{"id":3438,"date":"2026-02-12T14:39:03","date_gmt":"2026-02-12T13:39:03","guid":{"rendered":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/?p=3438"},"modified":"2026-02-12T14:40:43","modified_gmt":"2026-02-12T13:40:43","slug":"35-let-sulciceve-razstave-dialog-med-dvema-svetovoma","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/2026\/02\/12\/35-let-sulciceve-razstave-dialog-med-dvema-svetovoma\/","title":{"rendered":"35 let Sul\u010di\u0107eve razstave Dialog med dvema svetovoma"},"content":{"rendered":"\n[et_pb_section][et_pb_row][et_pb_column type=”4_4″][et_pb_text]\n

\u010cas nepreklicno te\u010de; zgodilo se je veliko stvari \u2013 osebno, v skupinah in kolektivno. Pomemben datum si zaslu\u017ei spomin: pred 35 leti se je v Buenos Airesu, natan\u010dneje v Kulturnem centru Recoleta (CCR) \u2013 simboli\u010dnem in sijajnem prizori\u0161\u010du \u2013 7. marca 1991 odprla razstava Dialog med dvema svetovoma. Osredoto\u010dila se je na delo slovenskega arhitekta Viktorja \u0160ul\u010di\u0107a, ki je sodeloval pri pomembnih in monumentalnih projektih v tem mestu, vklju\u010dno s tr\u017enico Abasto Proovedor, stadionom Boca Juniors, vhodom na pokopali\u0161\u010de Luj\u00e1n in mnogih drugih. Pokrovitelji razstave so bili minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Ar\u010don, dr. Janez Dular, Ministrstvo RS za kulturo in SIM (Simbolna misija Slovenije), ki je omogo\u010dila njeno selitev.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Do raziskave in disertacije dr. Irene Mislej<\/strong>, ki je tudi kustosinja razstave, je bilo o Sul\u010di\u0107u v Argentini malo znanega, \u010deprav so bila dela s podpisom “Delphini, Sulcic, Bes” znana. Zato je njegovo delo ostalo nekoliko v senci. Omenjena razstava je pri\u0161la, da bi mu, kot je primerno povedal arhitekt Luis Grossman, izkazala nekaj pravice glede Sul\u010di\u0107evega tihega prispevka k tako emblemati\u010dnim delom.<\/p>\n\n\n\n

Iz Trsta prek Zagreba v Argentino<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Sul\u010di\u0107 se je rodil leta 1895 v Svetem Kri\u017eu pri Trstu. Med letoma 1920 in 1923 je \u0161tudiral umetnostno zgodovino v Firencah v Italiji, nato pa je nadaljeval \u0161tudij arhitekture v Bologni, kjer je diplomiral. \u0160tudiral je tudi likovno umetnost. Kratek \u010das je pre\u017eivel v Zagrebu, kjer je med drugim spoznal kiparja Ivana Me\u0161trovi\u0107a. V petdesetih letih prej\u0161njega stoletja se je posvetil potovanjem po Argentini in slikanju. Na jugu je spoznal antropologa Janeza Benigarja, ki mu je kasneje posvetil pisanje knjige “Modri \u200b\u200bmo\u017e, ki je umrl sede”.<\/p>\n\n\n\n

Leta 1924 se je vrnil v rodno Slovenijo, kjer je kot Slovenec, ki je \u017eivel pod Mussolinijevim fa\u0161isti\u010dnim re\u017eimom, ostal brez slu\u017ebe. Njegov prijatelj Luis Migoni iz Buenos Airesa ga je spodbudil, da pride v Argentino, kamor je prispel leta 1924 in \u017eivel do svoje smrti leta 1973.<\/p>\n\n\n\n

Ustvarjanje razstave<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Namen teh vrstic je z lepimi spomini osvetliti proces ustvarjanja te razstave. Do leta 1987 sem \u0161tudiral in \u017eivel v Ljubljani, ko smo se z dru\u017eino odlo\u010dili, da se vrnemo v Argentino. Takrat me je profesorica Irene Mislej prosila, naj posnamem serijo \u010drno-belih fotografij del Viktorja \u0160ul\u010di\u0107a v Buenos Airesu z idejo, da bi kmalu pripravili razstavo.<\/p>\n\n\n\n

