimi češnjami, ki na tisti dan žal še niso vzcvetele, nekajkrat smo praznovali martinovo (s slovenskim vinom, seveda), nekajkrat smo šli skupaj na pohod,« sogovornica opiše slovensko skupnost v Tokiu. Trenutno se pogovarjajo, da bi imeli kakšne aktivnosti v slovenskem jeziku za otroke, ki jih je nekaj v podobni starostni skupini. »Vedno je lepo srečati tudi druge in poslušati, kaj počnejo in kako se spopadajo z različnimi izzivi. Ni nas pa prav veliko, verjetno zato, ker je Slovenija res kar daleč od Japonske.«

Učitelji na Japonskem bolj spoštovani kot v Sloveniji

Sprva je Tina poučevala angleščino, približno dve leti, ker je bilo to takrat, kot pravi, najlažje delati nekomu, ki je tujec in se brez kakšnih delovnih izkušenj. Učila je odrasle in tudi otroke, predvsem posamezno ali pa v manjših skupinah. »Takrat sem imela občutek, da je učiteljski poklic na Japonskem bolj spoštovan kot v Sloveniji, saj so me učenci vedno z zanimanjem poslušali in spraševali glede jezika ali pa tudi življenja v tujini, ali kot oni pravijo kaigai ali čez morje.«

Kariera v turizmu

Po dveh letih se je Tini odprla možnost dela za Slovensko turistično Organizacijo, » … za kar sem še danes izjemno hvaležna, saj mi je ta služba odprla pot za kariero v turizmu, po kateri stopam še danes.« Kot predstavnica nacionalne turistične organizacije je promovirala slovenski turizem na Japonskem, občasno pa se je udeleževala tudi sejmov v Koreji in na Kitajskem. »S predstavniki drugih držav smo nekajkrat prepotovali celo Japonsko in imeli predstavitve naših držav po različnih mestih. Spominjam se, da smo na neki predstavitvi govorili o značilnih jedeh iz svojih držav, potem smo se pa kar malo začudeno pogledali, ker so bile nekatere jedi, “značilne prav za našo državo”, “značilne” tudi za kakšno drugo državo ali dve,« pove sogovornica. Poleg predstavitev o Sloveniji je takrat veliko delala na angažiranju novinarjev in snemanj oddaj v Sloveniji. »Najbolj sem ponosna na deset strani dolgo objavo v reviji japonske letalske družbe, njeno naslovnico pa je krasila slika Velike Planine.«

Po treh letih je Tina Kraker Chai zamenjala službo in se odločila delati za podjetje, ki je tur operater za Japonsko, torej organizirajo vse potrebno za turiste, ki pridejo v to državo. »Po pandemiji število turistov že drugo leto narašča, tako da smo kar precej zaposleni. Najbolj priljubljeno obdobje za obisk Japonske je ravno zdaj, spomladi, in potem še septembra, oktobra. Poletja so vroča in vlažna, zime pa so sicer tudi lepe, sončne, vendar ne sneži, vsaj v okolici Tokia ne.«

»Začasno« postane »za zmeraj«

Med bivanjem na Japonskem se je Tina poročila s partnerjem, ki ga je spoznala že med študijsko izmenjavo in imata zdaj dva otroka. »V bistvu sva vedno mislila, da bova na Japonskem le začasno in da se bova nekoč preselila morda nazaj v Slovenijo ali pa v njegovo rodno Malezijo, ali pa mogoče celo kam drugam. Potem pa sva se vsakič odločila ostati na Japonskem zaradi moje ali pa njegove dobre službe. Morda se vam bo zdelo nenavadno, ampak sem šele nedavno, po 13 letih bivanja tukaj, sprejela dejstvo, da, kot kaže, ne bomo šli nikamor in da tudi ne želimo več nikamor drugam, ker smo si tu ustvarili dom.

Naše življenje tu je udobno in varno, s precej urejeno družbo. Seveda imata vsaka družba in vsaka država tudi svoje pomanjkljivosti, kar opaziš šele potem, ko se iz nje izseliš. Ampak zaenkrat selitve kam drugam v tem trenutku nimamo v načrtu.

Blanka Markovič Kocen

Foto: osebni arhiv T. K. C.