Brunskole’s book, which recounts the life journey of his grandfather Alojz Brunskole, was ultimately published by the Slovenian Emigrant Association. In an interview for Rodna gruda, he stated, “I have always wanted to learn more about my grandfather. To get to know the place he came from, get acquainted with the language he spoke, to reveal more about his character. I never got to know my grandfather, but I carry around his family name. In Argentina, pronouncing the name Brunskole is nearly impossible. In my early schoolyears, teachers kept asking me about the origins of my ancestors – this happens quite frequently in Argentina to people with family names that are as difficult to pronounce as my own. Perhaps it was this fact that sparked my curiosity as a little boy and drove me to learn more about my grandfather. I suppose I have always been contemplating who we were and where we came from.”
Daniel je bil rojen v Neukenu, argentinski patagonski provinci, pred 51 leti. Šele v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je ugotovil, da bi lahko bil po rodu Slovenec.
Z imenom Daniel Brunskole sem se prvič srečala leta 2017, ko sem raziskovala oblikovanje slovenske identitete v Argentini preko književnosti. Njegova kronika Iz Bele krajine v el Čako me je takoj navdušila. Iz nje sem razkrila, da so bili priseljenci v el Čako večinoma iz Bele krajine in nekateri celo pripadniki nemške manjšine Kočevarjev. Časa nisem izgubljala. Knjigo sem takoj delila s Slovensko izseljensko matico, da bi jo izdala kot zanimiv in izviren vir o migracijah Slovencev v Argentino.
Daniel, pred kratkim je Združenje Slovenska izseljenska matica izdalo vašo kroniko o priseljenskem procesu vašega dedka Alojza Brunskoleta v Argentino, iz Bele krajine v el Čako. Ali nam lahko na kratko opišete vsebino?
Moja knjiga je predvsem zgodovinska kronika o življenju starega očeta, ki je bi rojen in odraščal v Vrčicah, mestu, ki pripada občini Semič, v Beli krajini. Od tam se je kot mladenič izselil v Las Breñas, Čako. V knjigi opišem njegovo življenjsko pot.
Knjigo oziroma zgodbo sem prvič opazila, ko ste jo oglaševali v Facebook skupini “Eslovenos y descendientes de eslovenos”. Objava na Facebooku se mi je zdela zelo zanimiva, saj je nastala v kontekstu, v katerem sem kot antropologinja opazila, kako se je med potomci Slovencev v Argentini začel pojavljati fenomen izdaj družinskih zgodb. Kako ste vi prišli do ideje, da objavite dedkovo biografijo?
Od nekdaj me je zanimalo izvedeti več o svojem dedku, spoznati kraj, od koder je prišel, spoznati jezik, s katerim se je sporazumeval, poteze njegovega značaja. Osebno ga nisem poznal, a nosim njegov priimek. Brunskole je v Argentini skoraj neizgovorljiv priimek. V zgodnjih šolskih letih me je vsak novi učitelj nenehno spraševal o poreklu mojih prednikov, nekaj, kar se ti po navadi zgodi v Argentini, ko imaš tako težko izgovorljiv priimek kot jaz. Morda je to dejstvo vzbudilo mojo radovednost in sem si kot deček želel izvedeti več o svojem dedku. Mislim, da sem se vedno ukvarjal z vprašanjem, kdo smo, od kod prihajamo … A ideja o knjigi se je porodila predvsem takrat, ko je druga potomka iz Čaka, Susana Simonich, zaprosila mojega bratranca, naj napiše našo družinsko zgodbo, da bi jo vključila kot poglavje v knjigo o Slovencih v Čaku, ki jo je želela urediti. Naloga je padla na moja ramena, saj sem imel že od malega več smisla za pisanje. Pravzaprav sem nekaj let študiral novinarstvo. Tako sem začel raziskovati in pisati tisto, kar je na koncu rodilo mojo prvo knjigo.
Kako in kdaj ste izvedeli, da je bil vaš dedek Slovenec? Ali celo Kočevar? Kajti vaša zgodba bogati zgodovino priseljevanja v Argentino s stališča, da prvič pokaže prisotnost te nemške manjšine, naseljene na Kočevskem v slovenskem območju.
