Magistrico inženirko arhitekture Ano Tori so odlični Erasmus programi, velika radovednost in ljubezen do arhitekture popeljali iz Slovenije v München, vmes pa tudi na Norveško. „Najprej sem bila na izmenjavi na Tehnični univerzi München, ki sem jo izbrala, ker imajo odlično katedro za leseno arhitekturo, nato sem opravljala enoletno prakso v Stavangru na Norveškem, v biroju Helen&Hard, ki slovijo po res kreativnih rešitvah z leseno gradnjo. Po koncu študija v Ljubljani sem se spet vrnila v München in ostala skoraj desetletje,“ je uvodoma povedala za Rodno grudo.
Od kod vaša ljubezen do lesene gradnje?
Verjetno vse to izhaja iz velike ljubezni in povezanosti z naravo. Zdi se mi, da z leseno gradnjo ter na splošno z naravnimi materiali lahko dosežemo res prijetno bivalno klimo, v kateri se dobro počutimo in sprostimo.
V kariernem smislu se je vse skupaj začelo s prakso v Riko hišah v Ribnici. V pisarni nad produkcijsko halo me je vsako jutro, ko sem prišla v službo, pozdravil vonj po lesu. Prav tako me je navdušilo, kako hitro in natančno se lahko lesena gradnja izvede. Lesena in trajnostna gradnja je postala moja rdeča nit, ki me od takrat vedno vodi – pri odločitvi za študijsko izmenjavo, prakso in iskanju zaposlitve.
Pika na i pa je bilo moje leto v Stavangru, ki ima največje ohranjeno naselje lesenih hiš v severni Evropi in kjer sem tudi sama živela v leseni hiši in iz prve roke izkusila, kako prijetno bivalno okolje to predstavlja.
Kje ste se v Nemčiji zaposlili in ali v tej državi lahko uresničujete svoje cilje?
V Nemčiji sem bila zaposlena v različnih arhitekturnih birojih – od bavarskih in mednarodnih do trenutno samostojnega dela v svojem Studiu RE:START. Moj glavni cilj je bil vedno učenje in nabiranje izkušenj in Nemčija je vsekakor država, ki nudi obilo možnosti za to. Verjamem pa tudi v to, da če delaš z veseljem, lahko kjerkoli uresničuješ svoje cilje, mogoče so samo nekatera okolja bolj spodbudna.
Kako se razlikuje arhitektura v različnih državah, kjer ste živeli?
Po mojih izkušnjah je v Nemčiji vse bolj pragmatično in precej omejeno z regulacijami, standardi in pravili. Velik poudarek namenjajo predvsem tehnični izvedbi in podrobnostim. V primerjavi z Norveško se manj časa namenja arhitekturnemu konceptu. Na Norveškem je arhitekt bolj oblikovalec in se ne ukvarja toliko s tehničnimi rešitvami. Za Slovenijo pa se mi zdi, da je dobra mešanica med obema pristopoma – arhitekt snuje tudi tehnične rešitve, vendar hkrati namenja veliko pozornosti tudi oblikovanju prostora.
Katere so po vašem mnenju prednosti lesene gradnje pred klasično?
Prednosti lesene gradnje so predvsem hitrost, natančnost izvedbe in zdrava mikroklima.
Kdaj ste se v Münchnu vključili v Bavarsko-slovensko društvo in kakšni so bili ob tem vaši vtisi o tam živeči slovenski skupnosti? Kakšne so vaše izkušnje, morebitne zadolžitve? Društvo nenazadnje deluje že 30 let …
Slovenska skupnost v Münchnu je kar številčna in zelo raznolika. Veliko je mladih, ki pridejo na študij, kot tudi starejših, ki živijo v Nemčiji že 50 ali več let.
Morda bo to malo nenavadno, ampak v Bavarsko-slovensko društvo sem se vključila na točki, ko je bilo le-to najmanj aktivno. Prejšnja generacija je bila že starejša in med covidom je delovanje društva zamrlo. Do generalne konzulke v Münchnu gospe Maše Šiftar je pristopil član takratnega upravnega odbora, če morda pozna kakšne mlade, ki bi bili pripravljeni to zgodbo peljati naprej. Na koncu se nas je na pobudo konzulke nabrala ekipa, ki smo se lotili izziva ponovnega zagona društva. Sama sem od 2023. članica upravnega odbora in opravljam vlogo predsednice društva.
