Dušan Tomažič je magister geografije, profesor zgodovine, napovedovalec in urednik na Radiu in televiziji Slovenija, raziskovalec in avtor več znanstvenih člankov, monografij in dokumentarnih filmov. Magistrski študij ga je popeljal v Zagreb in Tuzlo, kjer je pobližje spoznal tamkajšnjo slovensko skupnost. Stvarnost, izzive, preteklost in sedanjost Slovencev v Bosni in Hercegovini ter na širšem Zahodnem Balkanu je vse od takrat opisal že v več člankih in knjižnih delih ter orisal in za vedno ujel v sliko in besedo v dokumentarnih filmih in prispevkih. Zanimajo ga tudi Slovenci drugod po svetu in v zamejstvu. Od leta 2020 kot urednik in voditelj pripravlja oddajo Rojaki, ki na slovenski nacionalni televiziji predstavlja utrinke iz življenja in bogato bero aktivnosti in dejavnosti Slovencev onkraj meja matice. V pogovoru za Rodno grudo pojasni, zakaj se je novinarska radovednost spremenila v življenjsko poslanstvo. Še bolj kot njegovo izjemno strokovno ozadje izstopa človek, raziskovalec in pripovedovalec, ki ga ljudje, njihova usoda in pripadnost slovenskemu prostoru iskreno zanimajo.

Katera od teh vlog (magister geografije, profesor zgodovine, novinar, urednik, avtor dokumentarnih filmov, raziskovalec) vam je najbližje?

Težko bi izbral samo eno, saj se med seboj neločljivo prepletajo in dopolnjujejo. Kot geograf opazujem prostor, kot zgodovinar iščem vzroke v preteklosti, kot novinar in urednik pa te zgodbe prenašam ljudem. Če pa moram izbrati jedro, sem v srcu raziskovalec s strastjo do pripovedovanja zgodb. Dokumentarni filmi in oddaje so le medij, preko katerega rezultati mojega raziskovanja dobijo obraz in glas. Nekaj pa je ostalo zapisano v monografiji o Slovencih v BiH in v strokovnih ter znanstvenih člankih o njih. Tako da je tudi za bodoče raziskovalce nekaj za popotnico.

Vas je pot do raziskovanja življenja Slovencev zunaj meja domovine vodila načrtno ali ste jo našli po naključju?

Lahko bi rekel, da je šlo za kombinacijo obojega. Moje zanimanje za prostor in zgodovino me je že zgodaj usmerilo v vprašanja meja in migracij. Kot študentje mariborske Pedagoške fakultete smo obiskali slovenski zamejski prostor od Porabja, Koroške in Furlanije Julijske krajine. Obiskali pa smo tudi Slovence v znameniti Gudurici v Vojvodini. Ko enkrat stopiš v stik z našimi ljudmi v zamejstvu ali izseljenstvu, te ta svet kar posrka vase! Kar se je začelo kot novinarska radovednost, je hitro preraslo v življenjsko poslanstvo. Pot me je torej vodila z navidezno naključnimi začetki, a z zelo jasnim, načrtnim nadaljevanjem.

Magistrski študij vas je popeljal v Zagreb in Tuzlo. Se še spominjate prvega srečanja s tamkajšnjimi slovenskimi skupnostmi?

Seveda, teh trenutkov človek ne pozabi. Prvo srečanje je bilo polno pristne topline, pa tudi rahlega presenečenja nad tem, kako močna je bila njihova želja po ohranitvi stika z matično domovino. V Tuzli in Zagrebu sem hitro spoznal, da slovenska skupnost tam ni le nekakšno formalno društvo, temveč prava razširjena družina, ki v okolju z drugačno večinsko kulturo skrbno neguje svojo bit. A prav prvo srečanje v tem nekoč skupnem prostoru sem novinarsko doživel med Slovenci v Banja Luki, v tamkajšnjem slovenskem društvu Triglav, ko je bila predsednica Marija Grbić

Kaj vas je pri Slovencih v Bosni in Hercegovini najbolj presenetilo?

