Dr. Matjaž Klemenčič je univerzitetni profesor, zgodovinar in publicist, avtor izjemnega opusa publikacij in znanstvenih ter strokovnih člankov. Raziskuje zgodovino slovenskih izseljencev v ZDA in njihov odnos do stare domovine, predvsem pa zgodovino tamkajšnjih slovenskih naselbin. O svojem znanstvenem in pedagoškem delu, ohranjanju narodnostne identitete med slovenskimi izseljenci v ZDA in tudi o svojem videnju usode koroških Slovencev je spregovoril za bralce Rodne grude.
Dr. Klemenčič, od kod vaša strast do zgodovinopisja, želja po raziskovanju zgodovine?
Z zgodovinopisjem sem se začel ukvarjati že kot dijak. Moja prva dela so se nanašala na vprašanja slovenskih avtohtonih manjšin, to je Slovencev na Koroškem, v Italiji in na Madžarskem. Seveda sem bil k temu spodbujen v okviru družinskega okolja, saj je bil moj oče univerzitetni profesor geografije. Razvijal je politično oz. socialno geografijo, katere del so tudi obmejna vprašanja, vprašanja položaja avtohtonih manjšin, pa tudi migrantov. Nato sem pričel študirati zgodovino in se ob tem posvečal vprašanjem slovenskih manjšin s posebnim ozirom na koroške in štajerske Slovence.
Vaš seznam bibliografskih enot je nadvse obsežen, saj dosega številko 700 in morda še več. V kakšne oz. katere sklope ste razdelili svoje delo?
Rezultat mojega dela je 12 znanstvenih monografij, preko 100 znanstvenih člankov v uglednih domačih in tujih revijah. Zlasti tuje revije so po merilih scientometrike (znanosti o vrednotenju znanstvenega dela) tudi na seznamih najboljših svetovnih revij. Poleg tega sem precej ponosen na 11 že dokončanih doktoratov, pri katerih sem bil mentor. Ti doktorandi so prejeli tudi nagrade za svoja dela. Naj omenim, da sta letos kar dva doktoranda prejela nagradi Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Prejela sta 2. in 3. nagrado na področju izseljenstva.
Vsebinsko pa lahko moja dela razdelimo na tri sklope; to so dela, v katerih se ukvarjam z vprašanji zgodovine in sedanjosti zamejskih Slovencev (zlasti koroških), slovenskih izseljencev (zlasti v ZDA) ter zgodovine in razpadanja Jugoslavije ter ustanavljanja slovenske države.
V dodiplomskem študiju ste se posvečali predvsem, če že ne izključno, germanizaciji Slovencev na Štajerskem. Katera so bila vaša ključna dognanja?
Moje ključno dognanje, specifično za Slovence na avstrijskem Štajerskem, je, da ti obstajajo še danes; čeprav je avstrijska država trdila, da so Slovenci na avstrijskem Štajerskem v 7. členu avstrijske državne pogodbe omenjeni le po pomoti. To se sklada tudi s kasnejšimi ugotovitvami avstrijskih zgodovinarjev mlajše generacije.
Na začetku sem se posvečal germanizacijskim procesom na celotnem Štajerskem še pred 1. svetovno vojno in po metodologiji, ki sem se jo naučil od svojega pokojnega očeta za Slovence na Koroškem, ugotavljal statistične napake pri štetjih prebivalstva. Tako sem ugotovil, da nemško prebivalstvo objektivno ni nikoli dejansko prevladovalo v mestih »z lastnim statutom« (Celju, Mariboru in Ptuju) na slovenskem Štajerskem. Pri tem gre za objektivnejše kriterije geografsko etničnega izvora prebivalstva teh mest od kriterijev občevalnega jezika, kot so ga definirale avstrijske oblasti. To je zgodba, o kateri se še danes prepiram s svojimi nekdanjimi kolegi na oddelku za zgodovino mariborske filozofske fakultete.
Kdaj in kako je pozneje vzniknilo zanimanje za ameriške Slovence?
Germanizacijski procesi so seveda tudi povezani s fenomenom migracij, tako z izseljevanjem slovenskega prebivalstva kot tudi s priseljevanjem nemškega prebivalstva na slovensko etnično ozemlje. Tako sem, ko sem zbiral temo za svoje nadaljnje življenjsko delo po diplomi ugotavljal, da bom moral izbrati nekaj, kar še ni bilo raziskano, in to je bila zgodovina Slovencev v ZDA. Začel sem z zgodovino reakcij Slovencev v ZDA na dogodke 2. svetovne vojne na slovenskem etničnem ozemlju, saj sem s to temo lažje prišel do financiranja svojega dela konec sedemdesetih let preteklega stoletja v takratnih političnih razmerah. Tako je nastala prva knjiga, ki je predelana doktorska disertacija o Slovencih v ZDA in 2. svetovni vojni. Zanjo sem napisal tudi kratko poglavje o organiziranosti Slovencev v ZDA v etničnih župnijah, bratskih podpornih organizacijah in narodnih domovih v slovenskih naselbinah. Z nadgradnjami tega dela se ukvarjam še danes. Napisal sem dela o slovenskih Američanih v Clevelandu, Ohaiju, Leadvillu, Koloradu, Pueblu, San Franciscu, Kaliforniji in Elyju, Minnesota. Nekako povezano s temi deli je tudi pregledno delo o zgodovini migracij …
Kdo so ti ljudje, kako ohranjajo svojo narodnostno identiteto in kje je ta najbolj prisotna?
