Evo Petrič sem spoznala pred mnogimi leti, ko smo na Slovenski izseljenski matici začeli ustvarjati spletno revijo Rodna gruda, naslednico najbolj znane revije za Slovence po svetu. Petričeva je bila ena mojih prvih portretirank za to revijo, tedaj še skoraj otrok ali vsaj dekle, zelo posebno, izjemno nadarjeno. Kot hči diplomata in bivšega predsednika Ustavnega sodišča Ernesta Petriča se je z družino selila z enega na drugi konec sveta. Danes, po toliko letih, je Eva odrasla v vse bolj prepoznavno univerzalno ustvarjalko, ki razstavlja praktično po vsem svetu. Tokrat sem jo prestregla v Baslu.
Diplomirali ste iz psihologije in vizualne umetnosti in opravili magisterij iz novih medijev. Kako, kaj vas je “odneslo” v umetnost oz. kakšna je povezava med njo in znanostjo?
Umetnost je del mojega življenja, odkar pomnim. Ob prvih korakih sem baje že poskušala plesati ali, bolje rečeno, ‘migati’ v ritmu bobnov, ki so bili del mojega okolja v Addis’s Abebi v Etiopiji, kjer sem preživela dobro leto kot dojenček in tam tudi shodila. Ples, klasični balet, je vse do 19. leta zaznamoval moje življenje. V prostem času sem neprestano kaj ustvarjala, bodisi v šoli, kjer mi je bilo ljubše, bolj domače se poglobiti v delo in skozi to ustvarjati stike do ljudi in okolice, ki se je zame vsaki dve leti spreminjala v „totali“. V tihem ustvarjanju sem se počutila mirna, varna, zadovoljna. Mislim da so tudi šole, ki sem jih obiskovala, kar precej pozornosti namenjale umetnosti in ustvarjanju, posebej moja prva šola v indiji, v New Delhiju, kjer je bilo veliko učencev tujcev in je bila umetnost način sporazumevanja med otroki, kjer je bil jezik ovira. Po naravi sem hkrati zelo radovedna in ob opazovanju se mi rojeva nešteto vprašanj, ki mi ne dajo miru In si jih poskušam pojasniti. Tu ima zame svojo vlogo znanost, ki jo dojemam kot verodostojno za odgovore na mnogo vprašanj. Kot otrok sem veliko opazovala svet okoli sebe, da bi si ga bolj razjasnila, saj je bil svet Indije precej drugačen od sveta Slovenije in prav zaradi tega sem verjetno razvila neko ‘hyper’ občutljivost do opazovanja okolice, saj ko si kot otrok postavljen v popolnoma drugačno okolje, kot si ga navajen, in ne razumeš jezika, si moraš to okolje na nek način razjasniti … to načelo se zame nadaljuje tudi danes. Znanost in umetnost se mi zdita precej bolj povezani, kot je morda videti na prvi pogled. Obe se hranita in ohranjata skozi človeško radovednost, željo in nujo pojasniti si svoj obstoj tu in zdaj in odgovoriti na vse ‘zakaje’ V renesansi sta bili obe še zelo povezani, ta razcep, ki obstaja danes, je najbrž posledica hitrega napredka tehnologije, ki ga človek težko dohaja in ker je glavni domet tehnologije vključevanje v človekov vsakdan, je potrebno veliko posploševanja. Umetnost pa ravno poudarja vse različne nianse človeka, zato je morda nekako „skregana“ z znanostjo ali pa se je izrodil tak pogled, ker ji je v napoto, kar pa gre na škodo človeka. Znanost naj bi bila namenjena ljudem in naj bi vsebovala empatijo, zato je tako zelo pomembno tudi povezovanje teh dveh pogledov, znanstvenega in umetniškega.
V svojem umetniškem delu se polnim/inspiriram z vprašanjem znanosti in z znanstvenimi paradigmami, ki nam zaznamujejo življenje. Prizadevam si jih narediti dostopnejše ljudem, bolj dojemljive, tako da jih lahko občutijo na svoji koži in jim je mar zanje. To vodi v neko skupno zavedanje in tudi zavedanje večje odgovornosti.