Najbolj me je presenetila neverjetna trdoživost in stopnja integracije, ki pa nikoli ni prešla v popolno asimilacijo. Kljub burni zgodovini, vojnim preizkušnjam in dejstvu, da živijo v kompleksnem večkulturnem okolju, so ohranili izjemen ugled. Slovenci v BiH so prepoznani kot delavni, pošteni in kulturni ljudje, njihova društva pa so pogosto središče kulturnega dogajanja za celotna mesta, ne le za Slovence. To velja za vsa trenutno delujoča društva od Sarajeva, Banja Luke, Tuzle, Breze, Kaknja, Zenice in Prijedora.

Življenje Slovencev v Bosni in Hercegovini spremljate že vrsto let. Kako se je njihov položaj v tem času spremenil?

V zadnjih desetletjih se je položaj stabiliziral, predvsem po zaslugi institucionalne podpore iz Slovenije in njihove lastne organiziranosti. Vendar pa čas prinaša neizprosne demografske spremembe. Generacija, ki je neposredno povezana z matičnim prostorom, se stara. Če so bili včasih glavni izzivi politični in materialni, je danes ključna sprememba prehod na vprašanje, kako v društva privabiti mlajše generacije, ki se ponovno učijo slovenskega jezika, predvsem z željo, da bi kdaj študirali ali celo živeli v deželi svojih prednikov. In ni jih tako zelo malo, ki so te svoje cilje že udejanjili.

Katere vrednote so po vašem mnenju najbolj pripomogle k temu, da so slovenska društva in skupnosti ohranili svojo identiteto?

To so predvsem pripadnost, solidarnost in ljubezen do slovenske besede ter pesmi. Kultura je bila vedno tisto lepilo, ki je držalo ljudi skupaj. Pomembna vrednota je tudi slovenska delavnost oziroma tista trma, ki pravi: “Tukaj smo in ne bomo pozabili, kdo so bili naši predniki.” Kjerkoli sem že bil, bodisi pri Slovencih v Črni Gori pa do Slovencev v Luxemburga. Predsednik društva Vida Matjan iz Podgorice, ki je rojen v tem mestu, zdaj v zrelih letih ugotavlja, ko obišče svoje sorodnike v Sloveniji, da v resnici pripada v ta prostor, čeprav v Sloveniji ni nikoli živel. A resnično doma se počuti v domovini svojih prednikov.

Kakšni so največji izzivi, s katerimi se danes srečujejo tamkajšnji Slovenci?

Največji izziv je demografsko usihanje in asimilacija. Mladi odhajajo na študij ali delo v tujino (pogosto prav v Slovenijo), s čimer se bazična skupnost v krajih, kot so Tuzla, Sarajevo ali Banja Luka, manjša. Drugi izziv je ohranjanje jezika med potomci tretjih ali četrtih generacij, kjer slovenski jezik postaja jezik dediščine, ne več vsakdanje komunikacije. Večkrat sem omenjal pozitivno in negativno vlogo dela društev, negativna je ravno slednja, odhod v Slovenijo, kar je sicer spodbudno, a to delo društev zanesljivo slabi. Je pa veliko mladih, ki žal niso uspeli priti do slovenskega državljanstva, a so Slovenci po duši in imenu in si tega na dovolijo vzeti, včasih celo malo razočarani, ker kot pravi Alenka Uduč, bi to želeli biti tudi po dokumentih.

Kaj bi se lahko Slovenci v domovini naučili od svojih rojakov v tujini?

Najprej bi se pravzaprav sploh morali seznaniti, kje so Slovenci. Žal domača javnost, razen seveda sorodnikov in institucij, ki vsaka na svoj način pokriva omenjeno območje, tega ne ve. Naučili bi se lahko ponosa in spoštovanja do lastne identitete, ki je v domovini prevečkrat samoumevna. Rojaki v tujini morajo vložiti ogromno truda, prostega časa in energije, da sploh lahko govorijo slovensko ali zapojejo slovensko pesem. Mi doma to dediščino včasih jemljemo preveč lahkotno ali pa se z njo celo obremenjujemo. Pri njih je domoljubje čisto, nepolitično in iskreno. Slovenska pesem med rojaki v zamejstvu in izseljenstvu zveni povsem drugače, ko jo slišite v tem okolju se vam od ponosa naježi koža.

Oddajo Rojaki ustvarjate že od leta 2020. Kakšno poslanstvo ste ji namenili?

