Decembra lani je Združenje Slovenska izseljenska matica obiskal gospod Jurij Rosa, upokojeni zgodovinar in 40 let zaposlen arhivist v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici. Zanima ga izseljenska problematika in si je iz knjižnice SIM izposodil Slovenske izseljenske koledarje. Ker mu je Matica odprla vrata za kakršno koli informacijo tudi v prihodnje, smo se odločili gospoda Roso predstaviti tudi bralcem Rodne grude.

Uspešno zaključen študij zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je Jurija Roso po krajši negotovosti usmeril v mlado novogoriško ustanovo, ki je bila kadrovsko šibka in je iskala mlade zgodovinarje, da bi jo okrepili. Ponujena priložnost mu je leta 1980 prinesla zaposlitev.  »Odločitev je bila prava, zadoščenje po tolikih letih neizmerno. Hvaležen sem, zadovoljen, izpolnjen – ko sem prišel na cilj poti, ki se je zaključila 30. junija 2021,« pove upokojeni zgodovinar. »Občutek imam, da sem svoje poslanstvo (tako sem službo dojemal) v glavnem izpolnil, z ljubeznijo in kar strastno pripadnostjo poklicu ter delu, z zavestjo, da sem vključen med skrbnike naše arhivske dediščine, varuh zgodovinskega spomina na zahodnem delu domovine.«

V delokrogu Jurija Rose je bila osnovna naloga strokovno spremljanje ustvarjalcev arhivskega gradiva na terenu in prevzemanje njihovega zgodovinsko pomembnega gradiva: upravnih organov, krajevnih skupnosti in nekaterih javnih služb ter društev in njihovih zvez. Obenem pa  strokovna obdelava arhivskih fondov istovrstnih ustvarjalcev iz časa po letu 1945, ki so že od prej  bili v arhivskih skladiščih.

Lepi trenutki in uspešno delo na terenu

»Terensko delo pri ustvarjalcih gradiva je bilo pomembno in zahtevno. Spoznal sem veliko ljudi, večino takih, ki so imeli pravilen odnos do vrednosti arhivske kulturne dediščine. Vesel sem bil, ko sem dosegel uspehe pri izboljšanju materialnega varstva in urejenosti gradiva že na terenu,  prav tako pri prevzemanju gradiva v depoje arhivske ustanove. V arhiv smo pripeljali velike količine gradiva upravnih organov, krajevnih skupnosti in različnih javnih služb.  

Še več veselja pa sem imel z gradivom društev in njihovih zvez, ki mi je bilo najbolj pri srcu.  Veliko lepih trenutkov sem preživel s kulturniki, gasilci, lovci, športniki, ljubitelji tehnične kulture in drugimi, zaznaval zagnanost in srčno pripadnost njihovim društvom, ki je pripomogla tudi k temu, da so se zavedali pomena svojega arhivskega gradiva in ga izročali arhivu,« pove sogovornik.

Strokovna obdelava marsikaterega arhivskega fonda različnih ustvarjalcev pa mu je, kot pravi, prinesla veliko širitev znanja, odprla mnoga spoznanja, sprožila razmišljanja, obenem pa nudila tudi svojevrstne užitke.

Še mnogo drugega dela je izpolnjevalo službene dneve Jurija Rose.  »Pomislim na dolgotrajno in naporno pripravljanje treh koristnih pripomočkov za razvid nad gradivom – vodnikov po arhivskih fondih in zbirkah našega arhiva. Veliko dela je bilo z njimi: zbiranja, preverjanja in usklajevanja podatkov ni bilo nikdar dovolj, a ko so prišli iz tiskarne,  je bilo zadoščenja in veselja zvrhana mera.« Izpostavi tudi

številne seminarje za izobraževanje arhivarjev iz delovnih organizacij in preizkusih njihovega znanja, ki so mu nudili srečanja z ljudmi s terena, nova spoznanja in zanimiva doživetja.

Nova stavba zagotovila primerno hrambo arhivske dediščine

Leta 1983 jih je presenetila strahovita poplava in z njo se je zasukalo tudi nadaljnje delovanje arhivske službe, saj so prav zaradi te katastrofe čez nekaj let pridobili novo stavbo, ki je končno rešila pereče vprašanje primerne hrambe arhivske dediščine na severnem Primorskem. »Koliko napornega dela smo prestali pri odpravljanju posledic poplave in pri selitvi v novo stavbo! A v nesreči je bila zame tudi sreča. Po poplavi mi je »priplavala« sprememba samskega stanu. Dolgujem ji zahvalo, da sem se oženil in si ustvaril družino,« se spominja sogovornik.