Kakšno pa je po vašem mnenju poslanstvo umetnika?
Poslanstvo, tako kot je ali naj bi bilo v vsakem poklicu, prizadevati si, da čim bolje delaš to, kar delaš. Torej v umetnosti čim bolje/čim več opazovati in tudi biti pozoren na občutke, ki se tvorijo ob tem ter se odzivati nanje … umetnik ima možnost posvetiti se okolici, kar pomeni spoznati in se „potopiti„, poglobiti v različna mnenja, perspektive, da zazna čim več vsega, kar obstaja, in nato skozi sistematično obdelovanje priti do neke strnjene podobe vsega tega, kar je uspel/uspela zaznati, da bi lahko to isto hitreje prenesel tudi drugim ljudem. Poslanstvo umetnika je nato to nadgraditi z vložkom upanja, ki presega nihilizem.
Kot je v svoji knjigi pisal Tolstoj: čeprav duhovnik ve, da bog ne obstaja, je njegovo poslanstvo zadržati to spoznanje zase in ljudem dajati smernice za biti boljši, za boljše življenje … jih navdihovati z upanjem.
Ali je umetnost tista, ki izbere ustvarjalca ali obratno, ustvarjalec izbere umetnost?
Mislim, da gre za nekakšen dialog. Nekatere od nas bolj pritegne ustvarjanje, imamo nek intuitiven čut za estetiko in tudi nujo zanjo, medtem ko morda drugim to ni tako pomembno ali, bolje rečeno, nimajo tako izrazitega čuta zanjo in ji ne namenjajo takega pomena. Je pa pomembno tudi poudariti, da v umetnosti ni dovolj biti nadarjen, imeti prirojen čut za estetiko in poudarjeno občutljivost, ampak je nujno biti tudi zelo vztrajen, trpežen, skoraj obseden z umetnostjo, da ji človek ostane zvest in nadaljuje delo tudi skozi vsa obdobja negotovosti in dvomov in tudi nevoščljivosti ter nerazumevanja,
V svojih delih kot izrazno sredstvo pogosto uporabljate idrijsko čipko. Zakaj, ali v njej vidite kakšno simboliko?
Čipka mi s svojimi vzorci zank predstavlja predvsem in najprej povezavo/povezave, ki obstajajo na različnih ravneh, pa naj bo to znotraj naših teles ali pa v družbi, kjer smo bolj povezani, kot se morda zavedamo, povezani smo na mikro in makro nivojih. Predstavlja mi tudi dediščino človeka, saj tkanje in povezovanje niti že zelo dolgo, pravzaprav od samih začetkov civilizacije, zaznamuje in ima funkcionalni kot tudi umetniški namen. Vsebuje tudi ročno delo, kar zopet opozarja na ohranjanje človeške dediščine in umetnosti, ki shranjuje to, kar pomeni biti človek in ustvarjati umetniška dela, ki izražajo tudi, da smo navsezadnje fizična bitja, vezana na fizikalna pravila, ne le na digitalizacijo.
Po drugi strani imam pa tudi lokalno povezavo, saj je bila prva čipka, ki sem jo spoznala, idrijska. In skoznjo sem spoznala slovensko dediščino in željo prenesti jo v nov, bolj sodoben in globalni kontekst.
Podobo sence, prevedene v idrijsko čipko, ste z razstavo Galerija na Luni na mednarodni vesoljski postaji poslali tudi v vesolje. Vas le-to mika? Bi se podali v neznano?