Vedeli smo le, da je bil moj stari oče Jugoslovan. Ampak Jugoslavijo so takrat sestavljale Srbija, Hrvaška, Makedonija, Bosna, Hercegovina, Slovenija – kako vedeti, iz katerega dela Jugoslavije je bil dedek? Takrat sem se obrnil na teto in jo zaprosil, naj poišče kakšen star dokument, ki bi nam lahko dal morebitno smernico. Našla je pismo. Neka hrvaška gospa je pozneje ugotovila, da je bilo pismo v slovenskem jeziku. Prepoznamo nekaj besed, ki nam jih pomaga prevesti. V pismu je bilo napisano Semič. Tako smo odkrili, da je Slovenec. Od takrat naprej smo se lotili iskanja sorodnikov po Sloveniji. Da smo Kočevarji, pa nisem vedel, dokler nisem leta 1992 prišel v Slovenijo. Takrat se je prvič zbrala cela družina. Na tem srečanju sem predvajal video, kjer sem posnel vse svoje sorodnike iz Argentine. Nekatere sem posnel tudi pred njihovimi podjetji, ki jih je večina od nas ustanovila. Moj bratranec Hugo Brunskole, na primer, je bil v Čaku velik distributer in sem ga snemal pred oglasom trgovine, kjer je pisalo »Distributer Brunskole«. Ko so v Sloveniji to opazili, so se vsi začeli smejati. Razložili so mi, da Brunskoleti pripadamo manjšini Kočevarjev in mi povedo njihovo zgodbo.
Zanimivo je, da so vašo podjetniško slo povezovali s komercialno tradicijo Kočevarjev …
Da, ta tradicija se je nadaljevala v Argentini.
Zakaj se je Alojz izselil iz Slovenije?
Nisem gotov, imam različne domneve. Milim, da je moj dedek, za razliko od svojih drugih dveh bratov, začel čutiti, da ni imel možnosti za družbeni in gospodarski napredek v povojni Jugoslaviji. Padec cen kmetijskih pridelkov in pomanjkanje dela so bili po vojni še izrazitejši. Morda je šel, ker so Kočevarji pod kraljevino Jugoslavijo zgubili svoj položaj. Morda ker so nanj vplivali »ideali Kočevarjev«, torej pustolovščine, odkrivanje drugih smeri.
In zakaj Argentina?
Po prvi vojni je bila Severna Amerika zaprta za migrante slovanskega rodu, Argentina pa je bila v gospodarskem razcvetu. Po drugi strani je v Argentini, v Las Breñasu v Čaku, že živel drug domačin, Anton Drganc. Verjetno je bil on tisti, ki je dal podatke mojemu dedku in Antonu Drgancu, sovaščan, s katerim je Alojz odšel. Prispela sta leta 1924.
Zelo zanimiv se mi zdi prikaz procesa prilagajanja vašega dedka in drugih priseljencev na negostoljubno ozemlje, kot je bilo Čako, kjer je infrastruktura komaj obstajala. Tam priseljenci mogoče ne bi preživeli brez medsebojnega sodelovanja.
Da, poskušal sem predstaviti njegovo preživetje v Čaku, povedati, kako je mojemu dedku uspelo napredovati v takšnem, od domačega povsem drugačnem okolju. Ko se je dedek naselil, se ni moral samo prilagoditi novi geografiji, ampak tudi načinu obdelave zemlje. Na primer, moral se je naučiti sajenja in gojenja bombaža.
V takih območjih je bilo življenje priseljencev podrejeno delu in potrebi po združevanju za spopadanje s preživetjem. Drugače je bila izkušnja Slovencev in priseljencev v mestih, kjer je nacionalni izvor združeval osebe, da bi si pomagali s težavami prilagajanja okolju ali pogoji v tovarnah, gradbeništvu, pristanišču itd. A v knjigi omeniš tudi podružnico, ki so jo priseljenci ustanovili v Las Brenasu.
Da, zadružništvo je bilo v takih okoliščinah bistvenega pomena kot sistem skupnega dela in skupne obrambe v težkih časih, ko se je bilo treba boriti ne le proti veleposestnikom, monopolom, tržnikom in državni birokraciji, temveč tudi proti škodljivcem, kot so kobilice ipd. Zadruga je omogočila popestritev pridelave poljščin na tem območju.