Izpostavi še množino strokovnih člankov, razprav, katalogov in drugih knjig  s področja arhivistike in predvsem krajevne zgodovine oziroma domoznanstva. »Pisana beseda mi leži. Mnogo bibliografskih enot se je nabralo, uspeli so mi nekateri ”veliki teksti”, ki so mi še zdaj ljubi in na katere sem kar ponosen. Vsaj nekaj daljših in pomembnejših naj naštejem:

Občinska središča v obdobju 1814-1961…; Ajdovsko-šturske kulturne podobe v prelomnih letih 1945-1947; Alojz Kocjančič v Cirilmetodijskem društvu katoliških duhovnikov…; Čast komur čast: javni spomin na Valentina Staniča; Grgarci – ”vitezi Svetogorske Kraljice”; Tri desetletja primorskega pevskega praznika (ob 30. obletnici pevske revije Primorska poje);  dve obsežništudiji o duhovnikuOtmarju Črnilogarju – predsedniku Planinskega društva Vipava in tajniku celjske Mohorjeve družbe; Društva v Bukovici in Volčji Dragi; Društva na zahodni Banjški planoti skozi čas; Ljudska prosveta in kultura na poti občinske povezave – prva doba: 1955-1963 (o najstarejši zgodovini  takega povezovanja v občini Nova Gorica). In moj poklon domačemu kraju: Št. Vid – Podnanos – zbornik prispevkov o kraju in njegovi zgodovini, v katerega sem vložil vse svoje srce, voljo, zagnanost, pogum in  znanje, kar sem ga takrat premogel.«

Štiri ustvarjalna desetletja zasidrana v srcu

Kot pravi sogovornik, se je v štiridesetih letih nabralo mnogo lepega, ustvarjalnega in občutenega, zasidranega v srcu in duši za trajen spomin. »Pogosto kar zagori z ognjem radosti in zadoščenja … Iztekla se je vrsta lepih doživetij in druženj z drugimi uslužbenci slovenskih arhivskih ustanov.«

Arhivistično delo kot življenjska potreba

Arhivistično delo  z upokojitvijo ni poniknilo v mrak odpisanega ali za vedno izločenega. Ostalo je njegova življenjska potreba. »Skoraj ne mine dan, ko ne bi doma postoril vsaj nekaj, kar sodi k urejanju in dopolnjevanju mojega zasebnega arhiva. Skrbno ga vodim – več časa kakor pa je trajala doba mojega službovanja v novogoriškem arhivu. To je ”okužba”, ki zdravi, prava terapija … Neizrekljivo  občutje veselja in izpolnjenosti!  Mnogo, premnogo sem pri svojem poklicnem in službenem delu pridobil, kar mi je tako rekoč osmislilo življenje, obenem upam, da sem tistim, s katerimi sem se službeno srečeval, in drugim, ki so potrebovali strokovno pomoč, tudi kaj dal. Srečen sem bil v tej službi.«

Z razstavami k večji prepoznavnosti arhivske dediščine

Čeprav je osnovno delo arhivista strokovna obdelava gradiva in skrb zanj na terenu, je k službi sodilo še kaj drugega, pove Jurij Rosa. Med drugim ustvarjalno prizadevanje za njeno čim boljšo prepoznavnost v javnosti. Narava arhivskega dela namreč ni taka, da bi bila sama po sebi javnosti zelo na očeh.  K širjenju prepoznavnosti arhivske dediščine med ljudmi in povečanemu zanimanju poleg drugih pristopov zelo pripomorejo razstave arhivskega gradiva.  Iz svoje razstavne dejavnosti sogovornik omenja pet velikih razstav. Zgradili bomo Novo Gorico – o začetnih delih gradnje Nove Gorice; Na solkanskem polju je raslo mesto – onajstarejših stavbah v Novi Gorici; Vinko Vodopivec (1878-1952) – o priljubljenem kromberškem župniku in izjemno plodnem skladatelju;  Dolga pot do krajše ceste – o izgradnji sabotinske ceste v Goriška Brda; ”Frnaža”- mesto v malem – o fenomenu opuščene opekarne, ki je služila za preskrbo prebivalcev nastajajočega mesta. »Vsaka razstava mi je po svoje pri srcu, večkrat se jih spomnim in  podoživljam mesece napornih priprav vsake izmed njih in odmeve nanje. »

Pedagoško poslanstvo arhiva

V prvih letih službovanja so si nekateri mlajši arhivisti, tudi Jurij Rosa, zaželeli vključitve v pedagoško poslanstvo arhiva. Postalo jim je mikavno, da bi preizkusili svoje »učiteljske« sposobnosti in hotenja. Začeli so načrtovati vključevanje čim večjega števila šol, da bi jih pritegnili k spoznavanju arhivske službe in arhivske dediščine. »Do neke mere nam je to uspelo, saj so se nekatere šole odzivale, posamezne pa obiskovale arhiv veliko let. Včasih je bilo treba odpotovati tudi na teren, med šolske klopi. Imam veliko lepih spominov na učno osebje, osnovnošolce in dijake, tudi na kakšno skupino študentov, na njihova nenavadna vprašanja, zanimive doživljaje in anekdote.«