Misija oddaje Rojaki je biti trden in živ most med matično domovino ter našimi ljudmi po svetu. Vse skupaj se je zgodilo sicer po naključju, čeprav sem se s Slovenci v BiH tistem času intenzivno ukvarjal, kar mnogi v službi niso vedeli,  mi je odgovorni urednik Tomaž Karat ponudil urednikovanje, vodenje in novinarsko oblikovanje te oddaje. Z največjim veseljem sem jo sprejel. Želel sem ustvariti prostor, kjer manjšina ni predstavljena le kot nekakšen zgodovinski eksponat, ampak kot živa, ustvarjalna in utripajoča skupnost. Poslanstvo je ozaveščanje javnosti v Sloveniji o tem, kako bogat je naš kulturni prostor zunaj državnih meja. Veseli me, da se je kasneje pridružila novinarska kolegica Tanja Kranjec, ki zdaj po letih dela tudi sama čedalje bolj čuti utrip Slovencev v tujini in veseli me, da jih je tudi ona nekako vzela za svoje. Dodati je treba seveda tudi pomoč kolegov iz Kopra, ki prav tako prispevajo svoj delež o dogajanju v med Slovenci v hrvaški Istri in v Furlaniji Julijski krajini. Ponosen sem, da mi je od začetniškega 10-minutnega, oprostite izrazu, »programskega mašila« uspelo oddajo pripeljati do ustreznega 25-minutnega formata. Oddajni čas je sicer dostojen, a te tematike si zaslužijo mesto v bolj gledanem terminu in prav veseli me, da je zdaj veliko obrazov prvič videnih v naši oddaji tudi v drugih oddajah.

Po kakšnem ključu izbirate zgodbe, ki jih predstavljate gledalcem?

Ključ sta vedno človek in njegova osebna usoda. Iščemo zgodbe, ki navdihujejo – uspešne posameznike, mlade, ki odkrivajo svoje korenine, umetnike, znanstvenike ali pa preproste ljudi, ki z ljubeznijo vodijo lokalna društva. Pomembno mi je, da je zgodba dinamična, aktualna in da ima močno sporočilno vrednost. Težko je verjeti, koliko imenitnih preprostih in zelo pomembnih Slovencev deluje v zamejstvu in izseljenstvu. Od avstrijske Štajerske, Andovcev na Madžarskem, Osijeka na Hrvaškem, Bitole v Makedoniji do Argentine, ZDA, Avstralije. Petina Slovencev živi nekje v svetu, torej okoli 500.000, to pa je za tako majhen narod, kot smo mi, velika številka. Zatorej ne preseneča velika podpora Slovenije in na veliko veselje se pri tej tematiki kot pri športu ne delimo na dva pola. Preprosto vsi so naši in če jim lahko pomagamo, kot so oni nam v času osamosvajanja naše države, je prav da so danes deležni naše pozornosti.

Katera oddaja vam je najbolj ostala v spominu in zakaj?

Težko je izdvojiti eno, saj vsako snemanje prinese nekaj posebnega. Vendar pa mi snemanja na področju nekdanje Jugoslavije vedno pustijo globok vtis zaradi izjemne gostoljubnosti in čustvenih zgodb o iskanju identitete po razpadu skupne države. Ti Slovenci so se namreč kar naenkrat znašli v tujih državah in se je bilo treba na novo situacijo prilagoditi. Vsaka oddaja, kjer nam uspe posneti iskrico v očeh starejšega človeka, ko po dolgih letih spet spregovori slovensko, je neprecenljiva. Če pa že moram naštevati, je bila izjemna reportaža s Slovencema iz Gornjega Senika, ki danes živita v Mosonmagyaróvár, pa dokumentarna oddaja o Slovencih v Banja Luki, Tuzli, Kaknju in zadnja, ki je nastala ob stoletnici poselitve Slovencev v Slatini pri Banja Luki.

Se vam je kdaj zgodilo, da vas je kakšna zgodba tako ganila, da ste jo težko pripovedovali?

Da, večkrat. Ko poslušaš osebne izpovedi ljudi, ki so preživeli vojno v BiH, izgubili domove, a kljub temu v sebi ohranili ljubezen do slovenskega rodu in pomagali drugim, te stisne v grlu. Kot profesionalec na terenu moraš ohraniti mirno kri, ko pa sediš v montaži in ponovno gledaš te obraze, so čustva zelo močna. Pa to seveda ne velja samo za Slovence v BiH, enako je tudi pri Slovencih v Gudurici, argentinskih Slovencih, v Franciji in res bi lahko še našteval.