Vesolje me že od nekdaj zanima in je konstantna tema v mojem delu. Kot je dejal Stephen Hawking, smo sestavljeni iz vesoljskega materiala, iz zvezdnega prahu, kontekst našega bivanja pa je širši od Zemlje. Zanima me spoznati naše povezave s širšim vesoljem in zavedam se naše majhnosti, krhkosti, ki nam jo omogoča dojemanje vesolja In prostora okoli nas. Vesolje nam omogoča, da se bolje zavedamo svoje enkratnosti in nam pomaga, da naše Zemlje ne jemljemo za samoumevno, ampak bolj izpostavlja pristop, da smo njeni gostje in ne obratno. Moj najnovejši projekt v katedrali Sv. Stefana na Dunaju obravnava prav te zadeve. Moja senca, prevedena v idrijsko čipko, ki je bila skoraj eno leto na mednarodni vesoljski postaji, ujeta v en kubični centimeter pleksi stekla, se je po vrnitvi na Zemljo januarja letos že februarja v močno povečani obliki in izrezana v aluminiju, znašla v tej znameniti dunajski stolnici. Razdeljena na 12 delov, ki so skupaj sestavljali 12-metrski človeški kokon, je izražala razcepljenost, ki jo je doživela med svojim opazovanjem Zemlje z mednarodne vesoljske postaje. Ta projekt je v dunajski stolnici potekal kot trilogija in se je končal s 50-minutnim performansom Eden REtransplanted, ki se sprašuje, ali je človeško srce /človeka/ človeško raso mogoče transplantirati tudi na druge planete, ko okoliščine na Zemlji ne bodo več primerne za naš obstoj.
Kako, če sploh, se umaknete iz hektičnega vsakdana? Imate radi samoto in tišino? Ju potrebujete za ustvarjanje? Kaj vas navdihuje?
Zelo rada imam tišino, naravo in ju potrebujem za spremljanje in strukturiranje, bolje rečeno, ‘čiščenje’ svojih idej; a zadnje čase imam zelo malo možnosti za to, ker sem imela docela poln urnik, ki terja veliko potovanj, organizacije, in to v mestih, ki so polni ljudi in žal ne narave. Ta in moja navezava nanjo ter dojemanje in občutenje, da iz nje izhajamo, me navdihujejo.
Kakšen pečat so v vas pustile pogoste selitve z družino po vseh koncih sveta? Je to za vas kot umetnico prednost?
Mnoge selitve v mojem življenju so gotovo pustile močan pečat. Mislim, da prav zaradi tega nimam težav s prilagajanjem na različna okolja in se povsod tudi počutiti doma, se hitro navezati nanje. Obenem pa ne poznam navezave na nek določen kraj kot svoj dom. Mislim, sem tudi zaradi mojih neštetih različnih selitev in prilagajanja na nova okolja, ko še ni bilo interneta In možnosti sobivanja z vsem, kar človek pusti za seboj, ko se preseli, postala »hipersenzibilna« za stvari, ki nas povezujejo kot ljudi.
Danes ste razpeti med Ljubljano, Dunajem in New Yorkom – pa vendar, kje je vaša baza?
Nikjer in povsod. Odvisno, kaj človek pojmuje kot bazo. Ce je to mesto, kjer Imam večino svojih del, so to vse tri lokacije. Če je to mesto, kjer so moja družina, starši, je to Slovenija, če pa je to kraj, kjer sem morda največ dni v letu, čeprav so moji dnevi kar precej enakopravno razporejeni med temi tremi lokacijami, je to Dunaj. Povsod so ljudje, ki jih Imam rada, in veliko spominov ter izkustev, ki so me zaznamovale, oblikovale. Gotovo pa je delati ‘doma’, v Sloveniji, veliko lažje, ker je bolj udobno.
Glede na to, da razstavljate praktično po vsem svetu – kako se razlikuje sprejemanje vaše umetnosti v Evropi, ZDA in Aziji?
Mislim, da zaradi tega, ker moja umetnost nagovarja univerzalne pojme, problematike in si prizadeva biti človeško občutena skozi določeno atmosfero, deluje in je sprejeta pozitivno, vseeno, kje to je, le da je vezana na prostor Zemljanov. To se mi potrjuje še posebej na lokacijah, kot je npr. Japonska, kjer je jezik ovira in kjer so ljudje kljub temu, da morda ne znajo prebrati zapisa, navdušeni. Lepo izkušnjo sem doživela v Indiji, kjer sem imela lani jeseni svoj performance „Eden, transplanted“ in so po nastopu ljudje prišli k meni ter mi entuziastično povedali, kako blizu so jim moja sporočila. Mislim, da je ključno, da se delo ljudi dotakne.
