Ksenija Majcen je kar polovico svojega življenja preživela v tujini. Zaznamovalo jo je življenje v štirih državah in na dveh celinah: v Jugoslaviji in Sloveniji, Nemški demokratični republiki (NDR), Združenih državah Amerike (ZDA) in Avstriji. O delčku svojega življenja v Vzhodnem Berlinu je napisala avtobiografsko povest Pobeg brez meja, ki je letos izšla pri Slovenski matici. A zgodba ima še nadaljevanje …

Ksenija je bila leta 1963 rojena v štajerski prestolnici, takrat še v nekdanji Jugoslaviji. Kot pravi, je bil razlog za prvo selitev njen oče Marijan Majcen (1933-2014), ki je vedno težko brzdal jezik. »Ko je bil pravnik v podjetju Mariborska livarna, je v takratnih političnih razmerah prav zaradi tega ostal brez službe. V Mariboru so mu bila zaprta vsa vrata. A so se odprla druga in s težkim srcem smo se preselili v Ljubljano, kjer je oče nastopil novo službo v podjetju Metalka. Tri leta pozneje je postal njen predstavnik v Vzhodnem Berlinu. Otroštvo sem torej preživela v domovini (do svojega sedmega leta) in v Vzhodnem Berlinu (do dvanajstega). Ko sem zaključila šesti razred osnovne šole, smo se vrnili domov.«

A že štiri leta pozneje (1979., po drugem letniku gimnazije) so se preselili v Chicago. Tam je končala gimnazijo, diplomirala in magistrirala iz računalništva. Čeprav so se njeni starši 1986. vrnili domov, je Ksenija v Chicagu ostala celih triindvajset let.

Potem pa je pri petintridesetih sklenila: »Zdaj ali nikoli! Tisto leto (1998) sem prodala stanovanje, pohištvo in avto ter se za stalno vrnila v domovino. A je življenje zame imelo drugačne načrte: v prvih dneh po vrnitvi domov sem srečala svojega bodočega moža. Ni bil Slovenec, ampak Nemec iz bivšega Vzhodnega Berlina, ki sem ga poznala že kot otrok. Povabil me je, da se preselim k njemu v Berlin, vendar sem hotela biti bliže domu. Tako sva leta 1999 oba začela živeti in delati v Avstriji. Nisva dolgo zdržala – manj kot leto pozneje sva prečkala lužo in se nastanila v Chicagu. Po nekaj letih sva se ločila, čemur je botrovalo več razlogov – eden od njih je bilo zagotovo moje domotožje in srčna želja priti nazaj v Slovenijo. S triinštiridesetimi leti sem spomladi 2005 končno prišla za stalno domov.

Pobeg iz V Berlina

Ko je njena družina od 1970 do 1975 živela v takratni Vzhodni Nemčiji, je, čeprav še otrok, zaznala, da je stopila v nek drug svet. Že pot iz Ljubljane v Vzhodni Berlin je bilo pravo popotovanje. »Cela dva dneva smo se vozili (avtocesta se je začela šele malo pred Salzburgom),« pripoveduje Ksenija. »Čeprav smo prestopili že več meja, nas na to, kar je sledilo na mejnem prehodu med Zahodno in Vzhodno Nemčijo, ni mogel pripraviti nihče. Po več urah čakanja na meji so nas človeški roboti odobrili – železna zavesa se je za hip odgrnila in se za nami spet zagrnila. Zapustili smo nam znani svet in stopili v drugega. Zahod in vzhod – kakor dva vzporedna svetova.

Kako drugačno je bilo zame vse: narava, arhitektura, jezik, hrana, tudi oblačila in, kar sem takrat težko razumela, dve nemški državi in celo dve mesti Berlin. Sploh pa, da tisti iz vzhodnega dela ne smejo v zahodnega!

