Oskar Molek (1950) je potomec predvojnih slovenskih izseljencev, očeta Belokranjca in matere Primorke, ki so si življenje ustvarili v Argentini. Fotograf, publicist, raziskovalec, profesor, in še kaj se je v septembru na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu predstavljal z razstavo z naslovom Mikrokozmos Buenos Aires – Ljubljana 1986-2023, bil pa je tudi gost večera v nizu pod naslovom Sredi domovine, v okviru katerega na Uradu gostijo izjemne ustvarjalce, ki živijo in ustvarjajo zunaj meja domovine, soorganizirala pa ga je Slovenska izseljenska matica.
Življenje Oskarja Moleka je razpeto med Slovenijo in Argentino. Razdvojenosti med obema domovinama ne občuti, kar izkazujejo tudi njegove razstavljene fotografije, ki povezujejo oba svetova. V obeh se Oskar počuti domače. Kot je povedal v pogovoru za Rodno grudo, je tako argentinski Slovenec kot slovenski Argentinec. »Srce je tu in tam,« pravi. »Včasih sem bliže Beli krajini, drugič Primorski, odvisno od občutja,« pa odgovarja na vprašanje, česa je v njem več: belokranjske blagosti ali primorskega temperamenta. Oskar je to jesen obiskal v Novo mesto, vleče pa ga tudi na Primorsko. »Fotografske motive vidim vsepovsod,« pojasnjuje.
Fotografski začetki
»S starši smo počitnice pogosto preživljali v Primorju. V hiši, ki smo jo imeli, sem našel staro kamero Kodak 1880. To je bila kvadratna kamera, edina, ki je bila takrat na svetu. Ne vem, kako je zašla v našo hišo,« se sogovornik spominja svojih fotografskih začetkov, ko je med počitnicami, pri štirinajstih, začel fotografirati. Leta pozneje si je, kot dodaja, kupil kamero. »Danes ima vsak človek, vsak otrok pri sebi telefon za te namene. Včasih pa si moral imeti fotoaparat in namen za fotografiranje.«
Leta v Sloveniji
V 80-ih letih je kot štipendist Slovenske izseljenske matice v Sloveniji študiral etnologijo in je poleg zapiskov moral tudi fotografirati na terenu. Poleg tega je poslušal predavanja iz zgodovine likovne umetnosti. »Žena je namreč hodila na Akademijo za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, kjer je predaval dr. Brejc, ki mi je dovolil poslušati njegova predavanja.« V Sloveniji so Molekovi ostali skoraj pet let.
Oskar Molek je sodeloval s številnimi svetovno znanimi fotografi, težko pa se odloči, kdo izmed njih je nanj naredil najmočnejši vtis. »Odvisno od tipa fotografije,« pravi a vseeno izpostavi slavnega portretista 20. stoletja Avgusta Sanderja (1876 – 1954).
Prek Rodne grude v slovenske fotografske kroge
»Preden sem prišel v Slovenijo, sem se prek revije Rodna gruda, ki je tedaj še izhajala v tiskani obliki, seznanil s fotografoma Janezom Zrnecem in Jožetom Suhadolnikom in tako še poglobil stik s Slovenijo. Tedanje fotografije so bile večinoma črno-bele. S temi fotografi sem našel pot do fotografije. Tu sem spoznal tudi Stojana Keblerja in še številne druge. Tako sem poiskal svoj opus.«
Od klasične k digitalni fotografiji
Fotografija se je v zadnjih letih, desetletjih močno spreminjala, klasično je do danes že skoraj povsem izpodrinila digitalna. Je pa našemu sogovorniku še vedno bliže klasična, s katero je začel, a se je, kot pravi, novim trendom prilagodil. »V Buenos Airesu sem bil dolga leta profesor fotografije in danes delam 80 odstotkov digitalno.«
Oskar poudarja, da dobro fotografijo ocenjuje vsak po svoje: »S fotografijo moramo nekaj povedati, fotografija ni razglednica. Potem moramo poiskati vsebino fotografije. Fotografija ni samo lepota, je izraz, je to, kar iščemo. Poiskati je treba motive. Tisto, kar je meni všeč, komu drugemu morda ni.«
Arhitektura kot navdih
Prva samostojna razstava Oskarja Moleka je bila posvečena arhitektu Sulčiču. Po sogovornikovem mnenju je namreč povezava med fotografijo in arhitekturo
velika. »Fotografija je predvsem dokumentacija. Tako se je začelo v 19. stoletju, ko so fotografi delali portrete, pejsaže … Sulčičevo delo v Buenos Airesu pa je pogled za fotografa.« Kot pravi, ga arhitektura navdihuje. »Prvo samostojno razstavo sem imel 1989. v Buenos Airesu, takrat sem fotografiral črno-belo, pripravljeno za katalog, druga pa je bila 2010. po naročilu Obalnih galerij, ko sem začel sodelovati z arhitekti in z dr. Irene Mislej. V spomin na arhitekta Sulčiča sem ustvaril barvne fotografije.« Velika podpora družine pri ustvarjanju Oskarju veliko pomeni: »S tako podporo nisi sam, okoli sebe imaš ljudi, ki te imajo radi in so ponosni na tvoje delo.«
Fotografski most med Ljubljano in Buenos Airesom
Na razstavi Mikrokozmos Buenos Aires – Ljubljana 1986-2023 Oskar Molek predstavlja 20 fotografij. V bistvu gre za dvojnice, po dve in dve sodita skupaj.
