Ko se obiskovalec v poletnem jutru sprehodi po Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem parku Tivoli, ga med krošnjami dreves in šelestenjem listja spremljajo obrazi ljudi. Nekateri se smejijo, drugi pojejo, tretji objemajo sorodnike, ki jih dolgo niso videli. Med fotografijami so otroci v narodnih nošah, pevci, misijonarji, delavci, športniki, umetniki in družine, ki jih povezuje nekaj skupnega – Slovenija.

Razstava 75 let povezovanja, ki jo je ob svojem jubileju pripravila Slovenska izseljenska matica, ni zgolj pregled delovanja organizacije, ustanovljene leta 1951. Pred obiskovalcem se razgrne zgodba številnih generacij ljudi, ki so odšli v svet, vendar domovine nikoli niso zares zapustili.

Več kot razstava

Na osemdesetih velikih panojih so zbrane fotografije srečanj, kulturnih prireditev, obiskov, praznovanj in vrnitev domov. Razstava ni zasnovana kronološko, temveč kot mozaik spominov, izkušenj in pripovedi, ki dokazujejo, da je mogoče ohraniti občutek pripadnosti tudi takrat, ko človeka od domovine ločujejo oceani in celine.

Glavna tajnica Slovenske izseljenske matice Jasmina Ilič poudarja, da so prav kultura, jezik in osebni stiki tisti, ki že desetletja povezujejo rojake po vsem svetu. »Prav kultura je tista sila, ki presega razdalje, meje in čas; je most, ki Slovence povezuje ne glede na kraj, kjer živijo,« je zapisala. Razstavo sta si z zanimanjem ogledali tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Suzana Lep Šimenko in državna sekretarka dr. Helena Jaklitsch.

Velika zgodba slovenskih odhodov

Razstava obiskovalca spomni tudi na osupljive razsežnosti slovenskega izseljenstva. Raziskovalka dr. Mirjam Milharčič je ob odprtju poudarila, da se je od sredine 19. do sredine 20. stoletja s slovenskega etničnega ozemlja izselilo približno 440.000 ljudi oziroma skoraj tretjina prebivalstva. Po drugi svetovni vojni so sledili novi valovi beguncev, političnih prebežnikov in poznejših zdomcev, ki so si kruh služili v evropskih državah. Toda za temi številkami se skrivajo obrazi in usode. »Za vsakim posameznikom so družine, prijatelji, sorodniki, sosedi, partnerji, rojstni kraji, navade in običaji, recepti in okusi, glasba in pesmi, vonjave in podobe, jezik in narečja,« je povedala dr. Milharčič.

Slovenci po vsem svetu

Pogled na razstavne panoje razkriva presenetljivo raznolikost slovenskih poti po svetu. Kmetje so ob koncu 19. stoletja odhajali v Brazilijo, delavci v Argentino, Paragvaj in Urugvaj, misijonarji v Afriko, misijonarke v Indijo, številne mlade Primorke pa v Egipt. Nekateri so odšli zaradi revščine, drugi zaradi političnih razmer, tretji zaradi želje po znanju, svobodi ali boljšem življenju.

Dr. Milharčič opozarja, da slovenske izseljenske zgodovine ne smemo razumeti zgolj kot zgodovine izgub. »Pomembno je razumeti bolečine ob ločitvi, žalost in hrepenenje, pogrešanje in občutke izgube,« je poudarila, »a prav tako pomembno je vedeti in ceniti povezanost, ki jo ljudje ustvarijo zaradi ločitve.«

Zgodbe, ki nikoli ne utihnejo

Največjo moč razstavi dajejo prav osebne pripovedi. Ena od štirih sester v Clevelandu je raziskovalki nekoč dejala: »Jaz mislim, da naša mama ni nikoli zares odšla iz svojega kraja.« Drug sogovornik je pripovedoval, da je ob obisku domačega kraja svojih staršev natančno poznal vsako hišo, drevo in pot, čeprav tam nikoli ni živel.

To so zgodbe o vztrajnosti, pogumu in pripadnosti. Zgodbe, ki so se nekoč prenašale v pismih, nato po telefonu, danes pa živijo v elektronskih sporočilih, videoklicih in družbenih omrežjih. Njihovo bistvo ostaja enako: človek nikoli povsem ne pozabi kraja, iz katerega izhaja.

Ljudje nimamo korenin, temveč krila

Razstava je poklon vsem, ki so odšli, in vsem, ki so ostali. Je poklon neštetim prostovoljcem, sodelavcem, raziskovalcem in ustvarjalcem, ki že tri četrt stoletja skrbijo, da vezi med Slovenci doma in po svetu ostajajo žive.

Blanka Markovič Kocen

Foto: arhiv SIM in USZS