{"id":3313,"date":"2025-10-31T12:02:58","date_gmt":"2025-10-31T11:02:58","guid":{"rendered":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/?p=3313"},"modified":"2025-10-31T12:09:54","modified_gmt":"2025-10-31T11:09:54","slug":"hisa-vuga-postaja-literarno-sticisce-in-ustvarjalno-zavetje","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/2025\/10\/31\/hisa-vuga-postaja-literarno-sticisce-in-ustvarjalno-zavetje\/","title":{"rendered":"Hi\u0161a Vuga postaja literarno sti\u010di\u0161\u010de in ustvarjalno zavetje"},"content":{"rendered":"\n

Barbara Vuga se je po desetletjih vrnila iz Mehike in se odlo\u010dila, da bo h\u010derkama in dru\u017eini pokazala, kako se \u017eivi v tej zeleni, varni in tihi de\u017eeli. In se lotila veli\u010dastnega projekta \u2013 obnove 200 let stare Hi\u0161e Vuga v Mostu na So\u010di. Ker jabolko ne pade dale\u010d od drevesa, je razumljivo, da Barbara, po izobrazbi hispanistka in komparativistka, tudi pi\u0161e in prevaja.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Bralke in bralci so jo lahko spoznali \u017ee s prvo slikanico Zgodba o drevesu<\/em>, s katero je izrazila veliko naklonjenost So\u0161ki dolini in njenim ljudem, prav slednje jo je namre\u010d prepri\u010dalo, da se po treh mesecih po\u010ditnic v Sloveniji ne vrne na svoj dom v Mehiko, temve\u010d ostane na Mostu na So\u010di, zvesta izvornem domu za dlje \u010dasa, morda za zmeraj.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Z Barbaro sicer prijateljujeva \u017ee dolgo vrsto let, kot bi bilo v\u010deraj se spominjam njenega, z mehi\u0161kimi maria\u010di pospremljenega odhoda v Mehiko, od koder sva prav tako nenehno ohranjali stike in celo sodelovali pri reviji Moj pes. Vedno sva si imeli veliko povedati, saj je Barbara neusahljiv vir pripovedni\u0161tva, humorja in energije.<\/p>\n\n\n\n

Kako je zorela odlo\u010ditev, da se po mnogih letih \u017eivljenja v Mehiki vrne\u0161 oz. ostane\u0161 v Sloveniji?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Mehika je krasna de\u017eela, ki mi je ogromno dala, vendarle pa si nisem nikdar predstavljala, da bi tam lahko stalno \u017eivela do konca \u017eivljenja. Vedela sem, da moram poskrbeti za na\u0161o dru\u017einsko hi\u0161o na Mostu na So\u010di in jo spremeniti v literarno zato\u010di\u0161\u010de. Mislim, da me je Mehika v ve\u010d pogledih pripravila na to, kar se zdaj dogaja. \u017de sama dimenzija objekta je, na primer, iz mehi\u0161ke perspektive mnogo bolj obvladljiva kot iz slovenske. Mehika, ki ima sama ogromno zgodovinskih objektov, mi je pokazala, kako se ljudje takih projektov lotevajo in kaj vse zna iti narobe. Danes mislim, da je bil ves \u010das mojega bivanja tam le priprava na skok v ta film. Iz daljave opazovati svojo dr\u017eavo, dru\u017ebo in dru\u017eino je poseben privilegij. Vsi ljudje, ki so kdaj pri\u0161li v stik z menoj, vedo za to hi\u0161o in so danes krasna podporna ekipa. Obljubljajo, da bodo pri\u0161li na obisk, prav vsi. Tudi mo\u017eu je bil Most v\u0161e\u010d od trenutka, ko je, svetovni popotnik, naklju\u010dno pri\u0161el v So\u0161ko dolino. Iz na\u0161e mehi\u0161ke perspektive je bilo \u017eivljenje tukaj kar preve\u010d idili\u010dno, da bi bilo lahko verjetno, zato me je skrbelo, ali ne \u017eivim v utvari. Pa nisem: leto potem, ko sva se s h\u010derko preselili sem, nam kraj ostaja \u0161e vedno enako prijeten in ljub, njegova lepota pa vsakdanji navdih. Morda vedno bolj. Mehika je, kot sem \u017ee ve\u010dkrat zapisala, \u017ee nekaj let absurdno nevarna, bivanjski krog se neusmiljeno o\u017ei. In ker smo imeli mo\u017enost izbrati nekaj bolj\u0161ega, nekaj, kjer smo lahko tudi samostojni, svobodni in samosvoji, smo se odlo\u010dili stopiti odpreti ta vrata.<\/p>\n\n\n\n