Po eni strani bi lahko rekel, da je bila to moja prva profesionalna izku\u0161nja fotografiranja arhitekturnih del in \u010dutil sem ogromno odgovornost. Po drugi strani pa sem navezal stik z arhitektoma Marjanom Eiletzom in Juretom Vombergarjem, saj je bila ideja, da bi v prihodnjih letih v Argentini organizirali poklonsko razstavo njunim delom. Spoznal sem tudi Fedorja \u0160ul\u010di\u0107a, arhitektovega sina, ki je bil po naklju\u010dju moj sosed. V naslednjih letih sva stkala prijetno prijateljstvo do te mere, da mi je zaupal preostanek o\u010detovega arhiva, da ga dostavim v Slovenijo (Pilonova galerija), kar sem pravo\u010dasno opravil.<\/p>\n\n\n\n

Pisana ekipa sodelavcev<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Pri tej nalogi (ki sem jo tudi koordiniral) smo delali z omejenimi viri, a z veliko navdu\u0161enja, domi\u0161ljije in profesionalnosti. Prej omenjenim arhitektom so se pridru\u017eili tudi arhitekt Alejandro Stoka, \u010digar dru\u017eina se je prav tako izselila s slovenskega krasa, sam Fedor Sulcic, Robert Mislej, Amalia Perez Molek ter arhitekti Bo\u017eidar Bajuk de Mendoza, Ruben Kersevan,  arh. Iris Vodopivec. Bila je \u0161e posebej zanimiva izku\u0161nja, saj so jo sestavljali izseljenci oziroma otroci slovenskih izseljencev iz dveh zgodovinskih obdobij: iz obdobja pred Slovenijo II in iz obdobja po Sloveniji II. To so bili ljudje in strokovnjaki z razli\u010dnimi politi\u010dnimi, ideolo\u0161kimi in verskimi pogledi.<\/p>\n\n\n\n

Bila je to izku\u0161nja brez primere, saj je \u0161lo za \u201cprvi uradni slovenski kulturni dogodek v argentinskih javnih prostorih\u201d<\/em><\/strong>, pri katerem so sodelovali \u010dlani obeh priseljenskih skupnosti. Resnica je, da se nam je, tudi pod vplivom nastajajo\u010dega duha \u010dasa, ko se je bli\u017eala slovenska neodvisnost od takratne Jugoslavije, vse zdelo la\u017eje.<\/p>\n\n\n\n

Korak k avtonomiji<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Tako bi lahko rekli, da je bilo odprtje razstave v Buenos Airesu \u201cepski kulturni podvig\u201d<\/em><\/strong>, saj smo marca 1991 naredili \u201cprvi korak k avtonomiji\u201d,<\/em><\/strong> ker smo v nasprotju s protokolom zaob\u0161li sodelovanje veleposlani\u0161tva SRFJ pri organizaciji in odprtju.<\/p>\n\n\n\n

Poleg tega je imela razstava velik medijski vpliv: (Slovenski priseljenec, soo\u010den z oblikovanjem in umetnostjo – arhitektka Ana de Brea \u2013 Clar\u00edn Architecture \u2013 30. marec 1991). \/ (Viktor Sulcic: prisotnost v Argentini. Arhitekt Carlos Dibar \u2013 El Cronista \u2013 17. april 1991). \/ (Viktor Sulcic: partner ti\u0161ine \u2013 arhitekt Luis Grossman \u2013 La Naci\u00f3n \u2013 15. maj 1991),\/  arhitekt Marjan Eiletz pa jo je sam izpostavil v tedniku Svobodna Slovenija: Viktor Sulcic, spet med nami \u2013 april 1991. Sledilo je pismo in\u017eenirja Jos\u00e9ja Antonica uredniku \u010dasopisa La Naci\u00f3n, v katerem je pojasnil izvor imena “Bombonera” za stadion Boca Juniors (13. marec 1991).<\/p>\n\n\n\n

Dialog o razli\u010dnih arhitekturnih vpra\u0161anjih<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Prilo\u017enost se je ponudila z vrsto okroglih miz, ki jih je organiziral Jorge Glusberg, direktor CAYC (Centra za umetnost in komunikacijo), kjer se je po zaslugi prispevkov dr. Irene Mislej, umetnostne zgodovinarke, in sodelovanja uglednih argentinskih arhitektov, kot so Luis Benedit, Clorindo Testa, Osvaldo Giesso in Juan Carlos L\u00f3pez, odprla plodna razprava in dialog o razli\u010dnih arhitekturnih vpra\u0161anjih, vklju\u010dno z “recikliranjem in prenovo v arhitekturi”. To je bilo \u0161e posebej pomembno glede na to, da je bila v teh letih veletr\u017enica Mercado de Abasto, sveti tempelj modernosti, na\u010drtovana za preureditev v nakupovalno sredi\u0161\u010de.<\/p>\n\n\n\n

