Po dolgoletnem delu s Slovenci po svetu, ki ga je opravljal kot glavni tajnik Slovenske izseljenske matice, je Janez Rogelj začutil potrebo, da ta njegova aktivnost ne zbledi.  »Več kot 23 let sem opravljal delo, ki me je veselilo in obenem žalostilo. Odhodi mnogih, ki sem jih tudi osebno poznal, so bili v  večini primerov v začetku mišljeni kot začasni. Žal so največkrat ostali trajni. Njihova življenja,  težave, napori, uspehi in tudi razočaranja so postala del mojega življenja, kar me je obremenjevalo, dostikrat pa tudi razveseljevalo,« je v pogovoru za Rodno grudo povedal Janez Rogelj, ki je letos spomladi pri Združenju Slovenska izseljenska matica izdal drugi del dragocene knjige Zgodbe slovenskih izseljencev v sliki in besedi.

Matica je bila vselej stičišče izseljencev in vstopna točka povratnikov. Kako je zorela zamisel, da bi svoje izkušnje in vtise strnili v knjigo?

Ko sem se konec leta 2012 upokojil, sem se poskusil zavestno umakniti s tega področja. Ni šlo … Stiki so ostali, spomini tudi. Vprašanja so se kar porajala.  Na družabnem omrežju Facebook je v blogu Kovček v sliki in besedi začel  osvetljevati vsaj delček upanj, želja, strahu, ki so povezana  s »kovčkom« oziroma odhodom iz domovine.

Kateri so bili glavni razlogi za pisanje knjige?

Glavni razlog je bil v tem, da na slovenskem knjižnem trgu še ni bilo kolikor toliko verodostojne knjige o zgodovini slovenskega izseljenstva oziroma enciklopedije slovenskega izseljenstva. Poleg tega sem  želel z knjigo vsaj deloma predstaviti bogat foto arhiv SIM  oziroma njenih publikacij: Rodne grude, Slovenskega izseljenskega koledarja in prve revije v angleškem  jeziku, izdane v Sloveniji (Slovenian quarterly  review), ki jih je SIM dolga desetletja   izdajala.

Z izdajo te oziroma obeh knjig bomo lahko v zakladnico pregleda svetovnega izseljenstva vsaj deloma vključili tudi slovensko izseljenstvo. Tudi čas, v katerem  živimo in je  poln dinamičnih sprememb, tako v družbi kot tudi v SIM, si zasluži ustrezno knjižno predstavitev.

Glavne spremembe, ki sem jih začutil v  zadnjih 30 letih, so se zgodile v slovenskem izseljenstvu. Od nekoč 1555 klubov, društev, šol, časopisov … jih  sedaj deluje le še približno  300. Ta velik upad organiziranosti slovenskega izseljenskega življenja po svetu ni nikjer zabeležen. Še več, nekoč bogata aktivnost Slovencev po svetu  niti ni dovolj dobro dokumentirana. Osvetlitev posameznih izginjajočih dejavnosti slovenskega izseljenstva v teh knjigah  je glavna vrednost mojega pisanja.

S tem ko vse bolj bledijo oziroma izginevajo vedenja o bogati aktivnosti    pomembnih posameznikov  in institucij, ki so delovali v Sloveniji do 1990.  (na primer revije Naš delavec, SZDL, povezave zdomskih društev z lokalnimi  okolji …), delamo škodo, ki jo bo težko popraviti.

Pričujoča knjiga  torej ni zgodovina slovenskega izseljenstva  ali celo enciklopedija  tega pomembnega dela  zgodovine slovenskega naroda temveč le  moj prispevek, pridobljen na osnovi dolgoletnega dela, k morebitni   kasnejši celoviti pripravi zgodovine in enciklopedije slovenskega izseljenstva.