Kaj je tvoji dru\u017eini v Sloveniji pomenila Hi\u0161a Vuga in kaj se je v njej dogajalo? Kdaj je zaprla vrata?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Nekdanja gostilna na va\u0161kem trgu stoji dvesto let in je, kot vse take hi\u0161e, polna zgodb. Jaz jih v resnici vem malo, v gornjem nadstropju pa me \u010daka zajeten arhiv, ki se ga moram lotiti. Spomnim se, da moj o\u010de, ki se je tu rodil, te hi\u0161e ni maral, saj je odra\u0161\u010dal v \u010dasu fa\u0161isti\u010dnega nasilja nad Slovenci in videl preve\u010d tragi\u010dnega, tudi to, da so njegovega o\u010deta, mojega nonota, prav iz te hi\u0161e ne\u0161tetokrat odvedli v fa\u0161isti\u010dne zapore in ga potem kot psa pretepenega po\u0161iljali domov. To usodo so delili vsi Primorci tistega \u010dasa, ki se niso pustili zmleti italijanski oblasti. Mama Olga, moja nona, je imela hi\u0161o zelo rada, kljub slabim spominom, prisilni izselitvi in gro\u017enji z ustrelitvijo. Imela je prirojen \u010dut in odgovornost za dru\u017einsko dedi\u0161\u010dino. \u0160e na stara leta jo je skrbelo, kdo jo bo prevzel in ve\u010dkrat mi je omenila, da bi jo jaz znala prav dobro voditi. Spomin na njene besede mi daje mo\u010d, kadar podvomim vase. Ta hi\u0161a je veliko videla in sli\u0161ala. Ohranja patino in zdi se, da se je \u010das v njej ustavil. Spomnim se, kako so v mojem otro\u0161tvu sem hodili letovi\u0161\u010darji iz zahodne Evrope, kako je po potresu 1976 zamenjala klientelo in so tu bivali delavci, zidarji, ki so prenavljali Poso\u010dje, z navadami, ki so se razlikovale od na\u0161ih. Vsi pa so mojo nono cenili, ji sledili kot poslu\u0161ni otroci, na kar sem bila kot deklica ponosna. Iz nizozem\u0161\u010dine, nem\u0161\u010dine in italijan\u0161\u010dine smo v sunku pre\u0161li na srbohrva\u0161\u010dino in alban\u0161\u010dino, a za prekaljeno Olgo je bila to le ena sprememba ve\u010d v \u017eivljenju. Ni\u010desar se ni bala. Skozi to hi\u0161o so hodile vojske in bohemi, politiki in zgodovinarji, tarumeni in tazeleni, tazgornji in taspodnji, zanjo pa so bili vsi isto, ljudje v dolo\u010denem \u010dasu in prostoru. Kot iz filma. Dvesto let je veliko \u010dasa, in vsako generacijo je doletela svojevrstna doza izku\u0161enj. Hi\u0161a se je zapirala po korakih in potem po korakih tudi odpirala, zelo kratko obdobje, med 2018 in 2020 pa je bila dejansko tudi zaprta in zapu\u0161\u010dena.<\/p>\n\n\n\n

Kako si se lotila obnove, kaj vse je bilo treba postoriti?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Korak za korakom je moto vsakega \u010dloveka, ki se loti obnove stare stavbe. Dandanes ima to poseben \u010dar, saj bi veliko ljudi rado spremenilo svoj na\u010din \u017eivljenja, stopilo iz ponorelega sveta. Tak korak je za nekatere znak poguma ali norosti, za druge je romanti\u010dno juna\u0161ki. V resnici je vsa zadeva precej prozai\u010dna: potrebuje\u0161 elan in denar, obna\u0161ati se mora\u0161 kot dober gospodar in pri tem ne izgubiti smisla za humor in ob\u010dutka notranjega miru. Ker smo se tega lotili sami, je treba postoriti vse, od razvr\u0161\u010danja predmetov v hi\u0161i do bru\u0161enja starih oken, da \u010di\u0161\u010denja niti ne omenjam. Stavba je grajena solidno, je mo\u010dna kot grad, zato v tem trenutku kot arheologi razkrivamo stare plasti in snujemo nove poteze.<\/p>\n\n\n\n