Po besedah \u200b\u200bdr. Irene Mislej je V. Sul\u010di\u0107 prispeval poglobljeno poznavanje klasi\u010dne umetnosti, njegovo delo pa odra\u017ea sintezo dveh svetov, starega in novega, s \u010dimer so njegovi prispevki obogatili novi narod, ki ga je sprejel.<\/p>\n\n\n\n

Nova razstava<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Pot do njegovega priznanja je bila odprta in leta 2010 je bila organizirana \u0161e ena razstava. Ponovno sem delal s fotografsko zbirko (digitalno in barvno) del Viktorja \u0160ul\u010di\u0107a, ki je shranjena v arhivu Obalne galerije v Piranu. (Za to razstavo bomo na\u0161li ustrezen spominski datum.)<\/p>\n\n\n\n

Leta 2018 sem bil povabljen, da posnamem fotografijo Mercado de Abasto (veletr\u017enice), ki je postala slovensko-argentinska po\u0161tna znamka.<\/p>\n\n\n\n

Zdelo se mi je primerno, da ustvarim to spominsko slovesnost glede na njen simbolni pomen in izrazim svojo hvale\u017enost tistim, ki so mi zaupali to nalogo, in posledi\u010dno za vizualni prispevek, ki sem ga lahko dal ob tej prilo\u017enosti. Odprl se je kulturni dialog med dr\u017eavama \u2013 dr\u017eave, iz katere so od\u0161li, in novo, ki je sprejela tiso\u010de Slovencev.<\/p>\n\n\n\n

Oskar Molek<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Plakat 1991<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Emission Final 2019 – znamka<\/figcaption><\/figure>\n[\/et_pb_text][\/et_pb_column][\/et_pb_row][\/et_pb_section]\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t<\/div>
\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t<\/div>
\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t\t\n\t\t\t<\/div> \u010cas nepreklicno te\u010de; zgodilo se je veliko stvari \u2013 osebno, v skupinah in kolektivno. Pomemben datum si zaslu\u017ei spomin: pred 35 leti se je v Buenos Airesu, natan\u010dneje v Kulturnem centru Recoleta (CCR) \u2013 simboli\u010dnem in sijajnem prizori\u0161\u010du \u2013 7. marca 1991 odprla razstava Dialog med dvema svetovoma. Osredoto\u010dila se je na delo slovenskega […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":3439,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_et_pb_use_builder":"on","_et_pb_old_content":"\n

\u010cas nepreklicno te\u010de; zgodilo se je veliko stvari \u2013 osebno, v skupinah in kolektivno. Pomemben datum si zaslu\u017ei spomin: pred 35 leti se je v Buenos Airesu, natan\u010dneje v Kulturnem centru Recoleta (CCR) \u2013 simboli\u010dnem in sijajnem prizori\u0161\u010du \u2013 7. marca 1991 odprla razstava Dialog med dvema svetovoma. Osredoto\u010dila se je na delo slovenskega arhitekta Viktorja \u0160ul\u010di\u0107a, ki je sodeloval pri pomembnih in monumentalnih projektih v tem mestu, vklju\u010dno s tr\u017enico Abasto Proovedor, stadionom Boca Juniors, vhodom na pokopali\u0161\u010de Luj\u00e1n in mnogih drugih. Pokrovitelji razstave so bili minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Ar\u010don, dr. Janez Dular, Ministrstvo RS za kulturo in SIM (Simbolna misija Slovenije), ki je omogo\u010dila njeno selitev.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Do raziskave in disertacije dr. Irene Mislej<\/strong>, ki je tudi kustosinja razstave, je bilo o Sul\u010di\u0107u v Argentini malo znanega, \u010deprav so bila dela s podpisom \"Delphini, Sulcic, Bes\" znana. Zato je njegovo delo ostalo nekoliko v senci. Omenjena razstava je pri\u0161la, da bi mu, kot je primerno povedal arhitekt Luis Grossman, izkazala nekaj pravice glede Sul\u010di\u0107evega tihega prispevka k tako emblemati\u010dnim delom.<\/p>\n\n\n\n

