Danijela Hilš, literatka in prevajalka, od leta 1979 živi v Avstraliji (Melbourn, Sydney), kjer je končala študij podjetništva in menedžmenta ter bila zaposlena na uradu za zaposlovanje, vodila je zasebni turistični objekt Bicheno Hideaway ter prevajala iz španščine, francoščine, italijanščine, srbohrvaščine in slovenščine. Kot upokojenka je dejavna v domovih za starejše (pomoč ljudem z demenco ter angleško negovorečim).Bila je aktivna v gospodarstvu, turizmu, še vedno je dejavna v mednarodni literaturi in kulturi. Piše v slovenščini in angleščini. S poezijo, črticami in potopisi je zastopana v zdomskem tisku različnih narodnosti ter prisotna v avstralskem književnem prostoru.

V Šoštanju je obiskovala osnovno šolo, v Svečini pri Mariboru pa končala sadjarsko-vinogradniško šolo. Veliko je potovala po Evropi (London, Pariz, Ženeva, Rim, Barcelona) in se učila jezikov. Med drugim je objavljala tudi v publikacijah Slovenske izseljenske matice (Rodna gruda, Slovenski koledar idr.). Sodelovala je pri objavah antologij mednarodnih pisateljev in pesnikov, vodila mednarodno radijsko glasbeno oddajo in v njej pol ure namenjala Slovencem.

Kot socialna delavka in v zadnjem času prostovoljka Danijela Hliš spremlja obolele za demenco. Po dolgih letih tišine se je prek elektronske pošte oglasila na Združenju Slovenska izseljenska matica.

»Staramo se, moj materni jezik malo peša in me je malo sram, a odkar nimam več staršev ob sebi, imam redko priložnost poklepetati “po domače”. Tudi pišem in objavljam v Slovenščini bolj malo, največ v angleščini, govorim pa vsak dan tudi v italijanščini in francoščini, zaradi dela,« sporoča Danijela.

Danijela, predstavljena kot “Empowering voices, Danijela’s Advocacy”. Zelo je namreč aktivna na področju pravic dostojne starosti. »Zaradi demence namreč veliko priseljencev tukaj pozabi na angleščino ki so se je naučili, ko so emigrirali iz različnih dežel, in se lahko pogovarjajo samo se v maternem jeziku. »Tukaj to poimenujemo “to revert to mother tongue”. Znanje jezikov mi je v veliko pomoč, da lahko te ljudi malo razvedrim, ker včasih niti svoje družine ne razumejo,« pojasnjuje Danijela, ki to že več kot štiri leta počne za dementno prijateljico, ki je osamljena v bližnjem domu za ostarele.

Slika iz leta  2023, ko je obiskala dobro prijateljico Drago Gelt v domu za starejše v Melbournu. Čeprav je zbolela za demenco, je Draga sprva  še lepo govorila tako slovensko kot angleško. »Draga je bila tista, ki je vedno, ko sem kaj napisala in izdala, ali je videla kak članek o meni, vse dodala na spletno stran Slovenci v Avstraliji. Mislim, da je ta stran zdaj pozabila na nas starejše,« pravi Danijela.

Po njenih besedah se Slovenci vse življenje na veliko različnih načinov borijo za naš jezik in kulturo. »Ena takih je prijateljica Nevenka Goc-Clarke, ki je pred leti tudi bila naš častni konzul in je leta skrbela za vse različne aktivnosti Slovencev v Queenslandu, pri čemer ji je pridno pomagal mož, čeprav ni Slovenec. Nevenka je tudi odlična učiteljica slovenskega jezika po spletu. Pred leti smo izdajali lepo revijo KOKLJA, v kateri je Nevenka predstavila tudi mojo tretjo knjigo, Spominčice.«

 Blanka Markovič Kocen

Foto: osebni arhiv D. H.

Danijela Hliš nam je poslala tudi nekaj svojih pesmi v slovenščini za objavo v Rodni grudi.

Verjameš ?

Ko čutim, da zmaguje čas,

so potovanja v globino

mojega črevesja nujna,

bujna in brezplačna.