»Poleti sem v Ljubljani ogromno fotografiral. Po pet fotografij sem dopolnjeval v Buenos Airesu. Kakih 200, 300 fotografij posnamem, da jih pet izberem. Praviloma razmišljam, kaj bom delal in ne pretiravam. To je stara šola. Pri klasični fotografiji smo pri filmu varčevali, saj je to veliko stalo. Zdaj pa ne. Razmišljal sem, kako bi predstavil Buenos Aires na eni in Slovenijo na drugi strani. Gre za nekakšno refleksijo. To je najbolj preprosto pri učenju fotografije. Tistega, kar naredimo v prvih petih letih, se naveličamo in gremo na nekaj drugega. Da bom šel na to pot, pa sem pogledal malo nazaj, in potem nadaljeval. Nebo v Ljubljani je na primer povsem drugačno kot v Buenos Airesu. Naše oči vidijo tisto, kar običajni ljudje ne vidijo. In to lahko pokažemo kot umetnost. Ta razstava prikazuje abstraktno in emotivne in tudi simbolične trenutke.«
Iskanje zanimivih človeških izrazov
Poleg arhitekture Oskarja navdihujejo tudi človeški obrazi, izrazi. Kot pravi, ne išče zgolj veselja, pač pa tisto, kar ni blizu njegovi kulturi. »Zato sem šel v Brazilijo, Bolivijo, naslednje potovanje bo Amazonija. Želel sem tudi v Mongolijo, tamkajšnjo kulturo povezujem z Bolivijo. Nemški fotograf je na začetku prejšnjega stoletja rekel, da se človek na fotografiji ne sme smejati, ampak mora biti pred fotoaparatom resen. Če se namreč smeje, gre opazovalec nekam drugam, ni tisto pravo. »Potoval sem po Braziliji. Tam ne najdeš človeka, ki se ne smeje. Spraševal sem se, kaj tam delam. Nisem se mogel izogniti nasmejanim obrazom,« se spominja.
Potopisna in dokumentarna fotografija
»Fotografija je najprej dokumentarna, potem lahko iščeš svoj opus, dodajaš to, kar hočeš. Fotografija ni razglednica, ki takoj vse pokaže in jo je preprosto prebrati. Ni deskriptivna,« pojasnjuje sogovornik, ki mu je fotografsko najzanimivejši letni čas jesen. »Najprej opazujem čudovito spreminjanje barv v naravi. Očarljive so dolge sence, saj je položaj sonca drugačen. To je čudovito.«
Bolj kot narava pa ga privlači urbano okolje. Poleg Ljubljane in Buenos Airesa so ga me je zelo pritegnile Benetke, veliko odkriva tudi Piran, Kranj je arhitekturno privlačno mesto, pravi.
Razvoj fotografije v Sloveniji
»Slovenija ima čudovite fotografe, čeprav jih osebno ne poznam veliko,« pravi Oskar. »Nove generacije dosti obetajo. Evgen Bavčar, denimo, ki je živel v Parizu, je deloma slep, a ima čudovit opus.« Sodobna fotografija po sogovornikovih besedah ponuja drug izraz, blizu mu je fotoreportaža.
Kot učitelj fotografije Oskar Molek mladim fotografom svetuje, naj predvsem fotografirajo z duhom. »Najprej naj se naučijo tehnike, potem estetike in naj delajo z veseljem, s srcem. Fotografiranje je delo, ne zgolj sprehod.«
Da kri ni voda, pa dokazuje tudi dejstvo, da so je Oskarjeva starejša hči Nadia, med drugim letošnja nagrajenka USZS za najboljše doktorsko delo na področju Slovencev v izseljenstvu, ustvarila družino in dom v Sloveniji.
Blanka Markovič Kocen
Foto: osebni arhiv O. M.
F
