{"id":143,"date":"2023-04-01T14:17:11","date_gmt":"2023-04-01T13:17:11","guid":{"rendered":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/?p=143"},"modified":"2023-04-01T14:37:39","modified_gmt":"2023-04-01T13:37:39","slug":"elisabeth-milharcic-mi-smo-otroci-vojne","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/2023\/04\/01\/elisabeth-milharcic-mi-smo-otroci-vojne\/","title":{"rendered":"Elisabeth Milhar\u010di\u010d: Mi smo otroci vojne"},"content":{"rendered":"\n

Elisabeth Milhar\u010di\u010d je bila rojena v begunskem tabori\u0161\u010du v Linzu. Z dru\u017eino je v Argentino prispela leta 1948. Tu je \u0161tudirala za psihoanaliti\u010darko. Elisabeth je umrla v Buenos Airesu, 11. marca 2023. Medtem ko se pripravljam pisati \u010dlanek na podlagi pogovorov, ki sem jih imela z Elisabeth Milhar\u010di\u010d leta 2017, i\u0161\u010dem nekaj fotografij na njenem Facebooku. Dlje ko se pomikam po njeni strani, bolj opa\u017eam, da je v zadnjem \u010dasu prenehala objavljati misli in osebne fotografije. Verjetno je bila bolezen tista, ki ji je odvzela mo\u010d za deljenje. Njene objave potrjujejo, da je ljubila Slovenijo, cvetje, umetnost in glasbo, rada je pela. Bila je psihoanaliti\u010darka, pesnica in slikarka.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

<\/a>N.M.: Elisabeth, kak\u0161na je va\u0161a dru\u017einska zgodba?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

EM:<\/strong> Zelo tragi\u010dna. Moj o\u010de je bil domobranec. Bil je neke vrste sindikalist, zelo veren. Ena najhuj\u0161ih stvari, povezanih s tem, je bila, da sem nekega dne, ko sem bila \u0161e majhna, sanjala, da me preganjajo komunisti. Resni\u010dno sem odra\u0161\u010dala ob zgodbah o vojni. Na primer, da so mojega botra za\u017egali. Z vzgojo v zelo katoli\u0161kem duhu. Pogosto pripovedujem, da na primer … Imam ne\u010dakinjo, ki nekega dne gleda televizijo, ko poka\u017eejo, kako nekoga obglavijo. Njen o\u010de ji zakrije o\u010di. Imela je sliko v glavi, vendar ni bilo besed. Kot otrok sem imela veliko besed, vendar nisem imela slike. Nisem vedela, kak\u0161na je slika, ker so mi govorili o tem, kako so \u017eensko z no\u017eem zapi\u010dili v drevo. Poslu\u0161ala sem in se bala komunistov. Potem sem bila od \u0161estega do dvanajstega leta vzgojna varovanka v \u0161oli za deklice, ki so jo vodile nune. Lahko re\u010demo, da je strah in groza nekaj, kar me spremlja kot identiteto. Ali morda ne kot identiteta, temve\u010d kot kraj, ki ga nisem mogla pogosto zapustiti. Moja mati je umrla, ko sem imela 16 let, o\u010de pa, ko sem bila stara 21. Ko sem za\u010dela \u0161tudirati psihologijo na fakulteti, sem rekla o\u010detu, da komunisti niso tisto, kar misli. To je bilo za mojega o\u010deta grozno.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

Elisabethini star\u0161i, Beta in Luka Milhar\u010di\u010d<\/p>\n\n\n\n

NM: In zakaj misli\u0161, da si mu to rekla?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

EM: <\/strong>Ker sem za\u010dela \u0161tudirati, odkrivati svet izven dru\u017eine … in kot mlada oseba sem si za\u010dela postavljati vpra\u0161anja o vsem, pribli\u017eevala sem se ljudem na levici in spoznala drugo zgodbo. Vedno sem bila radovedna, zato danes lahko razumem, da stvari niso tako \u010drno-bele, kot se prikazujejo, na primer komunizem proti antikomunizmu, vendar se vse to tako pretvarja.<\/p>\n\n\n\n

NM: Ja… ponavadi stvari niso \u010drno-bele, predvsem v vojni \u2026<\/strong><\/p>\n\n\n\n

EM:<\/strong> To\u010dno tako. Tudi v ideolo\u0161kem vidiku ne. Velikokrat sem se o tem pogovarjala s tvojim o\u010detom. Moj o\u010de je zelo podpiral socialno pravi\u010dnost. Ko je zaposlil prvega delavca, je zbral mene in svoja brata, Gregorja in Luko, in nam veliko govoril o moralnosti. Dejal je, da zaposlitev zagotavlja prihodnost. Imeli smo trgovino s pohi\u0161tvom, ko so\u00a0 bile poplave, smo razdelili vzmetnice. Zato je dolo\u010dena dualisti\u010dna ideologija, ki bi nas lahko prepri\u010dala, da je nekdo kot moj o\u010de desni\u010dar, relativna.<\/p>\n\n\n\n