Z novo ekipo smo posodobili grafično podobo društva, naredili novo spletno stran v treh jezikih, začeli promovirati društvo na družbenih omrežjih ter organizirati številne dogodke, ki se jih na naše veselje udeležuje vedno več ljudi. Ob tem pa se tudi redno prijavljamo na razpise Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, z veseljem sodelujemo še z drugimi društvi v južni Nemčiji in ekipo Generalnega konzulata RS.
Moja izkušnja z društvom je zelo lepa, res je nekaj posebnega govoriti s starejšimi člani in slišati njihove zgodbe in ljubezen do Slovenije. Zanimivo je, da so društvo ustanovili Nemci z veliko afiniteto do Slovenije. Gospa Erika Eichenseer, žena ustanovitelja društva, je celo izdala slikanico o Sloveniji! Z ekipo smo ponosni na zgodovino društva in na to, da smo ga pripeljali do 30. obletnice, ki smo jo obeležili lani. Zdi se nam pomembno, da v tem hitrem svetu ustvarjamo prostor srečevanja in gradimo mostove med Bavarsko in Slovenijo.
Kje je po vašem mnenju Slovenija na področju trajnostne arhitekture v primerjavi z ostalim svetom?
V Sloveniji nisem delala veliko, tako da težko ocenjujem. Realnost je takšna, da v arhitekturi na koncu vedno odloča naročnik in njegove finančne omejitve. Žal so pogosto trajnostni produkti dražji in se ljudje ne odločajo vedno za te možnosti, čeprav sama verjamem, da z definiranjem prioritet vseeno lahko pridemo do želenega cilja. Več je smiselno investirati v stvari, ki jih kasneje težko zamenjamo, npr. lesena tla, okna ter raje manj npr. v drago pohištvo in dodatke, kar se vedno lahko kupi kasneje.
Mislim, da se z vse večjo ozaveščenostjo počasi povečuje tudi povpraševanje po takšni arhitekturi, vendar je to tudi naloga nas arhitektov, da smo seznanjeni s pristopi in da znamo dobro predstaviti, argumentirati, snovati in strankam približevati trajnostne rešitve.
Katere tri dosežke bi izpostavili na svoji dosedanji karierni poti?
Največji dosežek je najbrž to, da nisem odnehala. Arhitektura je zelo intenziven in kompleksen poklic sam po sebi, že kot študij. Ko pa to delo opravljaš v tujini in v svojem tretjem jeziku, je vse skupaj še težje. Kot drugo bi rekla članstvo v dveh arhitekturnih zbornicah – sem pooblaščena arhitektka v Bavarski arhitekturni zbornici in v Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije. Kot tretje pa na ustanovitev svojega Studia RE:START, kar je bila vedno velika želja in za katero sem mislila, da se bo uresničila mnogo kasneje.
Kakšni pa so vaši cilji v prihodnosti?
Moja največja želja je ustvarjati lepo in praktično arhitekturo, v kateri se ljudje prijetno počutijo in ki je dobra za okolje. Upam, da bom lahko s svojim studiem še naprej delala projekte s fokusom na turizmu in v trajnostni gradnji.
Kaj boste počeli v Sloveniji, kakšni so vaši načrti in, seveda, zakaj ste se odločili za vrnitev?
Vrnila sem se, ker mi bolj ustreza življenjski slog v Sloveniji, ki je malo bolj umirjen kot v Nemčiji. Prav tako se mi je odprla odlična poslovna priložnost za sodelovanje. Zelo sem tudi navezana na svojo družino in prijatelje, tako da je vse skupaj pretehtalo v smer, da se vrnem. Je pa življenje zelo nepredvidljivo, tako da ne izključujem možnosti, da me pot v prihodnosti popelje še kam.
Blanka Markovič Kocen
Foto: osebni arhiv A. T.
