{"id":3213,"date":"2025-08-21T15:40:39","date_gmt":"2025-08-21T13:40:39","guid":{"rendered":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/?p=3213"},"modified":"2025-08-21T15:41:21","modified_gmt":"2025-08-21T13:41:21","slug":"robidisce-kjer-si-preteklost-in-prihodnost-podajata-roke","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/2025\/08\/21\/robidisce-kjer-si-preteklost-in-prihodnost-podajata-roke\/","title":{"rendered":"Robidi\u0161\u010de, kjer si preteklost in prihodnost podajata roke"},"content":{"rendered":"\n

\u00bbTo, kar je za marsikoga ‘na koncu sveta’, je za druge za\u010detek ne\u010desa druga\u010dnega,\u00ab poudarja dr. Sta\u0161a Mesec, ki je s svojim soprogom izstopila iz \u00bbcone udobja\u00ab in na Robidi\u0161\u010du, najzahodnej\u0161i slovenski vasici, zgradila ustvarjalni poligon \u2013 ne le po\u010ditni\u0161ko hi\u0161o, temve\u010d tudi prilo\u017enost, kako povezati preteklost s prihodnostjo. Po enem izmed posvetov o prilo\u017enostih in izzivih turizma, je spregovorila tudi za bralce Rodne grude.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Kaj vas je spodbudilo, da ste se lotili tako nenavadnega projekta in, tako reko\u010d, prestopili iz mestne “cone udobja” v povsem nov, pode\u017eelski svet? Kako ste na\u0161li oddaljeno vasico na skrajnem slovenskem robu?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Na Robidi\u0161\u010de sem prvi\u010d pri\u0161la leta 1999, \u0161e kot \u0161tudentka, na prostovoljni delovni tabor, ki ga je organiziral moj \u0161tudijski kolega Simon \u2013 danes moj \u017eivljenjski sopotnik. Sprva je \u0161lo za dru\u017eenje, delo in seveda zabavo, ampak hitro sem dojela, da gre za nekaj ve\u010d. Vasica je bila skoraj povsem zapu\u0161\u010dena, ostale so le ru\u0161evine in nekaj starej\u0161ih doma\u010dinov. A v tej ti\u0161ini je bilo nekaj izjemno mo\u010dnega \u2013 toplina, posebna energija, ob\u010dutek smisla. Z leti sem Robidi\u0161\u010de za\u010dela do\u017eivljati kot ustvarjalni prostor, kjer se lahko preteklost pove\u017ee s prihodnostjo, kot kraj, kjer se lahko u\u010dimo, povezujemo, ustvarjamo.<\/p>\n\n\n\n

Simon izhaja iz te vasi, zato je bila povezava \u0161e globlja. Robidi\u0161\u010de je takrat \u017ee dolgo tonilo v pozabo \u2013 vas je po drugi svetovni vojni obdala prakti\u010dno nepropustna meja in ve\u010d kot 50 mladih je v eni sami no\u010di od\u0161lo za kruhom po svetu. Celotna generacija. Za seboj so pustili star\u0161e in imetje, nato pa je vse \u0161e dodatno prizadel potres leta 1976. Te zgodbe so se me dotaknile. \u010cisto nekaj drugega kot \u017eivljenje v mestu. To je resni\u010dno \u017eivljenje, kjer ni gumbov na upravljanje. Gumbe si mora\u0161 narediti sam. \u010cudovit izziv za kreativni in malo uporni\u0161ki duh!<\/p>\n\n\n\n

Na kak\u0161ne te\u017eave ste naleteli pri prevzemanju?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Ko smo, takrat \u0161e skupaj s star\u0161i, za\u010deli obnavljati doma\u010dijo, si nisva znala predstavljati, kaj vse to prinese. Brez prave vizije sva dokupila \u0161e nekaj ru\u0161evin \u2013 naivno, a morda prav zato pogumno. Danes sem res hvale\u017ena za to naivnost. Kajti \u010de bi vedela, kaj vse naju \u010daka, bi marsikaj verjetno dvakrat premislila in se odlo\u010dila druga\u010de. A ko enkrat zakoraka\u0161 v nekaj takega, gre\u0161, s karakterjem kot sva, naprej. V\u010dasih je prekleto te\u017eko, potem pa si toliko bolj sre\u010den, ko uspe. Te\u017eave z lastni\u0161tvom, po\u010dasna birokracija, odsotnost sistemske podpore za obnovo vasi s tako kompleksno zgodovino … A hkrati sva rasla s projektom in prav ta nevednost nas je nau\u010dila potrpe\u017eljivosti in vztrajnosti. Koristno za vsa podro\u010dja \u017eivljenja, posebej pri vzgoji otrok.<\/p>\n\n\n\n

