Slovenske selitve v socializmu je nova knjiga, ki je izšla pri ZRC SAZU konec leta 2024. »Knjiga zajema slovenske selitve od konca druge svetovne vojne do osamosvojitve,« je povedala dr. Marijanca Ajša Vižintin, soavtorica obsežne knjige. »To je čas množičnih slovenskih in svetovnih selitev, ki je bil zaznamovan s koncem druge svetovne vojne, potem pa s časom begunstva in z ljudmi, ki so odšli, ter s časom spreminjanja državnih meja, z ljudmi, ki so ostali na eni ali drugi strani novih meja.«
Zakaj so se ljudje tedaj izseljevali?
Nekateri se niso strinjali z novo oblastjo, ki je zmagala, in so morali ali želeli oditi, drugi so se bali posledic medvojnega sodelovanja z okupatorji, tretji so upali, da jim bo drugje boljše. Vsaka vojna je strašna in uničujoča, zaznamujejo jo številne tragične usode med vojno in po njej, in ta vojna ni bila nič drugačna. V Italiji in Avstriji, denimo, so se po vojni oblikovala številna begunska taborišča, v katerih so si slovenske begunke, begunci organizirali vrtce, šole, tiskali so časopise, preden so se izselili na druge celine, o čemer z Mirjam Milharčič Hladnik piševa v 5. poglavju, Organiziranost in življenjske zgodbe. Države, kot so Argentina, Kanada ali Avstralija, so ciljno iskale tiste, ki bi se izselili, nekateri so imeli za pogoj politično, drugi poklicno opredeljenost, nekateri so sprejemali samo mlade, zdrave in samske ljudi, drugi tudi družine.
Potem so sledile ekonomske migracije. Pomemben je bil Zakon o amnestiji leta 1962, kasneje pa je Jugoslavija s številnimi državami podpisala bilateralne sporazume, ki so omogočali organizirano ekonomsko migracijo. Tako je bil npr. z Nemčijo podpisan sporazum leta 1968, veljati je začel 1969. Sledilo je preko zavodov za zaposlovanje spodbujano in organizirano zaposlovanje v nemških podjetjih – vse do t. i. naftne krize leta 1973, temu pa združevanje družin, zaposlovanje novih ljudi pa ni bilo več dovoljeno. Mednarodni sporazumi so razlog, da smo bili v 70-ih letih 20. stoletja Jugoslovanke in Jugoslovani, med njimi tudi Slovenke in Slovenci, največja skupina priseljenih v Nemčiji, takoj za ljudmi iz Turčije. Povojna Nemčija je potrebovala veliko delavk in delavcev, pred Jugoslavijo je podpisala sporazume o rekrutaciji t. i. delovne sile že z Italijo, Španijo, Grčijo, Turčijo, Portugalsko, Marokom, Tunizijo. To je tudi razlog, da je Nemčija danes tako pisana, raznolika in večkulturna, saj se je izkazalo, da se delavke in delavci po (predvidoma) začasnem delu večinoma niso vrnili v izvorna okolja, da model gostujočih delavcev ne deluje. Tako Slovenke in Slovenci kot drugi priseljeni so si v Nemčiji oblikovali družine, otroci so šli v šole, se zaposlili, poročili, imeli otroke, ustanavljali so društva, plesali v folklornih skupinah, peli v pevskih zborih, vse življenje so potovali in tkali vezi med izvorno deželo in novo domovino. Manjši del ljudi se je vrnilo v izvorne države, večina jih je ostala v Nemčiji.
Kako je knjiga nastajala, koliko avtorjev jo je ustvarjalo?
V knjigi nas je pet soavtoric in soavtorjev: Marina Lukšič Hacin, Aleksej Kalc, Damir Josipovič, Mirjam Milharčič Hladnik in Marijanca Ajša Vižintin. Knjiga, ki jo je uredila Marina Lukšič Hacin, je sestavljena iz štirih poglavij. V prvem, ki ga je napisala Marina Lukšič Hacin, so pojasnjene politične in ekonomske razmere od leta 1945 do 1991, torej družbenopolitični okvir, znotraj katerega so potekale migracije v tem obdobju. V 2. poglavju Aleksej Kalc piše o tem, kako se je postavljala meja med Jugoslavijo in Italijo in kako je ta meja vplivala na migracije, v 3. poglavju Damir Josipovič predstavi demografske statistične podatke o selitvah znotraj Jugoslavije, Slovenija je bila del le-te, v 5. poglavju pa skupaj z Mirjam Milharčič Hladnik predstaviva slovensko organiziranost po svetu in izbrane življenjske zgodbe.
Imamo torej družbenopolitični okvir, potem pa so vedno ljudje, ki se odločijo, ali bodo odšli ali ostali. V 5. poglavju, katerega soavtorica sem, je predstavljena organiziranost na Stari celini, v Argentini, Združenih državah Amerike, Kanadi in Avstraliji. V Evropi v drugi polovici 20. stoletja, v 70. in 80. letih, so bila srečanja slovenskih društev nadnacionalna. Srečevala so se društva iz vse Evrope, npr. leta 1978 se je v Frankfurtu srečalo 42 slovenskih društev iz Nemčije, Francije, Švice, Belgije, Nizozemske, Avstrije in Švedske. Danes se srečujejo in sodelujejo slovenska društva npr. v Bosni in Hercegovini ter Nemčiji, nadnacionalnih srečanj pa ni več. V Nemčiji se enkrat na leto srečujejo v enem kraju na posvetu slovenskih organizacij, kamor pridejo predstavnice in predstavniki društev, pevskih zborov, folklornih skupin, učiteljice in učitelji dopolnilnega pouka v Nemčiji, predstavnice in predstavniki konzulatov in slovenskega veleposlaništva iz Berlina, pa tudi predavateljice, predavatelji iz Slovenije, iz Slovenske izseljenske matice, ZRC SAZU, predstavniki Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu idr.
