{"id":3611,"date":"2026-08-25T11:12:49","date_gmt":"2026-08-25T09:12:49","guid":{"rendered":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/?p=3611"},"modified":"2026-08-25T11:12:51","modified_gmt":"2026-08-25T09:12:51","slug":"dusan-tomazic-ko-enkrat-stopis-v-stik-z-nasimi-ljudmi-te-ta-svet-kar-posrka-vase","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/2026\/08\/25\/dusan-tomazic-ko-enkrat-stopis-v-stik-z-nasimi-ljudmi-te-ta-svet-kar-posrka-vase\/","title":{"rendered":"Du\u0161an Toma\u017ei\u010d: \u00bbKo enkrat stopi\u0161 v stik z na\u0161imi ljudmi, te ta svet kar posrka vase\u00ab"},"content":{"rendered":"\n

Du\u0161an Toma\u017ei\u010d je magister geografije, profesor zgodovine, napovedovalec in urednik na Radiu in televiziji Slovenija, raziskovalec in avtor ve\u010d znanstvenih \u010dlankov, monografij in dokumentarnih filmov. Magistrski \u0161tudij ga je popeljal v Zagreb in Tuzlo, kjer je pobli\u017eje spoznal tamkaj\u0161njo slovensko skupnost. Stvarnost, izzive, preteklost in sedanjost Slovencev v Bosni in Hercegovini ter na \u0161ir\u0161em Zahodnem Balkanu je vse od takrat opisal \u017ee v ve\u010d \u010dlankih in knji\u017enih delih ter orisal in za vedno ujel v sliko in besedo v dokumentarnih filmih in prispevkih. Zanimajo ga tudi Slovenci drugod po svetu in v zamejstvu. Od leta 2020 kot urednik in voditelj pripravlja oddajo Rojaki, ki na slovenski nacionalni televiziji predstavlja utrinke iz \u017eivljenja in bogato bero aktivnosti in dejavnosti Slovencev onkraj meja matice. V pogovoru za Rodno grudo pojasni, zakaj se je novinarska radovednost spremenila v \u017eivljenjsko poslanstvo. \u0160e bolj kot njegovo izjemno strokovno ozadje izstopa \u010dlovek, raziskovalec in pripovedovalec, ki ga ljudje, njihova usoda in pripadnost slovenskemu prostoru iskreno zanimajo.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Katera od teh vlog (magister geografije, profesor zgodovine, novinar, urednik, avtor dokumentarnih filmov, raziskovalec) vam je najbli\u017eje?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Te\u017eko bi izbral samo eno, saj se med seboj nelo\u010dljivo prepletajo in dopolnjujejo. Kot geograf opazujem prostor, kot zgodovinar i\u0161\u010dem vzroke v preteklosti, kot novinar in urednik pa te zgodbe prena\u0161am ljudem. \u010ce pa moram izbrati jedro, sem v srcu raziskovalec s strastjo do pripovedovanja zgodb. Dokumentarni filmi in oddaje so le medij, preko katerega rezultati mojega raziskovanja dobijo obraz in glas. Nekaj pa je ostalo zapisano v monografiji o Slovencih v BiH in v strokovnih ter znanstvenih \u010dlankih o njih. Tako da je tudi za bodo\u010de raziskovalce nekaj za popotnico.<\/p>\n\n\n\n

Vas je pot do raziskovanja \u017eivljenja Slovencev zunaj meja domovine vodila na\u010drtno ali ste jo na\u0161li po naklju\u010dju?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Lahko bi rekel, da je \u0161lo za kombinacijo obojega. Moje zanimanje za prostor in zgodovino me je \u017ee zgodaj usmerilo v vpra\u0161anja meja in migracij. Kot \u0161tudentje mariborske Pedago\u0161ke fakultete smo obiskali slovenski zamejski prostor od Porabja, Koro\u0161ke in Furlanije Julijske krajine. Obiskali pa smo tudi Slovence v znameniti Gudurici v Vojvodini. Ko enkrat stopi\u0161 v stik z na\u0161imi ljudmi v zamejstvu ali izseljenstvu, te ta svet kar posrka vase! Kar se je za\u010delo kot novinarska radovednost, je hitro preraslo v \u017eivljenjsko poslanstvo. Pot me je torej vodila z navidezno naklju\u010dnimi za\u010detki, a z zelo jasnim, na\u010drtnim nadaljevanjem.<\/p>\n\n\n\n