Sicer pa je najve\u010dja bole\u010dina nemo\u010d, ko gleda\u0161, kako propadajo kulturni spomeniki, ker se jih zaradi zapletenega lastni\u0161tva ne sme\u0161 niti dotakniti. V sredi\u0161\u010du vasi tako propada \u010dudovito ohranjena \u010drna kuhinja, kulturni spomenik dr\u017eavnega pomena, ki ima vsaj 24 lastnikov \u2013 razkropljenih od Venezuele do Italije, Avstralije in ZDA. In zakonodaja ne dopu\u0161\u010da posega, \u010deprav vsi vemo, da bo kmalu izgubljena za vedno. Ve\u010dkrat smo apelirali na Zavod za varstvo kulturne dedi\u0161\u010dine in Ministrstvo RS za kulturo, a brez u\u010dinka. To je te\u017eko sprejeti. Danes so hi\u0161e, ki imajo urejeno lastni\u0161tvo, obnovljene, tiste brez jasnih lastnikov pa propadajo pred na\u0161imi o\u010dmi.<\/p>\n\n\n\n

Kako so vas sprejeli doma\u010dini?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Toplo. A treba si je vzpostaviti zaupanje. Tisti, ki so ostali ali se vra\u010dajo, so veseli vsakega, ki prinese novo energijo in spo\u0161tovanje. Najlep\u0161i ob\u010dutek pa je bil, ko smo se za\u010deli med seboj spodbujati k obnovi. Danes v vasi \u0161e vedno sre\u010da\u0161 ljudi, ki so bili tu rojeni, in se zdaj, vsaj ob\u010dasno, vra\u010dajo. Lepo je sli\u0161ati nare\u010dje, videti stik z generacijami. Posebno ganljivo je, da prihajajo nazaj tudi vnuki in pravnuki tistih, ki so neko\u010d od\u0161li \u2013 niso obremenjeni, a \u010dutijo povezanost. In prav to daje vasi prihodnost.<\/p>\n\n\n\n

Ali ste pridobili kak\u0161na evropska sredstva?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Ve\u010dinoma smo vlagali lastna sredstva. Prijavljamo se na manj\u0161e razpise, ve\u010djih se zaradi strogih pogojev \u2013 kot so zaposlitve, visoko zalaganje sredstev \u2013 ne lotevamo. Po svoje sem ponosna, da nikomur ne polagam ra\u010dunov \u2013 le lastni vesti in skupnosti. Seveda ni lahko. Dolga leta se je samo vlagalo, \u0161ele zdaj lahko pobiramo prve sadove. A tu nismo zato, da bi bogateli finan\u010dno, pa\u010d pa zato, da bogatimo sebe.<\/p>\n\n\n\n

Kako je potekala obnova oz., ali ta \u0161e vedno poteka?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Obnova se nikoli zares ne kon\u010da. Za\u010deli smo z doma\u010dijo \u0160kvor, potem smo \u2013 kar malo po naklju\u010dju \u2013 dokupili \u0161e nekaj poslopij. Delamo postopoma. Kar je v na\u0161i lasti, obnavljamo, kar ni, sku\u0161amo vsaj ohraniti. Vasica ima izjemno krhek ekosistem \u2013 vsak kamen, ki se premakne, pusti pe\u010dat. Zato je vse, kar po\u010dnemo, skrbno na\u010drtovano in usklajevano v okviru va\u0161ke skupnosti, kjer redno sestankujemo. Pomembno se je pogovarjati, zlasti z mlaj\u0161imi generacijami, s katerimi je ta dialog la\u017eji.<\/p>\n\n\n\n

Zakaj ste projekt na doma\u010diji \u0160kvor preimenovali Robidi\u0161\u010de?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Ker gre za ve\u010d kot le eno doma\u010dijo. Gre za celo vas. In \u010deprav je na\u0161a zgodba del te zgodbe, verjamemo, da moramo najprej graditi skupnost \u2013 ne le turizma ali posameznih nastanitev. Robidi\u0161\u010de ni kulisa, ampak \u017eiv organizem. In prav je, da v ospredje postavimo vas kot celoto.<\/p>\n\n\n\n

Kaj Robidi\u0161\u010de trenutno ponuja in kaj vse \u0161e na\u010drtujete?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Poleg klasi\u010dnih nastanitvenih mo\u017enosti \u2013 sob in po\u010ditni\u0161kih hi\u0161ic \u2013 Robidi\u0161\u010de ponuja predvsem prostor za oddih, ustvarjanje in sobivanje z naravo. Gostimo umetnike, \u0161tudente, arhitekte, delavnice, team buildinge \u2026 Nekdanji hlev je postal galerija z razstavo starih fotografij, obnavljamo vrtove, imamo koko\u0161i, ra\u010dke, osla. Poleti se umaknemo na planino, kjer smo del pa\u0161ne skupnosti in izdelujemo svoj sir in druge mle\u010dne izdelke, ki jih ponujamo obiskovalcem. Vas je prepoznana kot kolesarska destinacija, upamo, da kmalu ponovno vzpostavimo kolesarski park. Prav tako je v vasi kri\u017ei\u0161\u010de daljinskih pohodnih poti.<\/p>\n\n\n\n