Kaj Hi\u0161a v tem trenutku ponuja?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Leto\u0161nje poletje smo odprli prve tri sobe za turiste, ki jih v poletnem \u010dasu v So\u0161ki dolini ne umanjka. Poleg no\u010ditve je njihovo bivanje pri nas najverjetneje zaznamovala beseda. Ve\u010dina je ob ve\u010derih rada posedela z nami in poslu\u0161ala zgodbe iz slovenske in lokalne zgodovine, spoznavala na\u0161 na\u010din  razumevanja sveta. Vedno znova me preseneti, kako neznana je Slovenija, kakor tudi to, koliko sve\u017eega znanja in pogledov na evropski oziroma svetovni zemljevid omogo\u010da. Nam je varen dom in ustvarjalni inkubator.<\/p>\n\n\n\n

Obnova je gotovo bila tudi precej\u0161en finan\u010dni zalogaj – kako si ga zmogla? Si se na to \u017ee vnaprej pripravila?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Obnovo sem v tem trenutku poimenovala \u201co\u017eivljanje\u201d, ker se prave obnove \u0161e nismo lotili. Hi\u0161a je bila dolga leta v tujih rokah in zdaj jo moramo prevzeti nazaj, jo udoma\u010diti. Lansko poletje, ko sva z Niko pri\u0161li iz Mehike, sva samo pregledovali predmete po sobah in jim dolo\u010dali mesto. Dragoceni primerki so se me\u0161ali s kramo: vedeti, kam uvrstiti dolo\u010deno re\u010d, je zahtevalo precej \u010dasa, saj so hi\u0161o dolgo uporabljali za odlagali\u0161\u010de in v sobah skladi\u0161\u010dili lastnino vseh mimoido\u010dih prebivalcev. Nedolgo nazaj smo  prevzeli \u0161e zadnji del hi\u0161e, pritli\u010dje, ki je bilo zadnja tri leta v najemu lokalnega kajaka\u0161kega kluba. Stavba je dobro ohranjena, saj je bila ve\u010dino \u010dasa naseljena in oskrbovana, zdaj potrebuje \u010das in pozornost.  \u010cas bo tudi pokazal, koliko sem bila pripravljena na obnovo, saj je to vedno la\u017ee oceniti za nazaj. Trenutno pri tem podvigu sodeluje vsa na\u0161a \u0161irna dru\u017eina, pa seveda tudi prijatelji, znanci in sokrajani, ki nas pozorno spremljajo in spodbujajo. Vse \u0161teje in vsak naklonjen komentar, da dela\u0161 prav, dviguje moralo.<\/p>\n\n\n\n

Kaj je bil pri obnovi najtr\u0161i oreh?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Obnova take hi\u0161e je maraton, zato skrbim za svoje misli, da me ne bi odvedle v napa\u010dno smer. Morda je zame najtr\u0161i oreh organizacija \u010dasa. Najraje bi ves \u010das posvetila lepoti\u010denju hi\u0161e, a ker imam \u0161e druge obveznosti, si moram pravilno razporediti \u010das in pri tem ne pozabiti nase in na ljudi, ki jih imam rada.   <\/p>\n\n\n\n

Kmalu se ti je v Sloveniji pridru\u017eila cela dru\u017eina, obe h\u010deri in mo\u017e – kako so sprejeli tvojo odlo\u010ditev?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Smo medcelinska dru\u017eina, kar pomeni, da bomo vedno \u017eiveli tu in tam. V tem trenutku smo tukaj, ker je tako moralo biti, kar pa ne pomeni, da bomo vedno zgolj in samo tu. Vsi imamo v Mehiki ljudi, na katere nas ve\u017eejo dragocene sorodstvene in sr\u010dne vezi. In morda \u0161e kaj drugega: krajina, glasovi, vonjave, barve, kar se vse me\u0161a in pretaka po na\u0161i notranjosti. Ta izku\u0161nja nas bogati, v\u010dasih tudi omejuje ali pahne  iz cone udobja. Moja dru\u017eina in vsi okoli mene, so vedeli, da bomo ta korak, torej o\u017eivitev Vugove hi\u0161e, neko\u010d morali storiti. To sem velikokrat tudi na glas povedala. Ne morem umreti, preden ne izpeljem tega na\u010drta, sem jim rekla. Preve\u010d enkratna je, da bi jo kar prodala. No, in lani je nastopila mo\u017enost in so se vendarle odprla vrata v uresni\u010ditev nove bivanjske faze. Sprejem take odlo\u010ditve ni lahek, a mislim, da sem svojo dru\u017eino in okolico dovolj dolgo pripravljala nanjo. Kot bi rekel moj mo\u017e, je pri\u0161la v paketu z mano.    <\/p>\n\n\n\n

