V Evangeličanskem centru Murska Sobota je 19. marca potekala predstavitev publikacije Sledi Prekmurja čez ocean, v kateri so zbrane izseljenske zgodbe o življenju Prekmurk in Prekmurcev v Bethlehemu v Pensilvaniji, ki se je spričo industrijskega razvoja in zaposlitvenih možnosti uveljavil kot eno izmed pomembnejših središč prekmurskega izseljenstva. Zgodbe je pripravila Klaudija Sedar z Zavoda Primoža Trubarja, ki je v lanskem letu skupaj z zunanjim sodelavcem Jožetom Glažarjem v Bethlehemu zbirala zgodbe, ki temeljijo na osebnih pripovedih, spominih potomcev, družinskih arhivih, izročilu … Avtorica je o svojem raziskovalnem delu spregovorila tudi za Rodno grudo.

Kako in s kakšnimi pričakovanji ste se lotili raziskovanja Prekmurcev v Betlehem?

Ob lanskem obisku Bethlehema sem poleg digitalizacije matičnih knjig Slovenske evangeličanske cerkve sv. Ivana, ki je od leta 2023 zaprta, zbirala tudi izseljenske zgodbe. Celoten projekt je podprl Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, za kar sem neizmerno hvaležna. Zanimalo me je predvsem, kako so Prekmurci in Porabci prišli tja, s čim so se ukvarjali, kako so živeli in si ustvarili novo življenje, kakšen je bil njihov vsakdanji jezik, običaji, kako so sooblikovali podobo mesta Bethlehem ter kakšne sledi so ostale za njimi. To so bila izhodiščna vprašanja ob mojem prihodu, ki pa so z vsakim intervjujem dobivala nove razsežnosti, kar je odpiralo tudi nova poglavja za nadaljnje raziskovanje.

Kdaj je bil ta izseljenski val najmočnejši?

Najmočnejši val izseljevanja je bil v prvi polovici 20. stoletja, ko so se prekmurski in porabski Slovenci v iskanju ekonomskih priložnosti, socialne varnosti in boljših življenjskih razmer množično odločali za izselitev čez ocean. Ti množični odhodi čez ocean so se začeli z malo prtljage, a z veliko upanja. S tem so za seboj puščali domačo zemljo, jezik in bližnje, pred seboj pa imeli neznani svet, v katerem so iskali delo, varnost in možnost boljšega življenja. Izseljevanje je bilo intenzivno predvsem do leta 1924, zatem pa s sprejetjem ameriške zakonodaje močno omejeno zlasti za priseljence iz Vzhodne in Južne Evrope. Drugi val, a veliko manjši kot prvi, je bil potem še po drugi svetovni vojni.

Brez dvoma so se Prekmurci izseljevali v iskanju boljšega življenja. Pa so ga v tujini našli? S čim so se ukvarjali?

Lahko rečemo, da so ga našli, saj so si z zaposlitvijo zagotovili stalen vir dohodka, ki je predstavljal temelj preživetja in hkrati odpiral možnosti za postopno ustalitev. Čeprav jih je v novem okolju od doma ločeval ocean, domača pokrajina vendarle ni izginila – ostala je v govorici, imenih, družinskih zgodbah in vsakdanjih drobnih običajih. V novem okolju so izseljenci vzpostavljali mreže medsebojne pomoči, oblikovali skupnostne in verske strukture ter razvijali strategije prilagajanja novi družbeni realnosti. Hkrati pa so ohranjali elemente kulturne in jezikovne identitete, ki so jih povezovali z izvorno pokrajino. Moški so se večinoma zaposlovali v jeklarni, ki je v tistem obdobju predstavljala enega ključnih zaposlovalcev, medtem ko so ženske delo najpogosteje našle v tobačni, tekstilni in trgovski dejavnosti.

Kako je potekalo vaše delo na terenu v Betlehemu? Kolikokrat ste ga obiskali?

Do sedaj sem Bethlehem obiskala trikrat, vselej z raziskovalnim namenom, prvič me je zanimalo časopisje v prekmurščini, ki so ga izdajali vse do leta 1954, drugič sem popisovala gradivo v cerkvenem arhivu pred zaprtjem in prodajo Slovenske evangeličanske cerkve sv. Ivana, se tudi udeležila zadnjega bogoslužja. Leta 2024 je Evangeličanska cerkev v Sloveniji del tega gradiva, vključno s prvim krstnim kamnom in cerkvenim posodjem, prejela v hrambo, kar je zelo dragocena dediščina in vez z izseljenci. Lani pa sem dosedanje delo želela nadgraditi z novimi izsledki v Bethlehemu. Med drugim sem obiskala bližnji mesti Palmerton in New Yersey, kjer so se v začetku 20. stoletja prav tako naselili prekmurski Slovenci, so pa bile to manjše skupnosti v primerjavi Bethlehemom.