Magistrski \u0161tudij vas je popeljal v Zagreb in Tuzlo. Se \u0161e spominjate prvega sre\u010danja s tamkaj\u0161njimi slovenskimi skupnostmi?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Seveda, teh trenutkov \u010dlovek ne pozabi. Prvo sre\u010danje je bilo polno pristne topline, pa tudi rahlega presene\u010denja nad tem, kako mo\u010dna je bila njihova \u017eelja po ohranitvi stika z mati\u010dno domovino. V Tuzli in Zagrebu sem hitro spoznal, da slovenska skupnost tam ni le nekak\u0161no formalno dru\u0161tvo, temve\u010d prava raz\u0161irjena dru\u017eina, ki v okolju z druga\u010dno ve\u010dinsko kulturo skrbno neguje svojo bit. A prav prvo sre\u010danje v tem neko\u010d skupnem prostoru sem novinarsko do\u017eivel med Slovenci v Banja Luki, v tamkaj\u0161njem slovenskem dru\u0161tvu Triglav, ko je bila predsednica Marija Grbi\u0107<\/p>\n\n\n\n

Kaj vas je pri Slovencih v Bosni in Hercegovini najbolj presenetilo?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Najbolj me je presenetila neverjetna trdo\u017eivost in stopnja integracije, ki pa nikoli ni pre\u0161la v popolno asimilacijo. Kljub burni zgodovini, vojnim preizku\u0161njam in dejstvu, da \u017eivijo v kompleksnem ve\u010dkulturnem okolju, so ohranili izjemen ugled. Slovenci v BiH so prepoznani kot delavni, po\u0161teni in kulturni ljudje, njihova dru\u0161tva pa so pogosto sredi\u0161\u010de kulturnega dogajanja za celotna mesta, ne le za Slovence. To velja za vsa trenutno delujo\u010da dru\u0161tva od Sarajeva, Banja Luke, Tuzle, Breze, Kaknja, Zenice in Prijedora.<\/p>\n\n\n\n

\u017divljenje Slovencev v Bosni in Hercegovini spremljate \u017ee vrsto let. Kako se je njihov polo\u017eaj v tem \u010dasu spremenil?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

V zadnjih desetletjih se je polo\u017eaj stabiliziral, predvsem po zaslugi institucionalne podpore iz Slovenije in njihove lastne organiziranosti. Vendar pa \u010das prina\u0161a neizprosne demografske spremembe. Generacija, ki je neposredno povezana z mati\u010dnim prostorom, se stara. \u010ce so bili v\u010dasih glavni izzivi politi\u010dni in materialni, je danes klju\u010dna sprememba prehod na vpra\u0161anje, kako v dru\u0161tva privabiti mlaj\u0161e generacije, ki se ponovno u\u010dijo slovenskega jezika, predvsem z \u017eeljo, da bi kdaj \u0161tudirali ali celo \u017eiveli v de\u017eeli svojih prednikov. In ni jih tako zelo malo, ki so te svoje cilje \u017ee udejanjili.<\/p>\n\n\n\n

Katere vrednote so po va\u0161em mnenju najbolj pripomogle k temu, da so slovenska dru\u0161tva in skupnosti ohranili svojo identiteto?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

To so predvsem pripadnost, solidarnost in ljubezen do slovenske besede ter pesmi. Kultura je bila vedno tisto lepilo, ki je dr\u017ealo ljudi skupaj. Pomembna vrednota je tudi slovenska delavnost oziroma tista trma, ki pravi: “Tukaj smo in ne bomo pozabili, kdo so bili na\u0161i predniki.”<\/em> Kjerkoli sem \u017ee bil, bodisi pri Slovencih v \u010crni Gori pa do Slovencev v Luxemburga. Predsednik dru\u0161tva Vida Matjan iz Podgorice, ki je rojen v tem mestu, zdaj v zrelih letih ugotavlja, ko obi\u0161\u010de svoje sorodnike v Sloveniji, da v resnici pripada v ta prostor, \u010deprav v Sloveniji ni nikoli \u017eivel. A resni\u010dno doma se po\u010duti v domovini svojih prednikov.<\/p>\n\n\n\n

Kak\u0161ni so najve\u010dji izzivi, s katerimi se danes sre\u010dujejo tamkaj\u0161nji Slovenci?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Najve\u010dji izziv je demografsko usihanje in asimilacija. Mladi odhajajo na \u0161tudij ali delo v tujino (pogosto prav v Slovenijo), s \u010dimer se bazi\u010dna skupnost v krajih, kot so Tuzla, Sarajevo ali Banja Luka, manj\u0161a. Drugi izziv je ohranjanje jezika med potomci tretjih ali \u010detrtih generacij, kjer slovenski jezik postaja jezik dedi\u0161\u010dine, ne ve\u010d vsakdanje komunikacije. Ve\u010dkrat sem omenjal pozitivno in negativno vlogo dela dru\u0161tev, negativna je ravno slednja, odhod v Slovenijo, kar je sicer spodbudno, a to delo dru\u0161tev zanesljivo slabi. Je pa veliko mladih, ki \u017eal niso uspeli priti do slovenskega dr\u017eavljanstva, a so Slovenci po du\u0161i in imenu in si tega na dovolijo vzeti, v\u010dasih celo malo razo\u010darani, ker kot pravi Alenka Udu\u010d, bi to \u017eeleli biti tudi po dokumentih.<\/p>\n\n\n\n