Od drugega do šestega razreda sem hodila v vzhodnonemško osnovno šolo, saj so starši smatrali, da je bolje, da se dobro naučim nemščine kot srbohrvaščine. V Vzhodnem Berlinu je namreč obstajala šola na jugoslovanskem veleposlaništvu, ni pa bilo mednarodnih šol. Bile so v Zahodnem Berlinu, vendar bi bilo za starše preveč, da bi me dvakrat dnevno vozili čez državno mejo. Ob prihodu v Vzhodni Berlin sem znala le dve nemški besedi. Ničesar nisem razumela, a za otroke tuj jezik ni ovira. Ker sem bila obkrožena z nemškimi prijatelji, sošolci in učitelji, sem po nekaj mesecih gladko govorila nemško.

Kot otrok v Vzhodnem Berlinu nisem pogrešala domovine. Bila sem še premajhna in naša družinska celica je bil moj domači svet. Imela sem lepo in bogato otroštvo. NDR je imela toliko prekrasnih kulturnih ustanov in za zgodovino pomembnih mest (Vzhodni Berlin, Potsdam, Dresden itd.). Skoraj vsak konec tedna smo s starši odkrivali njene zaklade. Veliko pa smo se tistih nekaj slovenskih družin, ki so bile sočasno službeno v Vzhodnem Berlinu, tudi družili: imam čudovite spomine na naše piknike ob berlinskih jezerih. Sem pa vsako leto komaj čakala počitnic doma – pri maminih v Gradu na Goričkem in očetovih sorodnikih v Celju.

Pod budnim očesom vzhodnonemške službe državne varnosti Stasi je torej v vzhodnem delu pruskega mesta, le kilometer stran od Berlinskega zidu, živela naša mala družina: mama, oče, dedek in jaz. Dedku sem posvetila knjigo, ki opisuje približno leto in pol našega življenja v Vzhodnem Berlinu. Bil je upokojeni strojevodja in v Mariboru sva šla vsak dan skupaj do črne parne lokomotive pred železniško postajo. Bil je moj vzornik in tudi v Berlinu sva si delila sobo. Vse do tistega usodnega dne, ko je bil zaradi jugoslovanske zakonodaje iztrgan iz naše družine. Tako sem s starši ostala v Vzhodnem Berlinu, dedek pa se je moral vrniti v Ljubljano – zame to ni bila več naša družina. To je bila zame ločena družina in dedka sem močno pogrešala. Tako sem sklenila, da grem dedka obiskat. Stara ravnokar osem let si nisem upala sama na pot, zato sem vprašala svojo nemško prijateljico Anyo, če gre z mano. Prijateljici sva postali na prvi šolski dan, v hipu in brez besed. Prav najino prijateljstvo ima v knjigi veliko vlogo,« poudari Ksenija.

Po vrnitvi iz NDR so štiri leta živeli v Ljubljani, kjer je zaključila osnovno šolo in prva dva letnika gimnazije. Kot pove, je oče takrat delal v Gorenju in se vsak dan vozil v Velenje. »Bilo je težko za vse. Potem pa je dobil zelo mamljivo ponudbo za predstavnika Gorenja v Chicagu. Nisem želela iti – bila sem stara šestnajst let in močno navezana na svoje prijatelje. In prav ti so me pregovarjali: »Ksenija, v Ameriko greste! Super ti bo! Nam boš povedala, kako je tam.« Tako sem se vdala in avgusta 1979 s starši prispela v Chicago.

Šolanje in delo v ZDA

Prvi dve leti sta bili zame čustveno zelo težki. Nisem marala svoje ameriške gimnazije, čeprav šola sploh ni bila težka in dostikrat mi je bilo med poukom celo dolgčas. Šola je bila dekliška in ločiti dekleta od fantov se mi je zdelo nenaravno. Sem pa kmalu dobila dobre prijateljice in to so še danes. Ker smo si učenci predmete izbirali, ni bilo neke tesne razredne skupnosti, kot sem jo poznala od doma. Neizmerno sem pogrešala svoje sošolce, prijatelje in fanta v domovini.