Kako nastaja dokumentarni film – od prve zamisli do končnega izdelka?

Vse se začne z idejo in temeljitim raziskovanjem virov (arhivov, literature). Sledi faza pisanja scenarija in iskanja pravih sogovornikov. Nato pride teren – snemanje, ki je vedno polno nepredvidljivih, a čudovitih trenutkov. Po večini je oddajo Rojaki snemal Tibor Pavlić, nekaj vrhunskih dokumentarnih oddaj Sledi pa je nastalo tudi v sodelovanju z izjemnim snemalcem in montažerjem Sandijem Kolaričem, ki mnogim dokumentarnim oddajam doda piko na i in zato je najtežji in najdaljši del prav montaža, kjer moramo ali bolje rečeno mora (Sandi)  iz ur in ur posnetega materiala izluščiti rdečo nit, dodati glasbeno podlago in zvočne efekte, da film na koncu zadiha kot celota.

Kaj vam je bližje: raziskovanje zgodovinskih virov ali srečevanje ljudi in zapisovanje njihovih osebnih zgodb?

Raziskovanje arhivov daje trdno znanstveno osnovo, brez katere ne morem delati. A če sem povsem iskren, mi je srečevanje ljudi veliko bližje. Zgodovina v arhivih je statična, žive zgodbe ljudi pa tiste, ki tej zgodovini vdahnejo življenje, barve in čustva. Arhivi so posebna zgodba, ker tam pogosto naletim na dokumente in dejstva, ki jih nisem poznal in me mnogokrat navdušijo. Oddaji lahko dodajo patino časa, če gre za črno bele fotografije se mi zdi, da v časovni premici poletimo v intimno preteklost posameznika in skupnosti. Živi stik z ljudmi pa vse to samo podkrepi in je zato občutek še lepši, bolj pristen.

Za konec: če bi lahko za en sam večer za isto mizo posedli pet Slovencev iz zamejstva ali izseljenstva – ne glede na čas in prostor – koga bi izbrali?

To bi naredil izjemno težko, ker mi je vsak posameznik, posameznica pri srcu, čeprav bom veliko, preveč ljudi spregledal, bi na prvem mestu omenil žal že pokojno Marijo Grbić iz Banja Luke, izjemna ženska, prijateljica s čvrsto karizmo. Bilo mi je zelo hudo, ko smo se od nje poslavljali na starem banjaluškem pokopališču. A sva skupaj popila toliko kavic in rakijic, kakor je sama rekla, da je kakšna ostala še za današnji čas. Iz Slatinskega okolja pri Banja Luki je to zagotovo Mladen Lunić z vso svojo družino od mame, čudovitih hčera do žene Oksane.

Izjemen vtis je name naredil Janko Cerjak, v Parizu živeči slovenski strokovnjak za jedrsko varnost. Izjemno gostoljuben, prijazen in kar se mi je zdelo izjemno, zelo preprost človek. Ko sva se prvič srečala sredi pariških poljan, se mi je zdelo, da se poznava že celo večnost.

Res je, da sem zaradi daljšega »ukvarjanja« s Slovenci v Bosni in Hercegovini  z njimi še pred začetkom oddajanja Rojakov stkal številna prijateljstva, od Dragana Gačnika iz Zenice, Jasmine Husanović in Dragice Tešić iz Tuzle, nepogrešljivih Davorke in Ize Drijenćiča iz Kaknja, Ikonije Popović iz Smedereva, Verice Dzindo iz Sarajeva, prav tako pa se je stkalo že veliko prijateljstva z zamejskimi Slovenci od Andreje Kovač iz Monoštra, Barbare Vupora iz Varaždina. Kot sem dejal na začetku, težko odgovorim, saj bi na seznam ahko zapisal sto imen in še vedno bi koga po krivici pozabil omeniti. In naj mi oprostijo, če sem zdaj to storil.

Blanka Markovič Kocen

Foto: osebni arhiv D. T.

Podpis pod foto:

Snemanje v Slatini pri Banja Luki; na sliki Borut Krois, Damijan Krajnc, nekdanji predsednik SD Triglav, Banja Luka Mladen Lunić