Iz Trsta prek Zagreba v Argentino<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Sul\u010di\u0107 se je rodil leta 1895 v Svetem Kri\u017eu pri Trstu. Med letoma 1920 in 1923 je \u0161tudiral umetnostno zgodovino v Firencah v Italiji, nato pa je nadaljeval \u0161tudij arhitekture v Bologni, kjer je diplomiral. \u0160tudiral je tudi likovno umetnost. Kratek \u010das je pre\u017eivel v Zagrebu, kjer je med drugim spoznal kiparja Ivana Me\u0161trovi\u0107a. V petdesetih letih prej\u0161njega stoletja se je posvetil potovanjem po Argentini in slikanju. Na jugu je spoznal antropologa Janeza Benigarja, ki mu je kasneje posvetil pisanje knjige \"Modri \u200b\u200bmo\u017e, ki je umrl sede\".<\/p>\n\n\n\n

Leta 1924 se je vrnil v rodno Slovenijo, kjer je kot Slovenec, ki je \u017eivel pod Mussolinijevim fa\u0161isti\u010dnim re\u017eimom, ostal brez slu\u017ebe. Njegov prijatelj Luis Migoni iz Buenos Airesa ga je spodbudil, da pride v Argentino, kamor je prispel leta 1924 in \u017eivel do svoje smrti leta 1973.<\/p>\n\n\n\n

Ustvarjanje razstave<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Namen teh vrstic je z lepimi spomini osvetliti proces ustvarjanja te razstave. Do leta 1987 sem \u0161tudiral in \u017eivel v Ljubljani, ko smo se z dru\u017eino odlo\u010dili, da se vrnemo v Argentino. Takrat me je profesorica Irene Mislej prosila, naj posnamem serijo \u010drno-belih fotografij del Viktorja \u0160ul\u010di\u0107a v Buenos Airesu z idejo, da bi kmalu pripravili razstavo.<\/p>\n\n\n\n

Po eni strani bi lahko rekel, da je bila to moja prva profesionalna izku\u0161nja fotografiranja arhitekturnih del in \u010dutil sem ogromno odgovornost. Po drugi strani pa sem navezal stik z arhitektoma Marjanom Eiletzom in Juretom Vombergarjem, saj je bila ideja, da bi v prihodnjih letih v Argentini organizirali poklonsko razstavo njunim delom. Spoznal sem tudi Fedorja \u0160ul\u010di\u0107a, arhitektovega sina, ki je bil po naklju\u010dju moj sosed. V naslednjih letih sva stkala prijetno prijateljstvo do te mere, da mi je zaupal preostanek o\u010detovega arhiva, da ga dostavim v Slovenijo (Pilonova galerija), kar sem pravo\u010dasno opravil.<\/p>\n\n\n\n

Pisana ekipa sodelavcev<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Pri tej nalogi (ki sem jo tudi koordiniral) smo delali z omejenimi viri, a z veliko navdu\u0161enja, domi\u0161ljije in profesionalnosti. Prej omenjenim arhitektom so se pridru\u017eili tudi arhitekt Alejandro Stoka, \u010digar dru\u017eina se je prav tako izselila s slovenskega krasa, sam Fedor Sulcic, Robert Mislej, Amalia Perez Molek ter arhitekti Bo\u017eidar Bajuk de Mendoza, Ruben Kersevan,  arh. Iris Vodopivec. Bila je \u0161e posebej zanimiva izku\u0161nja, saj so jo sestavljali izseljenci oziroma otroci slovenskih izseljencev iz dveh zgodovinskih obdobij: iz obdobja pred Slovenijo II in iz obdobja po Sloveniji II. To so bili ljudje in strokovnjaki z razli\u010dnimi politi\u010dnimi, ideolo\u0161kimi in verskimi pogledi.<\/p>\n\n\n\n

Bila je to izku\u0161nja brez primere, saj je \u0161lo za \u201cprvi uradni slovenski kulturni dogodek v argentinskih javnih prostorih\u201d<\/em><\/strong>, pri katerem so sodelovali \u010dlani obeh priseljenskih skupnosti. Resnica je, da se nam je, tudi pod vplivom nastajajo\u010dega duha \u010dasa, ko se je bli\u017eala slovenska neodvisnost od takratne Jugoslavije, vse zdelo la\u017eje.<\/p>\n\n\n\n