A potem sem začela študirati in tako kot mi je bila srednja šola mučna, mi je bilo na univerzi fantastično: zanimivi predmeti, dostopni in človeški profesorji, krasni prijatelji, globoke razprave … možgančki so se nam kar ‘kravžljali.’ Želela sem študirati umetnostno zgodovino in močno so me pritegnile antropologija, arheologija in astronomija. Po prvem letniku pa sem se zaradi spora z očetom, po katerem sem ugotovila, da ima prav, čez noč odločila za nekaj meni popolnoma neznanega: računalništvo. Čisto iz praktičnih razlogov: če sem že v ZDA, moram študirati nekaj, s čimer bom doma zlahka dobila službo. Na podelitev diplome na veliko razočaranje svojih staršev nisem šla – nisem želela čakati še tistih nekaj dni, takoj sem hotela v domovino.«

Kot pravi Ksenija Majcen, magisterija nikoli ni želela delati, a ga je naredila iz nuje, da bi ji v domovini priznali diplomo. »Študij računalništva na tej stopnji me ni zanimal in zato je bilo težko. Zelo stresen je bil zaključek magisterija. Namreč, po izpitih iz vseh predmetov smo imeli še dodatnega. Ta štiriurni izpit (vseboval je snov vseh šestih let študija – diplomskega in magistrskega) je odločal o magistrskem naslovu. Za izpit smo imeli dve priložnosti. Če ga v drugo ne bi naredili, bi bil ves dveletni magistrski študij zaman in ves denar zanj vržen stran. Na srečo smo ga moji prijatelji in jaz naredili v prvem poskusu.

Po vzoru svojih gimnazijskih sošolk sem kmalu po prihodu v Chicago začela tudi delati (okoli dvajset ur na teden). Veliko različnih stvari sem počela: bila sem varuška, prodajalka v trgovini oz.  delikatesi, natakarica, vodja dekliške skupine v poletnem kampu, voznica šolskega avtobusa (ja, tistega rumenega), svetovalka v računalniškem centru na univerzi … vse mi je bilo všeč,« pravi z nasmeškom.

Po zaključenem magisteriju (1986) se je zaposlila v svoji stroki. Delo programerja ji ni ležalo, a je kmalu dobila službo projektnega vodje. »To pa je bilo nekaj zame! In čeprav nisem imela veliko dopusta (prvih deset let samo deset dni na leto), mi je bil način dela v Ameriki všeč: stvari so bile urejene in po zakonu. Drugače je bilo leta kasneje v Sloveniji. Že ko sem pogodbo dobila v podpis, je bil v njej eden od členov, da bom v primeru finančnih težav podjetja delala brez plačila. Mar so normalni, sem se spraševala? V službo hodim zato, da si služim kruh! Zame so potem ta člen malo spremenili.

Življenje v Ameriki mi je bilo všeč. S starši smo tudi veliko potovali po ZDA, Kanadi in Mehiki – kako čudovite so vse te dežele! Seveda je bilo popolnoma drugače v času študija kot potem, ko sem bila zaposlena. A ne glede na vse smo veliko delali. Američani imajo neverjeten odnos do dela, dobesedno se istovetijo z njim in so celo preveč angažirani (veliko je takih, ki gredo v službo bolni). Težko mi je bilo zaradi sodelavk, ki so bile šest tednov po porodu (materinskega dopusta v ZDA ni, po porodu imaš tako imenovano kratkotrajno bolniško) spet v službi in si hodile na stranišče črpat mleko za svoje dojenčke. Je pa kar nekaj prijateljic po prvem porodu nehalo hoditi v službo in se posvetilo otrokom ter družini. Mogoče je bilo prav zato, ker smo bili veliko v službi, okolje prijetno in sproščeno. Med tednom sem po službi prihajala domov šele po osemnajsti uri ali pozneje. Smo pa imeli tudi možnost, da smo med tednom delali pol ure dlje in šli vsak drugi petek prej domov. Seveda smo to izkoristili. V zadnji službi pred selitvijo sem lahko delala nekaj dni na teden tudi od doma. A to mi čez čas ni bilo všeč, saj sem takrat delala še več ur. Med tednom sem tudi skušala vse postoriti doma, tako da sem imela petek zvečer in konec tedna resnično prosta. Po zaključenem študiju, preden jih je večina imela družine, smo se prijatelji veliko srečevali v mestu ali po naših domovih.