Ali ste se \u017ee uspe\u0161no vklopili v lokalno okolje?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

V vsakem prostoru se giblje\u0161 med nekaj to\u010dkami, ki so dom, delovno okolje in dru\u017eabno \u017eivljenje. Mi smo v tem trenutku popolnoma zatopljeni v hi\u0161o, ki je vse to troje hkrati. Zgodi se, da nas v\u010dasih po ve\u010d dni zapored ni na spregled: nekdo se je izgubil v \u0161tevilki 8, drug rije po podstrehi, kdo pa\u010d ti\u010di kje drugje. V So\u0161ki dolini imamo prijatelje in znance, nekatere od prej, nekateri so novope\u010deni. S sosedi se radi pomenimo kar skozi okno, ki ga v tistem trenutku kitamo ali barvamo, ali \u010dez vrtno ograjo. Smo pa zelo osredoto\u010deni na delo, ker druga\u010de ne gre. S mlaj\u0161o h\u010derko sva za\u010deli peti v krajevnem pevskem zboru, kar nama veliko pomeni in nama je pomagalo skozi te\u017eke trenutke, tudi k socializaciji. Starej\u0161a h\u010derka je nekaj mesecev iz podobne potrebe po spoznavanju dru\u017ebe delala v kavarni v Tolminu. Mo\u017ea poznajo v vseh trgovinah s tehni\u010dnim materialom in mu pomagajo priti do tega, kar potrebuje. Dobro se po\u010dutimo in upam, da bomo neko\u010d, ko bo to mimo, bolj spro\u0161\u010deno zadihali z lokalno skupnostjo. V tem trenutku, kot pravim, nimajo veliko od nas. No, morda smo dobra zgodba. <\/p>\n\n\n\n

V maju si v Hi\u0161i Vuga predstavila najnovej\u0161o knjigo in svojega opusa, slikanico Lu\u010dka tuintam – kak\u0161ni pa so tvoji literarni – avtorski in prevajalski na\u010drti?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Lu\u010dka je bila prvi znak nove dobe Vugove doma\u010dije, ki danes \u017ee veliko bolj suvereno nastopa kot Hi\u0161a Vuga, hi\u0161a za promocijo slovenske in tuje knji\u017eevnosti. \u010ce pogledam nazaj, te\u017eko verjamem, da se je to zgodilo \u0161ele pred \u0161estimi meseci, toliko \u017eivljenja se je zgodilo vmes.  Hvale\u017ena sem vsem, ki so si v tistem trenutku z me\u0161anico radovedosti in zaupanja vzeli \u010das za predstavitev. V naslednjih mesecih se bom posvetila obdelavi o\u010detovih literarnih del in arhiva, saj bo osrednja dejavnost Hi\u0161e Vuga temeljila prav na vrednotenju njegovih del in ume\u0161\u010danju njegovega pa tudi literarnega opusa drugih tolminskih avtorjev v dru\u017ebeno-zgodovinski kontekst.<\/p>\n\n\n\n

Kje, kako vidi\u0161 Hi\u0161o Vuga \u010dez deset let?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\u010cez pet let, v 2030, bomo obele\u017eili stoto obletnico o\u010detovega rojstva. Hi\u0161a bo takrat \u017ee delovala kot literarno sti\u010di\u0161\u010de in ustvarjalno zavetje, kjer bomo poskrbeli za navdih, miselno kriti\u010dnost in \u0161irino. V resnici bomo Hi\u0161i le povrnili to, kar je od nekdaj bila, svetovljanka. To bo prelomna to\u010dka, ko bomo videli, ali je ves ta projekt dejansko le muhava blaznost ali pa se je v dru\u017ebi zasidrala dovolj globoko, da bo lahko \u017eivela naprej in do\u017eivela tudi svoje deseto ali katero drugo leto.<\/p>\n\n\n\n

Blanka Markovi\u010d Kocen<\/p>\n\n\n\n

Foto: osebni arhiv B. V.<\/p>\n\n\n\n