Korak k avtonomiji<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Tako bi lahko rekli, da je bilo odprtje razstave v Buenos Airesu \u201cepski kulturni podvig\u201d<\/em><\/strong>, saj smo marca 1991 naredili \u201cprvi korak k avtonomiji\u201d,<\/em><\/strong> ker smo v nasprotju s protokolom zaob\u0161li sodelovanje veleposlani\u0161tva SRFJ pri organizaciji in odprtju.<\/p>\n\n\n\n

Poleg tega je imela razstava velik medijski vpliv: (Slovenski priseljenec, soo\u010den z oblikovanjem in umetnostjo - arhitektka Ana de Brea \u2013 Clar\u00edn Architecture \u2013 30. marec 1991). \/ (Viktor Sulcic: prisotnost v Argentini. Arhitekt Carlos Dibar \u2013 El Cronista \u2013 17. april 1991). \/ (Viktor Sulcic: partner ti\u0161ine \u2013 arhitekt Luis Grossman \u2013 La Naci\u00f3n \u2013 15. maj 1991),\/  arhitekt Marjan Eiletz pa jo je sam izpostavil v tedniku Svobodna Slovenija: Viktor Sulcic, spet med nami \u2013 april 1991. Sledilo je pismo in\u017eenirja Jos\u00e9ja Antonica uredniku \u010dasopisa La Naci\u00f3n, v katerem je pojasnil izvor imena \"Bombonera\" za stadion Boca Juniors (13. marec 1991).<\/p>\n\n\n\n

Dialog o razli\u010dnih arhitekturnih vpra\u0161anjih<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Prilo\u017enost se je ponudila z vrsto okroglih miz, ki jih je organiziral Jorge Glusberg, direktor CAYC (Centra za umetnost in komunikacijo), kjer se je po zaslugi prispevkov dr. Irene Mislej, umetnostne zgodovinarke, in sodelovanja uglednih argentinskih arhitektov, kot so Luis Benedit, Clorindo Testa, Osvaldo Giesso in Juan Carlos L\u00f3pez, odprla plodna razprava in dialog o razli\u010dnih arhitekturnih vpra\u0161anjih, vklju\u010dno z \"recikliranjem in prenovo v arhitekturi\". To je bilo \u0161e posebej pomembno glede na to, da je bila v teh letih veletr\u017enica Mercado de Abasto, sveti tempelj modernosti, na\u010drtovana za preureditev v nakupovalno sredi\u0161\u010de.<\/p>\n\n\n\n

Po besedah \u200b\u200bdr. Irene Mislej je V. Sul\u010di\u0107 prispeval poglobljeno poznavanje klasi\u010dne umetnosti, njegovo delo pa odra\u017ea sintezo dveh svetov, starega in novega, s \u010dimer so njegovi prispevki obogatili novi narod, ki ga je sprejel.<\/p>\n\n\n\n

Nova razstava<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Pot do njegovega priznanja je bila odprta in leta 2010 je bila organizirana \u0161e ena razstava. Ponovno sem delal s fotografsko zbirko (digitalno in barvno) del Viktorja \u0160ul\u010di\u0107a, ki je shranjena v arhivu Obalne galerije v Piranu. (Za to razstavo bomo na\u0161li ustrezen spominski datum.)<\/p>\n\n\n\n

Leta 2018 sem bil povabljen, da posnamem fotografijo Mercado de Abasto (veletr\u017enice), ki je postala slovensko-argentinska po\u0161tna znamka.<\/p>\n\n\n\n

Zdelo se mi je primerno, da ustvarim to spominsko slovesnost glede na njen simbolni pomen in izrazim svojo hvale\u017enost tistim, ki so mi zaupali to nalogo, in posledi\u010dno za vizualni prispevek, ki sem ga lahko dal ob tej prilo\u017enosti. Odprl se je kulturni dialog med dr\u017eavama \u2013 dr\u017eave, iz katere so od\u0161li, in novo, ki je sprejela tiso\u010de Slovencev.<\/p>\n\n\n\n

Oskar Molek<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Plakat 1991<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Emission Final 2019 - znamka<\/figcaption><\/figure>\n","_et_gb_content_width":"","footnotes":""},"categories":[9],"tags":[],"class_list":["post-3438","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-generacije","et-has-post-format-content","et_post_format-et-post-format-standard"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/3438","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=3438"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/3438\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":3443,"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/3438\/revisions\/3443"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/media\/3439"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=3438"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=3438"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=3438"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}