Chicago je velemesto, ki ima tako rekoč vse, kar si zaželiš (razen hribov, ki jih resda ni nikjer v bližini). In ker leži v Severni Ameriki, je seveda multikulturno: lahko ješ hrano s katerega koli konca sveta in hodiš po raznolikih soseskah. Žal so nekatere tudi nevarne. Mesto je izredno lepo in zelo zeleno. Mestne kulturne dediščine ne uničujejo, ampak jo inovativno vključujejo v nove zgradbe (če bi bil Kolizej v Chicagu, ga ne bi porušili!). Tako rekoč po vsej obali Michiganskega jezera se razprostirajo velike zelene površine in v notranjosti veliki parki. Prerijske rože in trave se v svojih pisanih barvah bohotijo po mestu. Veliko stolpnic ima zelene strehe in da, tudi v Chicagu pridelujejo med. Ob obali lahko kilometre in kilometre hodiš ali kolesariš, poležavaš na številnih plažah (sama sem zaradi Jadranskega morja malo razvajena in se mi je Michigansko jezero zdelo prehladno za kopanje), pozimi pa smučaš na tekaških progah. Kulturnih ustanov je ogromno. In glasba – ta je povsod!« je nad svojim nekdanjim domačim mestom navdušena Ksenija.

Ker so imeli v Ameriki zelo malo dopusta, je prihajala v domovino le vsaki dve leti. Pravi, da je zamudila veliko lepih srečanj sorodnikov, kar je bilo zanjo precej boleče. In nadaljuje: »Gotovo bi bilo moje življenje v Chicagu popolnoma drugačno, če bi imela svojo družino. Večino časa svojega bivanja tam sem stanovala v stolpnici. Le kratek čas sva z bivšim možem živela v hiši v predmestju Riverside (zasnoval ga je slavni krajinski arhitekt Frederick Law Olmsted, ki je med drugim naredil načrt tudi za Central Park v New Yorku). Življenje tam je bilo popolnoma drugačno kot v mestu. Povezanost sosedov je bila res taka, kot vidiš v filmih: za dobrodošlico so nama prinesli hrano in naju vabili na različne dogodke v svoj dom. Rada sva živela tam. A sva hišo kupila tik pred 11. septembrom 2001 in takrat se je v moji stroki veliko spremenilo: podjetja so začela odpuščati srednje vodstvo in tako sem tudi sama kmalu ostala brez službe. Samo z eno plačo si hiše nisva mogla privoščiti. Prodala sva jo in se preselila nazaj v stanovanje v mesto. Večkrat se na spletu pogovarjam s svojimi ameriškimi prijatelji. Pravijo, da se je Chicago zelo spremenil. Morda je na pogled še vedno prečudovito mesto, a je tudi vedno več kriminala. Zato je danes težko govoriti o tem, kakšno je življenje v Ameriki. V mestu ali v predmestju je drugače kot na deželi. Drugače je na severu kot na jugu, vzhodu ali zahodu. In drugače je sedaj kot takrat, ko sem tam živela jaz, med letoma 1979 in 2005.

Vrnitev domov kot srčna nuja

V domovino se je želela vrniti že dosti prej. Kot pravi, se je večkrat »za stalno« vrnila domov, vendar se je zaradi različnih okoliščin spet vrnila v Chicago. »Najprej je bilo po končani gimnaziji. ‘Vrnitev’ je trajala le eno poletje (1981). Nisem se mogla vpisati na Univerzo v Ljubljani, saj mi ameriške gimnazije niso priznali. Morali boste narediti maturo, so rekli. Ni šans, sem pomislila, učna programa sta bila tako različna. ‘Lahko pa se vpišete na ameriško univerzo in se po prvem semestru prepišete k nam,’ so dodali. Dobra ideja. Študij na Loyola University of Chicago pa mi je bil tako všeč, da sem se odločila, da kljub ljubezni v Ljubljani ostanem v Chicagu.