Kako ste zbirali gradivo za oba dela Zgodb slovenskih izseljencev v sliki in besedi, ki sta doslej izšla? Osebni spomini gotovo niso zadostovali, mnogi izseljenci so že pokojni …

Poleg osebnih spominov, ki pa na žalost navkljub dolgoletnem sodelovanju oziroma poznavanju počasi izginjajo (ko sem 1988. aktivno začel sodelovati z izseljenci, so bili ti praviloma strešji od mene), sem se  moral poslužiti drugih oblik. Kot rečeno, danes mnogih ni več, veliko jih je ostarelih. Komuniciranje z njimi je zaradi oddaljenosti in nepoznavanja sodobne tehnologije močno oteženo. Zato sem uporabljal predvsem osebno pisno korespondenco, ki jo je imela SIM  z njimi. Najdragocenejše pa je bilo njihovo  objavljanje prispevkov v  edicijah, ki jih je izdajala Slovenska izseljenska matica. Zelo so mi pomagale tudi posamezne  revije oziroma bilteni, ki so jih oziroma jih še izdajajo posamezna  izseljenska društva, kot na primer Misli v Avstraliji.

Kako so se rojaki in njihovi sorodniki odzivali na vaša povpraševanja? Kako ste in še komunicirate z njimi?

Njihovi odzivi so navdušujoči! Vsi, brez izjeme, so radi sodelovali. Vsak seveda po svojih močeh. Pri stikih z njimi imam  dostikrat slabe občutke. Ko o nekom napišem samo nekaj stavkov, njegovi  bližnji pa so dolga desetletja, da ne rečem celo življenje, »trpeli« njegovo društveno delo, imam slab občutek, da bi si tudi oni zaslužili večjo vlogo in mesto v posameznem prispevku. Velikokrat imam tudi slab občutek, ko pomislim, da moj prispevek o nekom ni ustrezen odziv na vse njegovo delo in pomen, ki ga je nekdo dajal slovenski stvari v tujini. Moje pisanje o posamezniku tudi ni uradno stališče o pomenu in vlogi posameznika v svetu. Toda bolje je tudi to, čeprav ne najbolj zadovoljivo, kot pa nikakršno.

Na katere vire ste se lahko opirali?

Kot rečeno, glavna opornica so bili osebni stiki. Za tiste iz preteklosti pa sem uporabljal objavljene zapise, komentarje oziroma stališča. Prav tako pa sem uporabil, posebej za bolj »znane« izseljence, tudi ostala, že v drugih mediji objavljena   dejstva.

Za katere generacije in od kod je bilo najteže najti podatke?

Seveda je bilo najtežje najti podatke za prve generacije  slovenskih izseljencev, na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Prav tako težko pa je bilo najti podatke za  tiste Slovence, ki so živeli in delovali na območjih oziroma krajih, kjer ni bilo organiziranih oblik slovenskega izseljenstva  (Afrika, Vzhodna Evropa …)

Kako ste se lotili zbiranja slikovnega gradiva? Matica ga gotovo hrani veliko, ne pa tudi vsega …

Prav ob delu  pri pripravi pričujočih knjig sem spoznal, kakšno bogastvo ima v svojem arhivu SIM. Kot izdajateljica specializirane revije za Slovence po svetu Rodne grude, letnega almanaha Slovenski izseljenski koledar  in prve slovenske revije v angleškem jeziku Slovenian quaterly je dolga desetletja imela tesne stike z  takrat vodilnimi slovenskimi fotoreporterji. V arhivu SIM je še veliko njihovih neobjavljenih posnetkov Slovenije  in njene kulture ter zgodovinskih dogodkov. V zadnjem času pa v blogu KOVČEK uporabljam simbolizirane ilustracije Umetne inteligence  (UI) za posameznike, katerih  fotografij nimam.

Kakšne izkušnje, pozitivne ali negativne, ste iz prve knjige

prinesli v drugo, česa ste se naučili?

Sedaj ko sem pričel s popisom slovenskih izseljenskih zgodb, moram z njimi nadaljevati. Ne moremo govoriti samo o Slovencih v Brazilij, na primer, v Latinski Ameriki, ki sem jih opisal v svoji  prvi knjigi, ne pa tudi v Argentini, Urugvaju in Čilu.  Slovenci ne žive samo v Belgiji, Švici v Evropi, ampak moram nadaljevati tudi z opisovanjem Slovencev v drugih evropskih državah.