V svoje umetniško izražanje ste v zadnjem času vključili še vonj – najbolj skrivnosten med čutili. Kaj z njim izpovedujete?
Res je, vonj me zelo fascinira, ker je tako tesno povezan z našimi emocijami. Obenem se mi zdi, da gre za še precej neraziskano področje in me torej še posebej privlači. Zanimivo je tudi, da je v naših možganih neprimerno več receptorjev za vonj, kot jih je za okus. Vonj je to, kar najhitreje sproži emocije in s tem pozabljene travme in/ali lepe spomine ter jin ponovno in skoraj instantno pričara na plan. To tudi obeta možnost transformiranja travm v nekaj pozitivnega. Ker je vonj tako zelo povezan z emocijami, se obeta, da se lahko prav skozenj shrani dediščina človeka, kaj pomeni biti človek.
Z vonjavami se ukvarjam že od leta 2011, ko sem vonj prvič vključila v svojo instalacijo o socialnih hematomih v Buenos Airesu. Od takrat sem tudi razvila več vonja v celostni podobi tako, da niso le vonj, ampak tudi umetniški objekti. Zadnji je AngelHound, ki raziskuje tudi pojem plastenja različnih vonjav, spominov.
2. junija ste se v katedrali Sv Štefana na Dunaju predstavili s performansom Eden REtransplanted – kaj trenutno snujete?
Eden REtransplanted je 50-minutni performans, ki vsebuje mojo glasbo, gib, koreografijo in video; je nadgradnja performansa Eden, transplanted in vsebuje tudi moja umetniška dela kot scenografijo. Želim si predstaviti ta projekt še na različnih drugih lokacijah. Sicer pa se pripravljam na krajšo umetniško rezidenco v New Yorku v povezavi z mojim tam potekajočim projektom, video instalacijo Recycling Shadows, ki poteka na javnosti dostopnih mega ekranih na 28 Liberty Fosun Plaza v finančnem centru Manhhattna vse do konca julija.
Kako, kje boste preživeli letošnje poletje?
To leto je bilo zelo pestro in naporno. Čaka me se pot v New York, kjer imam pogovor z umetniškim kritikom Jonathanom Goodmanom ob moji trenutni javni postavitvi video instalacije „Recycling Shadows“ na 28 Liberty Plaza, kjer sem bila izbrana tudi za rezidenčno umetnico. Temu bo sledila priprava umetniških del za Slovenski paviljon na Frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer bo Slovenija častna gostja in ta dela bom pripravljala z velikim veseljem kar zunaj na vrtu; prav uživam ob tem, ko sem lahko v naravi in pripravljam dela. Čaka me tudi pospravljanje in reorganiziranje mojih del, ki so na različnih lokacijah. Želim pa si tudi za nekaj dni na morje, za kar upam, da mi bo uspelo.
Kje se vidite čez desetletje?
Odvisno od tega, kakšen bo nas svet takrat. Mislim, da bo čez deset let nastopila neka prelomnica za nas homo sapiense in za sam nas svet. Mislim, da bo precej drugačen ali pa, bolje rečeno, da bomo ljudje precej drugače dojemali svet. Osebno upam, da bo cim bolj podoben temu, kot je zdaj – v smislu, da imamo vsaj še neko vrsto zavedanja in možnost za bolj enakopravno globalno razporeditev surovin, a človek po mojem mnenju žal ne bo tisti, ki bo to sposoben si deliti, implementirati in sprejeti; torej bo nekaj drugega moralo biti ta vmesni člen, ki bi zagotovil razporeditev, ki pa je nujna, če želimo še naprej bivati na Zemlji.
Blanka Markovič Kocen
Foto: osebni arhiv E. P.