Drugič sem se ‘za stalno’ vrnila domov decembra 1985, po zaključenem diplomskem študiju računalništva in dveh stranskih predmetov, angleščine in psihologije, a sem ostala samo en mesec. Na Univerzi v Ljubljani mi tudi diplome niso priznali: ‘Boste morali narediti izpite iz predmetov, ki vam manjkajo: samoupravljanje s temelji marksizma in leninizma.’ Skoraj se mi je zmračilo pred očmi. Že v prvem letniku bežigrajske gimnazije sem komaj dobila pozitivno. ‘Vedno pa priznamo nižjo stopnjo: če boste v Ameriki naredili magisterij, vam bomo priznali diplomo,’ so dodali. In sem od dveh izbrala manjše zlo: vpisala sem se na magisterij računalništva na svoji univerzi. In si mislila: res, po magisteriju se vrnem. Ko sem zaključevala magisterij, so se starši po šestih letih in pol vrnili v domovino. Tista zimska noč, ko so odšli, je bila zame ena najtemnejših v mojem življenju: ‘Zdaj si sama na tej celini!’ je butal v mojo celo bit notranji glas, stiskalo me je v grlu in kričala bi od praznine v sebi. A sem stisnila zobe in naredila magisterij.

S svojo slovensko ljubeznijo sem se zaradi prevelike razdalje razšla pol leta prej in čeprav sem od svojega šestnajstega leta dalje vedno imela domotožje, sem v Chicagu vztrajala. Nisem nekdo, ki mu je pomembna kariera, vendar sem takrat menila, da bi si bilo dobro v Ameriki pridobiti ne le znanje, ampak tudi delovne izkušnje iz stroke. Že dvakrat do tedaj so me v domovini zavrnili in tokrat sem hotela biti gotova, da mi nihče ne bo mogel reči drugače. In vedno je bilo še nekaj, na kar moram počakati, preden odidem: odobritev delovne vize, nato zelene karte in končno tudi ameriškega državljanstva.

Tretjič sem se domov vrnila pri petintridesetih in ostala dve leti: prvo v Sloveniji, drugo v Avstriji. Nato sva se z možem vrnila v Chicago. (Sedaj lahko razkrijem, kdo je: Anyin brat! Ja, življenje je polno presenečenj.) Za ta korak sva se odločila tudi zato, ker je bil zame način dela v Ameriki (kljub manj dopusta) dosti boljši kot pa v Evropi. On pa, Vzhodni Nemec, ki je bil v mladosti (zaradi prisostvovanja na za NDR ‘neprimernih’ koncertih – te so izvajali v cerkvah) večkrat čez noč priprt, si je seveda želel videti in izkusiti življenje v ZDA.

In kaj je botrovalo četrti in zadnji odločitvi, da pridem domov? Pika na i je bila bolezen moje drage tete, mamine najmlajše sestre. Nisem je več videla žive. Uspelo mi je priti le na pogreb. In to me je docela prebudilo: kaj mi je najbolj pomembno v življenju? Služba? Ne. Bivališče? Ne. Prijatelji? Ne, saj dobri prijatelji vedno ostanejo. Ljubljeni ljudje torej: to je zame glavno. In večina, ki jih imam najraje, je v Sloveniji, najbolj pri srcu pa so mi starši. Kot edinka hočem biti z njimi, da jim pomagam, ko me bodo v starosti potrebovali. Tako je bila dokončno priti domov moja srčna nuja.