Glavna negativna  izkušnja  iz prvih dveh knjig pa je v izboru posameznikov. Vem, da je nemogoča opisati vse posameznike, to, da sem se odločil za nekoga, ne pomeni, da je le-ta boljši kot njegov sosed v istem kraju, ki živi isto življenje, pa ga jaz nisem poznal, oziroma o njem niso pisali društveni medijih. Zato je naslov knjige  Zgodbe o slovenskih izseljencih v sliki in besedi … v njih ne bodo  mogli biti opisani prav vsi. Važno pa je, da se opisovanje prične, da se  te posameznike iztrga iz pozabe,  čeprav v Sloveniji nimajo ne sorodnikov ne znancev.

Kako je knjigi sprejela slovenska javnost?

Lepo, predvsem umirjeno. Prvikrat v zadnjih tridesetih letih se niso stalno pojavljala vprašanje v smislu, ali je nekdo ekonomski ali politični izseljenec. Še več, nikoli se ni več postavljalo vprašanj, ali so sodelovali z SIM ali ne, ali so bili  usmerjeni v Jugoslavijo  ali v Slovenijo. Mogoče  se je tu in tam pojavilo vprašanje, ali so bili zgolj delavci, rudarji in ne znanstveniki, na primer. Toda tudi taka vprašanja so bila legitimna. Vse preveč smo v zadnjih  šestdesetih letih govorili o ogromni intelektualni moči slovenskih izseljencev. Izraz  »tretja« univerza (za Ljubljano in Mariborom) je nastal prav iz te želje, da bi med Slovenci po svetu našli toliko znanstvenikov, profesorjev, akademikov , da bi lahko oblikovali tretjo univerzo.  Tudi vse prevečkrat se je postavljalo vprašanje o slovenskem izseljenskem kapitalu. Na  ta obe pričakovanji dajeta  knjigi odgovor: da, med Slovenci po svetu  so tudi marsikateri akademiki in profesorji, tudi prenekateri Slovenci  v svetu so imoviti. Toda nikakor ne moremo govoriti o velikem številu. Še vedno je večina slovenskih izseljencev tistih, ki so odšli v tujino po večji, debelejši kos kruha. Tega so tudi našli, radi pomagajo v humanitarnih zadevah, ko jih Slovenija potrebuje. Toda finančna sredstva bodo namenili tja, kjer bodo imeli boljši dohodek … Znanstveniki vseh profilov slovenske krvi v tujini govorijo samo o vrstah znanosti in njihovih dosežkov brez  pridevnika »slovenski«.

Ali in kdaj bosta knjigi dobili nadaljevanje? Katere dele sveta boste še obdelali?

Vsekakor!  V tretjem delu bom objavil zgodbe  slovenskih izseljencev iz  Urugvaja in Čila. Glavno področje delovanja Slovencev v  Latinski Ameriki – Argentini pa bo prišlo  na vrsto v 4. delu Zgodb. Temeljni del tretjega dela  knjige se bo dotikal življenja Slovencev v Nemčiji, Franciji in na Nizozemskem.

Seveda po bo, tako kot je bilo to  objavljeno v prvi in drugi knjigi, glavni predmet opis delovanja vladnih služb, ki se v Sloveniji ukvarjajo s Slovenci po svetu in zamejstvu (od  1991 pa dol danes). V prvi knjigi sem opisal  kratko zgodovino  skrbi   državnih organov, prek Avstro-Ogrske, Kraljevine Jugoslavije in SFRJ, tu sem opisal tudi  zgodovino in delovanje SIM so  leta 1990. V drugem delu Zgodb delovanje SIM do  današnjih dni.

Največji zalogaj pa me še čaka : ZDA, Kanada in Avstralija.  Že šest let zbiram gradivo za  te najpomembnejše izseljenske države, kjer  živijo Slovenci. Če se malo pošalim, da bom to dokončal, pa bom potreboval poleg obilice časa še veliko zdravja, želje in energije pa mi zaenkrat k sreči ne manjka.

Blanka Markovič Kocen