To so večinoma slovenski Američani tretje, četrte in pete generacije. Njihova etnična identiteta je večplastna, saj so seveda Američani, pa tudi Slovenci, ki svojo slovensko identiteto ohranjajo z delovanjem v etničnih katoliških in evangeličanskih farah, bratskih podpornih društvih in narodnih domovih. Tudi tisti, ki ne živijo v slovenskih naselbinah, so lahko aktivni del slovenske skupnosti, saj jim to omogoča splet. Tudi danes še vedno obstoje časopisi slovenskih organizacij, ki večinoma izhajajo v angleškem jeziku, se pa dotikajo slovenstva tako v ZDA samih kot tudi dogajanja na slovenskem etničnem ozemlju, pri čemer je zanimivo, da v tem časopisju lahko prebiramo novice ne le iz Slovenije, ampak tudi o dogodkih v slovenskem zamejstvu. Najbolj je ta organiziranost prisotna v zgostitvenih jedrih slovenstva v ZDA, kot so npr. Cleveland, Ohio, San Francisco, Kalifornija, Ely, Minnesota, Joliet, Illinois.
Eden izmed mojih doktorandov, Dominik Janez Herle, se v svoji doktorski disertaciji ukvarja s slovensko-ameriško skupnostjo v Jolietu. V januarju 2024 je prišlo do poskusa ukinjanja slovenske župnije Sv. Jožefa v Jolietu. Glavni argument škofa, ki je poskusil ukiniti to župnijo, je bil, da slovenska skupnost v Jolietu izumira. Župljani so se temu uspešno uprli s pritožbo na vatikanski Dikasterij za duhovščino (nekakšno vatikansko ministrstvo), ki je pooblaščen za ustanavljanje in ukinjanje župnij. V posebnem dokumentu Dikasterija tudi piše, da slovenska skupnost v Jolietu obstaja v zadostnem številu. To potrjuje, da slovenska skupnost v ZDA živi in je dejavna … Poleg tega obstoje številne bratske podporne organizacije, nekakšne zavarovalniške družbe, ki imajo v svojih programih tudi ohranjanje slovenstva v ZDA.
Zelo zgodaj ste doktorirali in postali predavatelj na mariborski pedagoški akademiji. Kakšne so bile vaše prve pedagoške izkušnje na akademski ravni glede na to, da pred tem za razliko od vaših stanovskih kolegov niste poučevali na gimnaziji ali kaki sorodni srednji šoli?
Doktoriral sem res z 28 leti, kar je bil za slovenske in tudi širše evropske razmere za humanistiko kar velik dosežek. Kmalu zatem sem postal docent na takratni mariborski pedagoški akademiji, ki je že takrat imela namen prerasti v univerzitetno ustanovo s štiriletnim programom takratne 2. stopnje ter s podiplomskimi in doktorskimi programi. To se je kaj kmalu tudi zgodilo, tako da je ustanova že konec 80-ih let izvajala tudi štiriletne programe, pa tudi magisterije in doktorate. Glavna ovira pri ločitvi programov pedagoške fakultete, ki se izvajajo na današnji filozofski fakulteti, je bila mentaliteta tistih stanovskih kolegov, ki so v veliki meri imeli nazive višjih predavateljev brez doktoratov in so poudarjali pedagoško delo brez podlage v znanstvenem delu, obenem pa tudi želeli, da bi se pretežni del vsebin učnih programov nanašal na to, kako učiti in ne kaj učiti. Vendar pa smo to premagali; študentje pa so se morali navaditi študirati prek literature in ne le prek zapiskov predavanj. Večina nekdanjih višjih predavateljev je bila potem prisiljena doktorirati, vendar ni nikoli živela za znanstveno delo. To, da prej nisem učil na srednji šoli, je bila prej prednost kot pomanjkljivost. Moje družinsko okolje (pokojni oče je bil namreč univerzitetni profesor geografije) je pri moji mentaliteti in poudarjanju znanstvenega dela kot osnove za predavanja igralo precejšno vlogo.
Kakšne so vaše današnje profesorske obveznosti?
V današnjih dneh sem še vedno mentor dvema doktorskima študentoma, ki zaključujeta doktorata. Predavam na dodiplomskem študiju kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici, in sicer predmeta Temeljne zgodovinske znanosti in Zgodovina Jugovzhodne Evrope. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani tudi predsedujem komisijama za spremljanje in dokončanje doktoratov dveh doktorskih študentov.