V svoji knjigi ste predstavili 13 zgodb izseljencev. Kje ste iskali gradivo zanje?

Z večino intervjuvancev, ki so potomci izseljencev, sem se spoznala že ob mojih prejšnjih obiskih, z nekaterimi pa sem se srečala tudi prvič. Z vsakim smo se dobili na dogovorjenem mestu, kjer so mi skozi voden intervju pripovedovali zgodbo svojih prednikov, najpogosteje starih staršev, od dveh celo staršev in od ene prastaršev. Da je delo potekalo tekoče, je skrbela Marija Škrilec iz Bethlehema, ki je vodila vso to koordinacijo med njimi, mano in zunanjim sodelavcem Jožetom Glažarjem, ki me je spremljal s tehnično opremo. S seboj so prinesli tudi stare fotografije in drugo gradivo, ki ga skrbno hranijo, kar je zgodbe še dodatno obogatilo.

Ali vas je kak dogodek, pogovor, odkritje … posebej presunil?

Povsem me je presunil dogodek, ob katerem sem za nekaj trenutkov obstala brez besed in se spraševala, ali je to, kar vidim, sploh mogoče. Med intervjujem z gospodom, rojenim v Palmertonu, ki danes živi v bližnjem kraju, sem ob prebiranju starih fotografij, ki jih je pripravil za najino srečanje, obstala ob eni poročni fotografiji. Bila je namreč povsem enaka tisti, ki sem jo pred leti našla na domačem podstrešju, ne da bi vedela, kdo so ljudje na njej. V tistem trenutku mi ni bilo jasno, kako je mogoče, da ima nekdo na drugem koncu sveta identično fotografijo, kdo so ljudje na fotografiji in kakšna zgodba je za tem. Skupaj sva postopoma s pomočjo zapisa na hrbtni strani razvozlala sorodstvene vezi: nevesta na fotografiji je bila sestrična njegove babice, ta pa je bila po mamini strani v sorodu s sestrično moje babice, s katero sta si bili sestrični po očetovi strani. Ob tem presenetljivem razkritju pa je fotografija dobila še dodatno, osebno razsežnost, kajti na njej je bila tudi moja babica, kot desetletno dekle v vlogi družice. Ta poroka je bila v Prekmurju, so si pa sorodniki redno pošiljali fotografije, kar tudi dokazuje ta primer, in kakšne manjše pakete.

Ali ste pri zbiranju gradiva naleteli na kakšne težave?

Moram reči, da je vse potekalo brez težav in po načrtih, kar je velika zahvala Mariji Škrilec, ki mi je pri organizaciji dela ogromno pomagala in skrbela, da sem lahko zastavljene cilje uspešno izpeljala.

Kako danes živijo Slovenci v Betlehemu?

Slovenci in potomci izseljencev v Bethlehemu danes živijo kot del širše ameriške družbe, saj se je njihova slovenska skupnost skozi generacije postopoma preoblikovala. Potomci prvih izseljencev so dobro vključeni v lokalno okolje, zaposleni ali že upokojeni ter živijo življenje, ki se na prvi pogled ne razlikuje bistveno od življenja drugih prebivalcev mesta. Se pa vendarle v določenih vidikih ohranjajo sledi slovenskega porekla, ki se kažejo predvsem v družinskem spominu, posameznih običajih, kulinariki ter občasnih stikih s Slovenijo. Aktivna raba slovenskega jezika je danes redkejša, večinoma ga delno razumejo,  govorijo pa skorajda ne več. Pomembno vlogo pri ohranjanju skupnostne identitete je v preteklosti imela tudi cerkev, ki pa z zaprtjem in prodajo izgublja svojo nekdanjo povezovalno funkcijo. Prav tako je že nekaj let zaprta Slovenska katoliška cerkev sv. Jožefa, jo je pa leta 2024 kupilo društvo, ki si prizadeva za ohranitev duhovne in kulturne dediščine. Kljub velikim življenjskim spremembam potomci izseljencev še vedno ohranjajo slovenstvo v srcu. Negujejo vero svojih prednikov ter ohranjajo medsebojne vezi, tako na osebni ravni kot tudi skozi skupna srečanja in druženja.

Ali in kako boste svoje raziskave nadaljevali?

Raziskovanje življenja prekmurskih izseljencev želim v prihodnje še nadaljevati ter poglabljati in bogatiti dosedanje vedenje. Hkrati pa želim obstoječe gradivo nadgraditi z nadaljnjo analizo ter ga umestiti v širši zgodovinski in družbeni kontekst ter s tem prispevati k celovitejšemu razumevanju izseljenstva ter ohranjanju dragocenih zgodb za prihodnje generacije.

Blanka Markovič Kocen

Foto: osebni arhiv K. S.