Kaj bi se lahko Slovenci v domovini nau\u010dili od svojih rojakov v tujini?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Najprej bi se pravzaprav sploh morali seznaniti, kje so Slovenci. \u017dal doma\u010da javnost, razen seveda sorodnikov in institucij, ki vsaka na svoj na\u010din pokriva omenjeno obmo\u010dje, tega ne ve. Nau\u010dili bi se lahko ponosa in spo\u0161tovanja do lastne identitete, ki je v domovini preve\u010dkrat samoumevna. Rojaki v tujini morajo vlo\u017eiti ogromno truda, prostega \u010dasa in energije, da sploh lahko govorijo slovensko ali zapojejo slovensko pesem. Mi doma to dedi\u0161\u010dino v\u010dasih jemljemo preve\u010d lahkotno ali pa se z njo celo obremenjujemo. Pri njih je domoljubje \u010disto, nepoliti\u010dno in iskreno. Slovenska pesem med rojaki v zamejstvu in izseljenstvu zveni povsem druga\u010de, ko jo sli\u0161ite v tem okolju se vam od ponosa naje\u017ei ko\u017ea.<\/p>\n\n\n\n

Oddajo Rojaki ustvarjate \u017ee od leta 2020. Kak\u0161no poslanstvo ste ji namenili?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Misija oddaje Rojaki<\/em> je biti trden in \u017eiv most med mati\u010dno domovino ter na\u0161imi ljudmi po svetu. Vse skupaj se je zgodilo sicer po naklju\u010dju, \u010deprav sem se s Slovenci v BiH tistem \u010dasu intenzivno ukvarjal, kar mnogi v slu\u017ebi niso vedeli,  mi je odgovorni urednik Toma\u017e Karat ponudil urednikovanje, vodenje in novinarsko oblikovanje te oddaje. Z najve\u010djim veseljem sem jo sprejel. \u017delel sem ustvariti prostor, kjer manj\u0161ina ni predstavljena le kot nekak\u0161en zgodovinski eksponat, ampak kot \u017eiva, ustvarjalna in utripajo\u010da skupnost. Poslanstvo je ozave\u0161\u010danje javnosti v Sloveniji o tem, kako bogat je na\u0161 kulturni prostor zunaj dr\u017eavnih meja. Veseli me, da se je kasneje pridru\u017eila novinarska kolegica Tanja Kranjec, ki zdaj po letih dela tudi sama \u010dedalje bolj \u010duti utrip Slovencev v tujini in veseli me, da jih je tudi ona nekako vzela za svoje. Dodati je treba seveda tudi pomo\u010d kolegov iz Kopra, ki prav tako prispevajo svoj dele\u017e o dogajanju v med Slovenci v hrva\u0161ki Istri in v Furlaniji Julijski krajini. Ponosen sem, da mi je od za\u010detni\u0161kega 10-minutnega, oprostite izrazu, \u00bbprogramskega ma\u0161ila\u00ab uspelo oddajo pripeljati do ustreznega 25-minutnega formata. Oddajni \u010das je sicer dostojen, a te tematike si zaslu\u017eijo mesto v bolj gledanem terminu in prav veseli me, da je zdaj veliko obrazov prvi\u010d videnih v na\u0161i oddaji tudi v drugih oddajah.<\/p>\n\n\n\n