Kaj je po vašem mnenju ključnega pomena za dobro znanstveno delo?
Znanstveno-raziskovalno delo, ne sme biti le poklic, ampak mora biti tudi poslanstvo in strast. Raziskovalec nikoli ne sme gledati na uro. Temu škoduje mentaliteta »odklopa«, ki jo sedaj uzakonjajo. Človek, ki nekaj raziskuje mora to početi 24 ur na dan in naj bi tudi sanjal o predmetu svojega raziskovalnega dela. Hkrati je bistveno tudi to, da mora zaključevati članke ali knjige, kar ob 8-urnem delavniku seveda ni mogoče. Ob tem za raziskovalce ne more veljati urnik od 7. do 15. ure in je kakršnokoli predpisovanje prisotnosti ali neprisotnosti (»štempljanje na delovnem mestu«) tudi škodljivo. Raziskovalec, ki je hkrati tudi univerzitetni profesor, mora stalno spremljati dosežke stroke. Hkrati naj bi se sočasno posvečal le enemu članku ali knjigi naenkrat in ne petim, kar je pogosto posledica projektnega sistema ARIS v Sloveniji.
Iz slovenskega etničnega ozemlja se je izselilo okoli 300.000 Slovencev, tematika izseljenstva pa je v slovenskem zgodovinopisju kljub temu dolgo veljala za obrobno. Kako je s tem danes, kolikšno je zanimanje študentov za to področje?
Zanimanje študentov za to področje je relativno veliko, o čemer priča tudi 22 prijavljenih nalog na letošnjem razpisu Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za področje izseljenstva; vendar pa zanimanje univerzitetnih učiteljev za to področje usiha. Na to vpliva tudi mentaliteta, ki je povezana z (ne) financiranjem tovrstnega projektnega dela.
Morda naj dodam še zgodbo o tem, kako je nekdo ob priliki moje izvolitve v naziv rednega profesorja primerjal pomen delovanja izseljencev v okviru slovenske zgodovine s »kurjim drekom«. To pa pomeni, da strokovno gledano med kolegi, ukvarjanje s tem vprašanjem ni prioriteta. Nato mi je uspelo priti do naziva rednega profesorja na Univerzi v Ljubljani.
Za svoje delo ste prejeli številne nagrade. Katera med njimi vam je še posebno ljuba? Na katero ste najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosen seveda na državno Zoisovo nagrado, ki sva jo dobila skupaj z očetom za tri knjige o zgodovini in sedanjosti koroških Slovencev. Ponosen sem tudi na plakete uradov županov mest Clevelanda in Leadvilla, ki kažejo na odmevnost mojega dela.
Kako ste doživljali in doživljate usodo koroških Slovencev glede na to, da ste z njimi tesno povezani, saj je mama koroška Slovenka in ste v bližini Vrbskega jezera kot otrok pogosto preživljali počitnice?
Slovenska skupnost še vedno obstaja, kar dokazujejo številne kulturne prireditve, ki jih dnevno prirejajo koroški Slovenci. Število tistih, ki dnevno uporabljajo slovenski jezik, še vedno presega 30.000. Popisi prebivalstva so sicer nakazovali neke trende, vendar pa ta skupnosti še vedno obstaja. Odnos avstrijske države do koroških Slovencev je še vedno mačehovski, kar se kaže ne le v zelo restriktivni vidni dvojezičnosti, ampak tudi, kar je pomembnejše, v nizkih podporah dejavnostim organizacijam koroških Slovencev s strani avstrijske države. Notranji spori v okviru manjšine slednji nikakor ne koristijo, saj bi se morali koroški Slovenci upirati germanizacijskim trendom, ki jih objektivno še vedno podpira avstrijska država tudi v letu 2024. Ob visoki stopnji inflacije le-ta ni ustrezno povečala podpore dejavnostim, ki ohranjajo etnično identiteto Slovencev na Koroškem.
Ali se trenutno ukvarjate s kakšnim novim znanstvenim delom in katera področja izseljenstva bi si še želeli raziskati?
Trenutno skupaj z svojimi sedanjimi in nekdanjimi doktorandi končujemo prispevek o zgoraj omenjenem uspehu slovenskih Američanov v Jolietu, ob nadaljnjem obstoju župnije Sv. Jožefa. Pripravljamo pa tudi znanstveno monografijo o dejavnosti ameriških Slovencev z izgradnjo kapele v konkatedrali v Washingtonu D.C. in slovensko udeležbo kot skupnosti na Mednarodnem evharističnem kongresu v Filadelfiji v 70-ih letih preteklega stoletja. Na ta način so ameriški Slovenci že tedaj bili predhodniki ideje o slovenski državnosti.
Blanka Markovič Kocen
Foto: osebni arhiv M. K.
