V prostorih Združenja Slovenske izseljenske matice so prve dni februarja predstavili knjigo dr. Neže Hlebanja Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske priseljenske skupnosti v Braziliji. Knjigo je založila SIM v soizdajateljstvu Instituta za narodnostna vprašanja, ki je v tem mesecu obeležil stoletnico delovanja. Dvorana SIM je bila tokrat skoraj pretesna za vse, ki bi želeli izkazati čast avtorici in njenemu delu.

»Knjiga je pomembna, ker odpira vprašanja, ki so slovenski javnosti manj znana,« je uvodoma dejal dr. Boris Jesih, predsednik Združenja SIM. Po njegovih besedah sodelovanje v tem globalnem svetu postaja vse pomembnejše, delo dr. Hlebanjeve pa pripomore prav k slednjemu. Knjiga predstavlja predelano in zelo skrajšano verzijo doktorske dizertacije dr. Hlebanjeve. Kot je med drugim poudaril mentor red. prof. dr. Matjaž Klemenčič, je v knjigi med drugim podrobno predstavljena organiziranost slovenske skupnosti v okviru katoliške cerkve, beremo pa tudi o slovenskih duhovnikih v Braziliji, ki so zelo uspeli kot člani katoliške hierarhije.

Dr. Neža Hlebanja je kot eno izmed dodanih vrednosti knjige izpostavila bogat nabor  arhivskih virov in dodala, da monografija res celostno obravnava slovensko skupnost v Braziliji, ki obstaja že polnih 150 let. »Slovenska izseljenska zgodovina je del nacionalne zgodovine in je narodni kapital,« je poudarila dr. Hlebanjeva. Slovenci v Braziliji so bili po njenih besedah zelo prepoznavni in pogosto nagrajeni.

Predstavitve na SIM se je med drugimi udeležil tudi dr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej, soustanovitelj Zveze Slovencev v Braziliji in SLOBRAZ-Slovensko-brazilske gospodarske zbornice in prvi častni generalni konzul Republike Slovenije v Braziliji, ki je med drugim poudaril da so Slovenci v tej daljni deželi pridobili uspešnost in spoštovanje z veliko truda, solzá in trpljenja.

Ob robu predstavitve je dr. Hlebanjeva kljub temu, da je bila oblegana z vseh strani, nekaj besed namenila tudi bralcem Rodne grude.

Zakaj ravno Brazilija?

Ker imam tam sorodnike prek dedka in tudi zato, ker mi je bil to nek izziv, iskanje virov, nabiranje dokumentov in literature, in tudi zato, ker je to skupnost, ki doslej ni bila obravnavana. In tudi zato, ker mislim, da si vse slovenske izseljenske skupnosti zaslužijo znanstveno obravnavo, ki jo imajo potem lahko tudi kot podlago za naprej.

Kakšen je bil proces nastajanja knjige, kje ste pridobivali vire?

Gre za različno znanstveno in strokovno literaturo, publikacije, periodiko, zelo veliko je sočasnega slovenskega izseljenskega časopisja, predvsem časopisa Slovenec … Mislim, da sem v obdobju za kakih 70 let pregledala okrog 900 člankov v Slovencu in iskala informacije o Braziliji in tudi o tam živečih Slovencih ter arhivsko gradivo, ki je, kot vemo, za Brazilijo relativno razpršeno, tisto, kar je strnjeno, pa je treba res podrobno pregledati.

Ali ste imeli tudi osebne stike s slovensko skupnostjo v Braziliji?

Da, tam imam sorodnike, prek katerih sem spoznala tudi dr. Šaleja in Borisa Kranjca, ki je predsednik slovenskega društva v Braziliji.

Koliko Slovencev trenutno živi v Braziliji?

Rekla bi, da celotna slovenska skupnost v Braziliji šteje 5.000 ljudi. Niso pa vsi aktivni člani društva oz. povezani s slovensko skupnostjo.

S čim se Slovenci v Braziliji ukvarjajo?

Zelo različno. V knjigi sem opisala, s čim so se ukvarjali skozi leta,  na začetku so bili to mogoče res večinoma kmečki delavci, ki so delali na kavnih plantažah, potem pa postopoma vedno bolj obrtniško šolani in vedno bolj izobraženi, naslednja generacija je obiskovala že univerze, danes pa imamo veliko profesorjev, gospodarstvenikov …

Kako stre knjigo strukturirali?

Knjiga je sestavljena iz petih delov, najprej imamo politiko brazilske države do priseljevanja, potem obdobja priseljevanja s slovenskega etničnega ozemlja v Brazilijo, organiziranost slovenskih priseljencev v Braziliji – v obliki etnične župnije, društev, narodnih domov, podpornih organizacij, in potem njihove aktivnosti na gospodarskem, kulturnem, verskem, političnem in društvenem področju. Zadnji del pa je o duhovnikih. Pomembno se mi je zdelo, da ga vključim, saj so bili duhovniki eden ključnih gradnikov slovenske in hkrati tudi brazilske družbe.

Na predstavitvi ste omenili kar nekaj zanimivosti. Jih lahko strnete?

Mislim, da je slovenska skupnost v Braziliji res zelo zanimiva. Najprej bi omenila, da so bili ne glede na poročila v sočasnem časopisju Slovenci, ki so se sem preselili pred prvo svetovno vojno, zelo uspešni in so svoj slovenski značaj ohranjali do 60ih in mogoče celo do 90ih let 20. stoletja. Kot zanimivost bi izpostavila tudi to, da so ustanovili svojo etnično župnijo, bili uspešni v teh prizadevanjih, saj se je lahko ta skupnost tudi od tam povezovala. Slovenci, ki so se v Brazilijo priselili v obdobju med obema svetovnima vojnama, so bili tudi zelo uspešni, predvsem na gradbenem področju; tu imamo graditelja prvega in najvišjega nebotičnika v Južni Ameriki, graditelja takratnega predmestja Sao Paola, ki je danes centralno locirano, in ti Slovenci so še danes aktivni. Slovenski priseljenci, ki so prišli po 2. svetovni vojni, se, denimo, povezujejo v društvu in gojijo stike z matično domovino.

Danes je bilo slišati, da se obeta prevod knjige v portugalščino, in verjetno še v kateri drugi jezik?

Tega bi si zelo želela, ker znanost ni namenjena sama sebi, ampak predvsem ljudem.

Kam vodi vaše nadaljnje delo, katere slovenske skupnosti se boste lotili?

Z brazilsko skupnostjo bi si želela seveda še nadalje raziskati, to me veseli.

Besedilo in foto: Blanka Markovič Kocen