Ima pa življenje vedno lahko še nepričakovan zasuk … Tista mladostna (in otroška) ljubezen na razdaljo iz študentskih let – ponovno sva se našla. A zdi se, da mi ni usojeno brez večnega pakiranja, vožnje in tujine – tudi njegova življenjska pot ga je namreč ponesla iz domovine in tako sem sedaj pogosto pri njem na Dunaju.«

Bogastvo čudovitih ljudi

»Lepo je potovati in spoznavati nove kraje,« razmišlja danes Ksenija. »Za nekaj časa spremeniti okolje človeka predrami iz vsakdana in mu napolni baterije. A šele, ko nekje živiš dlje časa, razumeš, kako je res tam … kako ljudje razmišljajo in kaj čutijo. Spoznaš, da obstajajo različni načini razmišljanja o isti stvari in da je drugačno mnenje dobra stvar. Spoznati življenje v različnih državah ti razširi obzorja.

Kaj mi je dala Vzhodna Nemčija? Spoznavanje kulture, a tudi norost totalitarnega režima. Kaj Severna Amerika? V 90. letih sem bila namreč pogosto tudi na obisku pri starših v Kanadi, saj je bil oče tam prvi slovenski veleposlanik. Občutje osamljenosti, domotožje in pogrešanje meni ljubih ljudi daleč stran. Vendar tudi multikulturnost in neprecenljiv občutek svobode, širine in prostranstva. In kaj obe državi? Bogastvo čudovitih ljudi. In kaj mi je življenje na tujem vzelo? Čas z meni najljubšimi ljudmi, zlasti ob posebnih priložnostih – bila sem prikrajšana, saj nisem bila prisotna ob rojstvih, krstih, porokah, rojstnih dnevih, ob bolezni in smrti.

Življenje pa me je naučilo dvojega … Nič ni črno-belo: prav vse ima svoje svetle in temne plati – države, mesta, ljudje … Težko poslušam izjave nekaterih, ki še nikoli niso bili v ZDA: ‘Amerika je grozna in pokvarjena. Američani so neumni. Ameriška hrana je zanič.’ Po mojem mnenju je sicer pametno, da ravnaš razumno, a je še pomembneje, da prisluhneš svojemu srcu. Že Shakespeare je v drami Hamlet zapisal: ‘To thine own self be true (bodi zvest samemu sebi).’

Zavedam se, da bi lahko živela kjer koli … Pridem v (Vzhodni) Berlin ali Chicago in mi je vse domače. Zelo rada, čeprav redko, grem v ZDA. Vsakič, ko sem v tistih triindvajsetih letih iz Chicaga prišla na počitnice oz. dopust v Slovenijo in na Letališču Jožeta Pučnika izstopila iz letala, sem hotela pasti na tla in poljubiti domačo zemljo. Občutek doma imam le v Sloveniji. In samo tu si želim živeti. Tu je moje srce.

Pred nekaj leti me je bratranec vprašal: ‘Živela si v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji in Ameriki. Kateri je tvoj najljubši kraj?’ O tem nikoli nisem razmišljala, a sem v hipu odgovorila: ‘Grad (na Goričkem).’ Ko smo se vrnili iz Vzhodne Nemčije, sem hodila k sorodnikom na počitnice. Bila so to prečudovita poletja, polna otroških in mladostnih pustolovščin. Morda mi je tako zelo pri srcu prav zaradi tega. Morda zato, ker tu živijo moji sorodniki po mamini strani, ki jih imam vse zelo rada. Morda pa tudi zato, ker sama nimam otrok in tu čutim povezanost s predniki in najmočneje svoje korenine.