Zanimanje za izseljensko tematiko

Pristojnosti arhivske ustanove v Novi Gorici niso take, da bi bila zadolžena za arhivsko gradivo izseljencev in njihovih organizacij. Zato tovrstnih izvirnih fondov in zbirk nima. Tako gradivo  lahko pride v arhiv le posredno, bolj ali manj po naključju: s prisotnostjo posameznih dokumentov ali serije dokumentov v drugih arhivskih fondih in zbirkah.  Zlasti to velja za fonde društev ter oseb in družin. Koliko je tega pri osebnih in družinskih fondih, sogovornik  ne bi znal natančno povedati, ker se je z njimi ukvarjal le v manjši meri. »Ko pa sem obdeloval gradivo prosvetnega društva Drago Bajc Vipava, sem v njem naletel na zelo zanimive spise, sad  dopisovanja z izseljenim vipavskim rojakom Jožefom Durnom iz Clevelanda v letih 1950-1951,« se spominja sogovornik. »Moje zanimanje za tematiko izseljenstva pa se je porodilo prav pri službovanju v arhivu. Pred mnogimi leti sem za službene potrebe iskal nek članek v Slovenskem izseljenskem koledarju, ki ga je izdajala Slovenska izseljenska matica. Brskal sem po njih in članek menda tudi našel. Besedila in slikovne priloge v koledarjih so me pritegnile. Iskra se je vžgala, a minilo je še precej let, da se je razplamtela.«

Svojo bralno strast Jurij Rosa poteši tudi s sistematičnim branjem različnih koledarjev, ki so izhajali ali še izhajajo na slovenskem narodnostnem ozemlju: koledarji vseh treh Mohorjevih družb, Prešernov koledar, Jadranski koledar, Trinkov koledar, Koroški koledar, Porabski koledar.  »Med njimi ja kajpada tudi koledar Slovenske izseljenke matice, ki je prišel na vrsto prav v zadnjih nekaj letih. Precej letnikov imam doma, ostale pa sem si moral izposoditi  v knjižnicah.  Ker pa tudi knjižnice nimajo vsega, me je pot pripeljala na izdajatelja – Slovensko izseljensko matico. Tu sem naletel na res prijazno in ustrežljivo gospo Ženjo Simonič, ki mi je omogočila izposojo še štirih neprebranih koledarjev, za kar sem ji nadvse hvaležen.

Moje zanimanje za izseljevanje Slovencev, to ”rano” slovenskega naroda, pa sega že precej nazaj, saj redno spremljam radijske in televizijske oddaje na to tematiko, svojo knjižnico sem  obogatil še z drugimi tiskanimi izdajami, obiščem kakšno razstavo ali se udeležim strokovnih posvetov. ”Bitje in žitje” našega dragocenega narodnega telesa v tujini je prav ”pri špici” mojega zanimanja za utrjevanje lastne narodne zavesti in njenega širjenja tam, kjer lahko kaj storim zanjo. S srcem sem  pri rojakih vsepovsod po svetu, tudi z bolečino zaradi tolikšnega odtekanja slovenskega narodnega telesa drugam.«

Upokojeni Rosa nima prostega časa

Pogosto je slišati, da upokojenci nikoli nimajo prostega časa in naš sogovornik to ugotovitev potrjuje. »Da bi štiri leta in pol kot upokojenec počival?! Kje pa! Nekaj si sam naložim na ramena, še večkrat pa me poiščejo drugi in tako včasih ”butara postane pretežka”. Tako se kar nabira: raziskovanje arhivskega gradiva, obiskovanje knjižnic, pisanje člankov in študij, tu pa tam kakšno predavanje ali sodelovanje pri pogovornem omizju, udeležba na simpozijih, predstavitvah knjig in kulturnih prireditvah, ogledi razstav. Pa še ”zasvojenost” z iskanjem  starih knjig v bukvarnah!«

Zdravljica v Podnanosu – poklon kraja in občine državni himni

V zadnjih dveh letih so Jurija Roso najprej močno zaposlovali obsežna priprava, pisanje in urednikovanje knjige o znani romarski cerkvi sv. Hieronima na Nanosu. »Kmalu nato so me pritegnili k slovensko-italijanski čezmejni pobudi Umetniki med rekami in lagunami: za  tiskano in obsežnejšo spletno predstavitev sem sestavil opise manj znanih umetnikov  z območja občine Vipava. Pospešeno sem vključen v  pripravo vsebin za Hišo Zdravljica v Podnanosu, ki je načrtovana kot privlačna turistična postojanka. To bo poklon kraja in občine zgodbi državne himne in njenim stvariteljem (ta je namreč tesno povezana z našim krajem), v povezavi s predstavitvijo Podnanosa z okolico. Veselim se te izjemne pridobitve in trdno upam, da bo opravila svoje poslanstvo.«

Blanka Markovič Kocen

Foto: Ženja Simonič