Še en zanimiv sociološki podatek, ki ga prispeva kronika, je opis zaporednih sklepanj zakonskih zvez s ženskami, ki so pripadale različnim etničnim skupinam, ter postopne asimilacije in argentinizacije generacij.
Moj stari oče se je poročil najprej s Čehinjo, nato s Hrvatico, mamo mojega očeta Borisa, in nazadnje z kreolko, in to je pripeljalo do izgube maternih jezikov in izvorne kulture. V tistem obdobju argentinske zgodovine je bilo običajno, da so se številni šoloobvezni otroci priseljencev vključili v šolo in hitro postali Argentinci. Drugi instrument, ki ga je argentinska država uporabila za argentinizacijo generacij priseljencev, je bilo obvezno služenje vojski. To so morali storiti štirje od sedmih otrok mojega dedka.
Ali nam lahko kaj poveste o pisanju knjige? Predstavljam si, da to ni bila preprosta naloga.
Ne, ni bila. O dedku na družinski ravni marsičesa nismo vedeli. Vse to sem moral raziskovati. Poleg tega sem bil prisiljen študirati zgodovino in geografijo, da bi povezal regionalno, nacionalno in svetovno zgodovino. Na ta način sem prepletel predstavitev njega, svojega dedka in njegove družine s tem, kar se je zgodovinsko dogajalo v Sloveniji, v svetu, v Argentini in v Čaku. Ker na koncu je to vse vplivalo na njegovo življenje, kajne? Poskušal sem se postaviti v njegovo kožo, si predstavljati, kakšno je bilo slovo od njegove družine, zakaj se je preselil … Moral sem uporabiti svojo domišljijo, saj nisem imel podatkov iz prve roke. Pri pisanju so mi tudi pomagali na primer spomini očeta Borisa Brunskoleta in drugih sorodnikov. A večino podatkov sem moral poiskati sam. V argentinskem narodnem arhivu mi je uspelo dobiti listino s seznamom potnikov ladje. In tam sem izvedel, s kom je moj dedek potoval, po kateri poti je šla ladja … Pri Centru za latinskoameriške migracijske študije sem izvedel, katerega leta je prispel v državo. Prav tako ni bilo veliko znanega, kako so minila njegova prva leta v Čaku. Za to sem si pomagal s knjigami zgodovinarja iz Čaka, Omarja Zenoffa. Ker se je v bistvu to, kar se je zgodilo mojemu dedku tista prva leta v Las Breñasu, doživljali tudi drugi naseljenci.
Predstavljam si, da vas je prevajanje in izdaja kronike v slovenščini moralo oplemenititi ne le kot pisatelja. Zame kot antropologinjo je bil vaš proces potomca, ki predstavlja svojo lastno etnično pripadnost, zelo bogat.
Dolgo sem si želel, da bi bila moja knjiga prevedena in izdana v Sloveniji. Zelo sem vesel, da se je to zgodilo. In tudi glede prevoda knjige v slovenščino sem se veliko naučil. Morali smo ga prilagoditi slovenski javnosti. Na vaš uredniški predlog sem ga precej sintetiziral. Zanimala vas je tudi moja zgodba kot vnuka, ki zgradi dedkovo zgodbo. Bolj sem se moral vključiti kot pripovedovalec, česar v knjigi v španščini praktično nisem naredil. Potem sem moral razširiti na argentinsko tradicijo in običaje, na našo zgodovino. Resnično cenim to izkušnjo. Zelo sem hvaležen vsem, ki ste sodelovali pri tem procesu: Združenju Slovenska izseljenska matica, dr. Borisu Jesihu in Jasmini Ilić, vam, ki ste mi pomagali pri urejanju besedila. Tudi Tonetu Plutu, ki nas je v Semiču 7. julija razveselil s starimi pesmimi Kočevarjev. Kulturnemu centru, ki nam je dal prostor za predstavitev knjige.
Hvala lepa za pogovor, Daniel.
Z veseljem.
Nadia Molek