V vasi deluje \u0161e en hotel, tako da lahko namestimo skupaj ve\u010d kot 40 obiskovalcev, odprla se je gostilnica na meji, kjer stre\u017eejo hrano. Vse to so drobni, a klju\u010dni premiki. Vsaka nova dejavnost je kamen v skupni sliki.<\/p>\n\n\n\n

Kdo so va\u0161i obiskovalci?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Na\u0161i gostje so dru\u017eine, samostojni popotniki, motoristi, pohodniki in kolesarji, veliko je skupin prijateljev ali tistih, ki jih dru\u017ei nek interes. Veliko jih pride zaradi kolesarskih ali pohodni\u0161kih poti, \u0161e ve\u010d zaradi ob\u010dutka miru in iskrenosti. Zelo nas veseli, da se radi vra\u010dajo. Nekateri celo ostanejo \u2013 v zadnjih letih sta se v vasi naselila dva tujca, ki sta si tu ustvarila dom. Nista vikenda\u0161a \u2013 sta del skupnosti. To je prihodnost.<\/p>\n\n\n\n

Kak\u0161na je po va\u0161em mnenju prihodnost turizma na pode\u017eelju?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Vidim jo zelo jasno \u2013 a ne kot masovni turizem, temve\u010d kot obliko bivanja, sobivanja z naravo in krajem. Svet je poln ljudi, ki i\u0161\u010dejo to\u010dno to: stik z resni\u010dnim, z ljudmi, z zgodbami. A da to omogo\u010dimo, potrebujemo osnovno infrastrukturo in povezovanje ter posluh za \u00bbpogumne eksote\u00ab. Iskreno \u2013 ker nas je malo, smo sistemsko tudi na lokalni ravni pogosto spregledani. Za vse se moramo boriti \u2013 za cesto, ko\u0161njo trave, signal … Zato smo \u0161e posebej hvale\u017eni, da se na\u0161a zgodba znajde v medijih, kot je Rodna gruda. Da nas sli\u0161ijo tudi Slovenci po svetu, ki morda v tej zgodbi prepoznajo nekaj svojega. Tak glas je za nas dragocen. Z veseljem opa\u017eamo, da prihajajo tudi ljudje, ki v vasi ne i\u0161\u010dejo le oddiha, ampak si tu ustvarijo dom. Dva “nomada” iz tujine sta Robidi\u0161\u010de izbrala za svoje stalno bivali\u0161\u010de. In to ni turizem, to je prihodnost. Ti ljudje niso vikenda\u0161i \u2013 temve\u010d del skupnosti, \u010de jih znamo vklju\u010diti. Zato je klju\u010dno, da zagotovimo osnovno infrastrukturo in gradimo novo identiteto na starih vrednotah: sodelovanju, spo\u0161tovanju in trdem delu. Tudi na\u0161i otroci odra\u0161\u010dajo v mestu, a se z veseljem vra\u010dajo v vas. \u010cez vikende in po\u010ditnice smo tu skupaj in \u010dutiti je, da jim ta prostor nekaj pomeni. Morda ne znajo tega \u0161e ubesediti, a razumejo, koliko truda je potrebno, da iz “ni\u010d” nastane nekaj. Da ni\u010d ne pride samo od sebe. \u010cutijo vrednost dela, skupnosti, narave. Imajo svojo viber skupino z drugimi otroki iz vasi in to ni majhna stvar \u2013 to je nekaj, kar gradi identiteto. In to je na\u0161 najve\u010dji up za prihodnost.<\/p>\n\n\n\n

Obenem pa ne smemo pozabiti, da brez kmetijstva pode\u017eelja ne bo. Kmetje oblikujejo krajino, skrbijo za hrano, za stik s tlemi. \u010ce jih ne bomo sistemsko podprli, bodo pa\u0161niki prazni \u2013 in tudi najlep\u0161a vas ne bo imela prihodnosti. A verjamem, da se stvari lahko spremenijo. Posamezniki to \u017ee dokazujejo. Z malo ve\u010d posluha in sodelovanja pa bo pode\u017eelje postalo to, kar si \u017eelimo \u2013 prostor prihodnosti, ki temelji na starih vrednotah.<\/p>\n\n\n\n

Blanka Markovi\u010d Kocen<\/p>\n\n\n\n

Foto: arhiv S. M.<\/p>\n\n\n\n