Po kak\u0161nem klju\u010du izbirate zgodbe, ki jih predstavljate gledalcem?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Klju\u010d sta vedno \u010dlovek in njegova osebna usoda. I\u0161\u010demo zgodbe, ki navdihujejo \u2013 uspe\u0161ne posameznike, mlade, ki odkrivajo svoje korenine, umetnike, znanstvenike ali pa preproste ljudi, ki z ljubeznijo vodijo lokalna dru\u0161tva. Pomembno mi je, da je zgodba dinami\u010dna, aktualna in da ima mo\u010dno sporo\u010dilno vrednost. Te\u017eko je verjeti, koliko imenitnih preprostih in zelo pomembnih Slovencev deluje v zamejstvu in izseljenstvu. Od avstrijske \u0160tajerske, Andovcev na Mad\u017earskem, Osijeka na Hrva\u0161kem, Bitole v Makedoniji do Argentine, ZDA, Avstralije. Petina Slovencev \u017eivi nekje v svetu, torej okoli 500.000, to pa je za tako majhen narod, kot smo mi, velika \u0161tevilka. Zatorej ne presene\u010da velika podpora Slovenije in na veliko veselje se pri tej tematiki kot pri \u0161portu ne delimo na dva pola. Preprosto vsi so na\u0161i in \u010de jim lahko pomagamo, kot so oni nam v \u010dasu osamosvajanja na\u0161e dr\u017eave, je prav da so danes dele\u017eni na\u0161e pozornosti.<\/p>\n\n\n\n

Katera oddaja vam je najbolj ostala v spominu in zakaj?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Te\u017eko je izdvojiti eno, saj vsako snemanje prinese nekaj posebnega. Vendar pa mi snemanja na podro\u010dju nekdanje Jugoslavije vedno pustijo globok vtis zaradi izjemne gostoljubnosti in \u010dustvenih zgodb o iskanju identitete po razpadu skupne dr\u017eave. Ti Slovenci so se namre\u010d kar naenkrat zna\u0161li v tujih dr\u017eavah in se je bilo treba na novo situacijo prilagoditi. Vsaka oddaja, kjer nam uspe posneti iskrico v o\u010deh starej\u0161ega \u010dloveka, ko po dolgih letih spet spregovori slovensko, je neprecenljiva. \u010ce pa \u017ee moram na\u0161tevati, je bila izjemna reporta\u017ea s Slovencema iz Gornjega Senika, ki danes \u017eivita v Mosonmagyar\u00f3v\u00e1r, pa dokumentarna oddaja o Slovencih v Banja Luki, Tuzli, Kaknju in zadnja, ki je nastala ob stoletnici poselitve Slovencev v Slatini pri Banja Luki.<\/p>\n\n\n\n

Se vam je kdaj zgodilo, da vas je kak\u0161na zgodba tako ganila, da ste jo te\u017eko pripovedovali?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Da, ve\u010dkrat. Ko poslu\u0161a\u0161 osebne izpovedi ljudi, ki so pre\u017eiveli vojno v BiH, izgubili domove, a kljub temu v sebi ohranili ljubezen do slovenskega rodu in pomagali drugim, te stisne v grlu. Kot profesionalec na terenu mora\u0161 ohraniti mirno kri, ko pa sedi\u0161 v monta\u017ei in ponovno gleda\u0161 te obraze, so \u010dustva zelo mo\u010dna. Pa to seveda ne velja samo za Slovence v BiH, enako je tudi pri Slovencih v Gudurici, argentinskih Slovencih, v Franciji in res bi lahko \u0161e na\u0161teval.<\/p>\n\n\n\n

Kako nastaja dokumentarni film \u2013 od prve zamisli do kon\u010dnega izdelka?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Vse se za\u010dne z idejo in temeljitim raziskovanjem virov (arhivov, literature). Sledi faza pisanja scenarija in iskanja pravih sogovornikov. Nato pride teren \u2013 snemanje, ki je vedno polno nepredvidljivih, a \u010dudovitih trenutkov. Po ve\u010dini je oddajo Rojaki snemal Tibor Pavli\u0107, nekaj vrhunskih dokumentarnih oddaj Sledi pa je nastalo tudi v sodelovanju z izjemnim snemalcem in monta\u017eerjem Sandijem Kolari\u010dem, ki mnogim dokumentarnim oddajam doda piko na i in zato je najte\u017eji in najdalj\u0161i del prav monta\u017ea, kjer moramo ali bolje re\u010deno mora (Sandi)  iz ur in ur posnetega materiala izlu\u0161\u010diti rde\u010do nit, dodati glasbeno podlago in zvo\u010dne efekte, da film na koncu zadiha kot celota.<\/p>\n\n\n\n

Kaj vam je bli\u017eje: raziskovanje zgodovinskih virov ali sre\u010devanje ljudi in zapisovanje njihovih osebnih zgodb?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Raziskovanje arhivov daje trdno znanstveno osnovo, brez katere ne morem delati. A \u010de sem povsem iskren, mi je sre\u010devanje ljudi veliko bli\u017eje. Zgodovina v arhivih je stati\u010dna, \u017eive zgodbe ljudi pa tiste, ki tej zgodovini vdahnejo \u017eivljenje, barve in \u010dustva. Arhivi so posebna zgodba, ker tam pogosto naletim na dokumente in dejstva, ki jih nisem poznal in me mnogokrat navdu\u0161ijo. Oddaji lahko dodajo patino \u010dasa, \u010de gre za \u010drno bele fotografije se mi zdi, da v \u010dasovni premici poletimo v intimno preteklost posameznika in skupnosti. \u017divi stik z ljudmi pa vse to samo podkrepi in je zato ob\u010dutek \u0161e lep\u0161i, bolj pristen.<\/p>\n\n\n\n