Mladostni ljubimci

v košari  spletenih obljub so

kot morska trava, ki na obali

že diši po razpadu.

Ko čutim, da je neurje strasti, upanja

in hrepenenja, pokopano v pajčevini

starih pesmi, dnevnikov in zgodb,

takrat se potrudim narediti novi korak –

kot dojenček.

Na tej dolgi

poti mojega življenja

se vse spet začenja

še enkrat,

ponovno

iz dneva v noč.

Čisto na novo. Verjameš?  

Po mamini smrti

Grozna žalost, samota, obup, strah. In UPANJE.

Nasvidenje “MORAM”,

dober dan “ŽELIM”.

Vojna s časom ni več moja …

Zajokam, še vedno utrujena, a upam …

globoko zadiham, posiljen nasmeh,

opomnim se, da sem svoja najboljša prijateljica:

Novo življenje je pred mano,

po mehki travi, po skalah do morja. Povsod te iščem, mama.

Moj Bog,  imam peruti,

ČAS, poročila sem se s tabo! Mama mi maha iz nebes.

OTOK MARIA

Buš ni podoba iz učbenika;

z besedami zmorem le nakazati

zvoke in dišave poletja na otoku Maria.

Prešita odeja neba,

silvestrovo 2021.

Potoček sreče,

drget veselja

od glave do peta!

V bušu nikoli ne veš.

S pridržanim dihom

gledam v njegove skrivnostne žareče temne oči.

Veja pade

in razbije trenutek zarote.

Veličastni občutki privrejo na dan.

Dotik potlačenega nezadovoljstva,

ko se spustijo oblaki.

Kenguru skoči, odskaklja,

začaranost je minila.

VSAK DAN JE NEDELJA (za mojo hčer)

Dan naredi korak proti koncu;

Jeziki popotnikov tleskajo.

Naproti mojemu večnemu spancu stopava.

Njene oči se obrnejo k razgrnjeni pokrajini

mojega obraza.

Trenutki žalosti.

Po osmih letih sreče

na vzhodni obali Tasmanije

potujeva mojemu koncu naproti.

Spomini –

krave, potopljene med zlatice,

žive meje, goste in smetanaste

od bezga in krebuljice.

Še en dolg, molčeč sprehod

na ljubljansko železniško postajo,

njen vsakoletni odhod.

Okenske police,

vrabci in lastovke, lipe,

kaktusi v keramičnih lončkih,

hiške, pobarvane modro in rožnato,

spominjanje, najina domača dežela,

drugo življenje, napolnjeno s

pismi in odsotnostmi.

Bil sem visok in močan

in ona je bila moja mala princeska,

tam prek oceanov, v ljubi domovini.

Sedaj, v tej daljni deželi

ovc in evkaliptusa,

se ji moj zgubani obraz, moja brezzoba usta

nasmehnejo: spet sva združena, oče in hčerka.

“Vsak dan je nedelja, hčerka moja.”

Čvrsti vozli preteklih dni,

gube pridušenih pajčevin

nakopičenih spominov.

Nikoli ni prepozno za nove uganke.

Toliko nedelj v zimi mojega življenja. HVALA TI.

STARKA

Kot odlomljena veja v poplavi

drsi v deročem toku življenja.

Ne najde se več. Vrtinec za vrtincem:

starost, osamljenost, strah, bolezen.

Sedaj živi pri sinu.

Devetdeset let samostojnosti pokopanih.

On jo “prenaša”.

Kritično gleda njen zgubani obraz,

slušni aparat v desnem ušesu,

umetne zobe, malo sline na bradi.

Toliko gub in tako malo sivih las na glavi.

Ne spomni se več materine ljubezni,

kako sta se igrala, kako je garala,

se žrtvovala, da študiral je na fakulteti.

Sin se poslavlja:

“A kaj rabiš?” zagodrnja.

Starka zapre oči; smili se ji ta njen dragi sin.

Ker ne ve, da ga bo, kar danes vidi v njej,

čez dvajset let gledalo iz ogledala.

Danijela Hlis (pesmi o starosti in upanju)