MI HERMANO MURI\u00d3 \u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0
Mi hermanito Luky.
A veces \u00e9l me asustaba una vez se escondi\u00f3 en un ropero en el s\u00f3tano de la muebler\u00eda.
Apareci\u00f3, grit\u00f3 y qued\u00e9 muda, tantas veces muda y tantas grit\u00e9 y grit\u00e9..
para no o\u00edr sus guerras, su espanto,su peque\u00f1ez Antes de morir nos encontramos nos miramos sin gritos, sin miedos as\u00ed…
Desamparados apoye mi mano en su frente y entibie el silencio.<\/td>		MOJ BRAT JE UMRL \u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0
Moj mlaj\u0161i brat Luky.
V\u010dasih me je prestra\u0161il.
Skril se je, denimo, v omari v kleti trgovine s pohi\u0161tvom. Pojavil se je in kri\u010dal in ostala sem brez besed.
Tolikokrat sem bila nema in tolikokrat sem kri\u010dala in kri\u010dala …
da ne bi sli\u0161ala njegovih vojn, groze, majhnosti.
Preden je umrl, sva se sre\u010dala, pogledala sva drug drugega brez kri\u010danja, brez strahu, tako …
nemo\u010dna sem polo\u017eila roko na njegovo \u010delo in ogrela sem ti\u0161ino. \u00a0<\/td><\/tr><\/tbody><\/table><\/figure>\n\n\n\n

NM: Ima\u0161 dva brata, kajne?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

EM: <\/strong>Ja, bili smo trije. Tisti, ki je bil popoln fundamentalist, je bil moj brat Luki, ki je zdaj umrl. Vedno sem se trudila, da o tem ne bi govorili. Rekla sem, mi smo otroci vojne. Luki je bil rojen med drugo svetovno vojno, ko se je moj o\u010de moral umakniti, mama pa je ostala z drugim bratom Gregorjem, ki je bil takrat star dve leti in pol, ter s trimese\u010dnim Lukom. Hi\u0161o so preiskovali, ker je bil moj o\u010de domobranec.<\/p>\n\n\n\n

NM: Ali ti je bilo te\u017eko sestaviti svojo osebno verzijo dru\u017einske zgodbe in identitete?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

EM:<\/strong> Zdi se mi, da je splo\u0161na naloga ljudi, da sestavijo svojo lastno zgodbo. In da lahko re\u010dejo: to je razli\u010dica mojih star\u0161ev, moja pa je tak\u0161na in druga\u010dna. Zdi se mi, da gresta fanatizem in fundamentalizem v drugo smer.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

Elisabeth v Sloveniji, leta 2019, na obisku dru\u017einskega pokopali\u0161\u010da.<\/p>\n\n\n\n

NM: Kako je potekal prenos slovenstva v va\u0161i dru\u017eini?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

EM: <\/strong>Obstaja nekaj zelo zanimivega v zvezi s prenosom slovenstva. Moj sin je Axel Rivas, znan strokovnjak v Argentini, ki se ukvarja z temo vzgoje in izobra\u017eevanja. Napisal je knjigo “Nazaj v \u0161olske klopi”, v kateri pripoveduje zgodbo, govori o posebnih \u0161olah, \u0161olah v zaporih, pode\u017eelskih \u0161olah in pi\u0161e, da je njegova mama, torej jaz, rojena v begunskem tabori\u0161\u010du in da so tam obstajale \u0161ole, osnovne in srednje, pou\u010devanje jezikov, pevski zbori … in pravi, da je res, da je bil na fakulteti nadpovpre\u010den \u0161tudent, toda to je zasluga ljudstva, ki stoji za osebnostjo njegove matere, ki je izobra\u017eevanje in kulturo vedno postavila na prvo mesto.<\/p>\n\n\n\n

NM: Zelo lepa metafora … Ali si bila morda vklju\u010dena v Slovensko (polit\u010dno\/begunsko) skupnost?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

EM: <\/strong>Ne, nisem se po\u010dutila del tega, a slovenstvo sem vedno nosila v sebi.<\/p>\n\n\n\n

NM: Ampak si se oddaljila zaradi tega, ker si \u010dutila, da to ni zate?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

EM: <\/strong>Zaradi ideologije …<\/p>\n\n\n\n

NM:<\/strong> Si \u017ee kot deklica \u010dutila to?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

EM: <\/strong>Ne, mislim, da se je to odprlo v \u010dasu mladosti, na univerzi.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

Slika o\u010detovega pesni\u0161kega zvezka, kjer je napisal poezijo Trstu.<\/p>\n\n\n\n

NM: Ali si se na univerzi \u0161olala v sedemdesetih letih?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

EM:<\/strong> Diplomirala sem v sedemdesetih letih. Takrat sem \u017ee pribli\u017eala levici. To je bilo verjetno enostavno, ker sta bila moja star\u0161a \u017ee mrtva. Seveda je bil tam moj brat Luka, ki mi je govoril, da bom zaradi komunizma ostala paralizirana. A moj drugi brat, Gregor, ki je od\u0161el na \u0161tudij v Nem\u010dijo, je zelo duhoven in mo\u010dno povezan z glasbo in pesmimi. Glasba in slovenske pesmi so prav tako klju\u010dno mesto prenosa.<\/p>\n\n\n\n

NM: Ali ste doma kak\u0161no zapeli?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

EM: <\/strong>Pri nas doma <\/strong>se je vedno pelo. O\u010de je pel tenor, tudi v Ljubljani, v cerkvi in na porokah. Mama je vsako nedeljo hodila v opero. Psihoanalitiki se naenkrat vpra\u0161amo, kaj je to, ko postanemo analitiki? Ker sem lacanovka, a nisem za to, sem podala pri\u010devanje, povezano s citiranjem poezije, z glasom in s Slovenijo. S to me\u0161anico, kjer ti izvori … poezija mi je pomagala izstopiti iz terorja.<\/p>\n\n\n\n