Za konec: \u010de bi lahko za en sam ve\u010der za isto mizo posedli pet Slovencev iz zamejstva ali izseljenstva \u2013 ne glede na \u010das in prostor \u2013 koga bi izbrali?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

To bi naredil izjemno te\u017eko, ker mi je vsak posameznik, posameznica pri srcu, \u010deprav bom veliko, preve\u010d ljudi spregledal, bi na prvem mestu omenil \u017eal \u017ee pokojno Marijo Grbi\u0107 iz Banja Luke, izjemna \u017eenska, prijateljica s \u010dvrsto karizmo. Bilo mi je zelo hudo, ko smo se od nje poslavljali na starem banjalu\u0161kem pokopali\u0161\u010du. A sva skupaj popila toliko kavic in rakijic, kakor je sama rekla, da je kak\u0161na ostala \u0161e za dana\u0161nji \u010das. Iz Slatinskega okolja pri Banja Luki je to zagotovo Mladen Luni\u0107 z vso svojo dru\u017eino od mame, \u010dudovitih h\u010dera do \u017eene Oksane.<\/p>\n\n\n\n

Izjemen vtis je name naredil Janko Cerjak, v Parizu \u017eive\u010di slovenski strokovnjak za jedrsko varnost. Izjemno gostoljuben, prijazen in kar se mi je zdelo izjemno, zelo preprost \u010dlovek. Ko sva se prvi\u010d sre\u010dala sredi pari\u0161kih poljan, se mi je zdelo, da se poznava \u017ee celo ve\u010dnost.<\/p>\n\n\n\n

Res je, da sem zaradi dalj\u0161ega \u00bbukvarjanja\u00ab s Slovenci v Bosni in Hercegovini  z njimi \u0161e pred za\u010detkom oddajanja Rojakov stkal \u0161tevilna prijateljstva, od Dragana Ga\u010dnika iz Zenice, Jasmine Husanovi\u0107 in Dragice Te\u0161i\u0107 iz Tuzle, nepogre\u0161ljivih Davorke in Ize Drijen\u0107i\u010da iz Kaknja, Ikonije Popovi\u0107 iz Smedereva, Verice Dzindo iz Sarajeva, prav tako pa se je stkalo \u017ee veliko prijateljstva z zamejskimi Slovenci od Andreje Kova\u010d iz Mono\u0161tra, Barbare Vupora iz Vara\u017edina. Kot sem dejal na za\u010detku, te\u017eko odgovorim, saj bi na seznam ahko zapisal sto imen in \u0161e vedno bi koga po krivici pozabil omeniti. In naj mi oprostijo, \u010de sem zdaj to storil.<\/p>\n\n\n\n

Blanka Markovi\u010d Kocen<\/p>\n\n\n\n

Foto: osebni arhiv D. T. <\/p>\n\n\n\n

Podpis pod foto:<\/p>\n\n\n\n

Snemanje v Slatini pri Banja Luki; na sliki Borut Krois, Damijan Krajnc, nekdanji predsednik SD Triglav, Banja Luka Mladen Luni\u0107<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Du\u0161an Toma\u017ei\u010d je magister geografije, profesor zgodovine, napovedovalec in urednik na Radiu in televiziji Slovenija, raziskovalec in avtor ve\u010d znanstvenih \u010dlankov, monografij in dokumentarnih filmov. Magistrski \u0161tudij ga je popeljal v Zagreb in Tuzlo, kjer je pobli\u017eje spoznal tamkaj\u0161njo slovensko skupnost. Stvarnost, izzive, preteklost in sedanjost Slovencev v Bosni in Hercegovini ter na \u0161ir\u0161em Zahodnem […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":3612,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_et_pb_use_builder":"off","_et_pb_old_content":"","_et_gb_content_width":"","footnotes":""},"categories":[8],"tags":[],"class_list":["post-3611","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-kultura","et-has-post-format-content","et_post_format-et-post-format-standard"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/3611","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=3611"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/3611\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":3613,"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/3611\/revisions\/3613"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/media\/3612"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=3611"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=3611"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/zdruzenje-sim.si\/rodnagruda\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=3611"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}