O nastanku knjige Pobeg brez meja

Kot pravi Ksenija, je v otroštvu raje plezala na drevesa in divjala po dvorišču, kot pa brala ali pisala. »Pisanje mi ni bilo všeč. Sem pa iz nuje  napisala ogromno pisem. Morala sem jih, če sem želela ohraniti stike s prijatelji in ljubljenimi daleč stran. Če bi mi kdo rekel, da bom ob svojem abrahamu začela pisateljevati, bi se iz srca nasmejala. Kako se je torej zgodilo, da sem napisala knjigo? To je bila prava pisna odisejada … Ideja zanjo ni bila moja – nekega jesenskega večera v prejšnjem tisočletju (1998) sem zgodbo povedala mlajšemu bratu svoje vzhodnonemške prijateljice Anye König, so-junakinje v knjigi. Vzkliknil je: ‘To morata napisati!’ Še isti večer sem pričela z zapiski. Naslednji dan sem poklicala Anyo v Nemčijo in jo vprašala, če bi skupaj napisali zgodbo. Na drugi strani linije je bila dolgo čista tišina. Nato je odločno, skorajda jezno, izjavila: ‘S tem nočem imeti nič!’ Popolnoma me je osupnila in me v celoti zaustavila. Zapiske sem ponovno pregledala šele več kot desetletje pozneje, ko sta za ‘pobeg’ slišali osemletni deklici v mednarodni ameriški šoli v Ljubljani, kjer sem tedaj delala. Zelo sta me spominjali na naju za Anyo. Držeč se za roki sta mi mali Švedinja in Slovenka po pouki prišli povedat: ‘Gospa Ksenija, to zgodbo morate napisati!’ Še isti večer sem začela pisati, brez Anye. Ker se zgodba dogaja v Vzhodnem Berlinu, sem pač izbrala nemški jezik. Konec koncev pa sva z Anyo le postali soavtorici nemške knjige (kot e-knjiga je na amazon.de).

Potem pa so jo sorodniki in prijatelji v Sloveniji želeli brati v slovenščini. Dve osebi sta bili ključni za prevod: prijateljica Ina in gimnazijska sošolka Ditka (prav njej sedaj odgovarjam na zastavljena vprašanja za ta članek). Zabičali sta mi: ‘Ksenija, Slovenka si. Knjigo moraš prevesti v slovenščino!’

S slovenskim čistopisom sem nato prvič vstopila v prostore Slovenske matice, nenapovedana. Glavna urednica-tajnica dr. Ignacija Fridl-Jarc me je prijazno sprejela, me poslušala in me med najinim sproščenim pogovorom s svojo pozitivnostjo in idejami naravnost navdušila. Sledila sem njenim napotkom in iz nemškega popisa dogodkov je nastala slovenska razširjena in bolj doživeta romanizirana povest. A morala sem malce počakati na pravi čas … Slovenska matica (letos praznuje 160-letnico) je namreč želela obuditi zbirko Zabavna knjižnica in jo nameniti mlajšim bralcem. Prva knjiga je seveda morala pripasti znanemu pisatelju – lani je po 105 letih zbirka vnovič oživela s knjigo Ferija Lainščka Življenje nima naslova. Letos pa sva z urednico Zariko Snoj Verbovšek trdo delali, da je iz mojega rokopisa (v slovenske šole sem hodila zgolj pet let) nastal in dočakal izid moj slovenski prvenec.

Nadaljevanje

Ko sem na novo napisan rokopis Pobeg brez meja predala Slovenski matici, je bil daljši, predolg za izid v zbirki Zabavna knjižnica. Ker sem knjigo posvetila svojemu dedku Martinu Majcnu, sem se odločila, da se osredotočim predvsem na čas našega družinskega življenja z njim v Nemški demokratični republiki. To je okvirno leto in pol, ko smo se še privajali na okoliščine v Vzhodnem Berlinu. A zgodba se nadaljuje. Izdaja drugega dela je gotovo odvisna od uspeha knjige Pobeg brez meja oziroma interesa bralcev – kakšno je bilo življenje v Vzhodnem Berlinu, nadaljnje otroške pustolovščine in prijateljstvo brez meja z Anyo na različnih straneh železne zavese in z oceanom med nama, mladinske pripetljaje ob Stasiju … to bo morda privabilo kakšno založbo. Bila bi vesela in počaščena.

Edita Žugelj

Foto: osebni arhiv K. M.