Primer nadnacionalnega srečevanja slovenskih društev po svetu je danes prireditev Dobrodošli doma, srečanje, na katerega pridejo Slovenke in Slovenci z vsega sveta v Slovenijo, običajno konec junija. Vsako leto je srečanje organizirano v drugem mestu, 2024. je bila v Celju, leta 2025 bo v Novi Gorici, vključeno bo v dogodek Evropska prestolnica kulture, in je zelo pomembna prireditev. Redno se ga udeležujejo rojakinje, rojaki in njihove potomke, potomci iz Argentine, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Nemčije, Švedske idr.
Ali na ZRC načrtujete nadaljevanje knjige in prevode?
Ta knjiga je del trilogije. Prva knjiga je bila »Doba velikih migracij na Slovenskem« avtorjev Alekseja Kalca, Janje Žitnik Serafin in Mirjam Milharčič Hladnik. Izšla je leta 2017 in je zelo velika uspešnica, ravnokar je izšel ponatis, ker je bila razprodana. Obravnava obdobje selitev od 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne, 2. del je knjiga »Slovenske selitve v socializmu«, 3. del pa bo zajel obdobje od leta 1991 do verjetno 2020, torej po osamosvojitvi, ampak moramo projekt še prijaviti in dobiti.
Prevedena in za mednarodno javnost prirejena »Doba velikih migracij na Slovenskem« je leta 2024 izšla pri ugledni nemški založbi Peter Lang z naslovom »Daring Dreams of the Future. Slovenian Mass Migrations 1870-1945«. Ko bomo pridobili finančna sredstva, načrtujemo tudi prevod druge knjige.
Katere življenjske zgodbe so predstavljene?
V 5. poglavju so med življenjskimi zgodbami, ki sva jih zbrali skupaj z Mirjam Milharčič Hladnik, predstavljeni najprej kolaži prebežniških zgodb, potem pa pet individualnih življenjskih zgodb.
Jana in Franc Kolman sta primer zgodbe, ki bi ji lahko rekli tipična ekonomska, »gastarbajterska« zgodba. Vendar je posebna, saj si Kolmanova nista samo kupila boljšega avta, zgradila hiše v Sevnici in skrbela za svoje tri otroke, vnukinje in vnuke, ampak sta tudi soustanovila slovensko društvo Drava Augsburg in poskrbela za to, da je bil v Augsburgu organiziran dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture. Oboje še danes – po 40 letih – deluje. Mesto Augsburg je pobrateno s Piranom, s katerim so se stkale številne vezi in sodelovanje.
Druga nemška zgodba je Cvetka Schmidt, ki se je izselila iz Posočja preko sorodstvenih mrež. Že prej so se njeni sorodniki izselili v Nemčijo, potem je šla Cvetka sestri čuvat otroka, se tam zaljubila v Nemca in ostala. Cvetka in Josef Schmidt imata deset otrok, v knjigi je opisana njuna zgodba, Cvetka je bila mama rejnica ali varuška več kot sto otrokom. Schmidtova nista imela v bližini drugih Slovenk, Slovencev ali slovenskih društev, je pa bila v Herzbolheimu organizirana slovenska maša, pri kateri sta sodelovala z otroki. Šele zadnja leta, po osamosvojitvi, so Josef in najmlajši otroci začeli v 30 km oddaljenem Freiburgu obiskovati organiziran slovenski dopolnilni pouk.
Anton Božič je primer prebežniške zgodbe. Prebegnil je iz Jugoslavije, ker ni hotel iti v vojsko za dve leti. Najprej je životaril po Italiji, po taboriščih, v strašnih razmerah, potem je prišlo letalo za Švedsko. Tam so begunce iz Jugoslavije in drugih držav nastanili v hotelu in jih vprašali, kaj znajo. Antonu so ponudili usposabljanje za strugarja, po katerem je takoj dobil službo. Pozneje je ustanovil zasebno podjetje, prodajal je televizije, kamere in nudil servis zanje. Poročen je z Evo, ki jo je spoznal po enem tednu bivanja na Švedskem, imata štiri otroke. Živita v mestu Älmhult, kjer je bila leta 1958 odprta prva Ikea na svetu, v njej je danes Ikein muzej. Ta prikazuje tudi revno Švedsko na začetku 20. stoletja, iz katere se je do druge svetovne vojne izselilo milijon Švedinj in Švedov, vanjo pa so se priselili drugi, tudi stari starši Ingvarja Kamprada, ustanovitelja Ikee.
Viktor Debeljak je primer tipične migracije znotraj Jugoslavije. Viktor je otroštvo preživel v Kočevju, v Sarajevo je odšel v srednjo šolo. Ustalil se je v Banjaluki, kjer si je ustvaril družino. Jugoslavija je bila članica neuvrščenih, on pa je bil napoten v številne afriške in azijske države, velikokrat je delal v Egiptu, Libiji, Nigeriji, Iraku. Bil je radiointernist in je usposabljal radiointerniste iz drugih držav. Po upokojitvi je postal aktiven član društva Triglav Banjaluka, kjer je danes društveni dedek Mraz.
Irene Mislej je bila rojena v Argentini, njeni starši so se tja preselili v času med obema vojnama. Umetnostna zgodovinarka in raziskovalka slovenskih izseljenskih skupnosti v Argentini je v Slovenijo prišla leta 1978 kot štipendistka Slovenske izseljenske matice, v Sloveniji doštudirala in ostala. Delala je na raziskovalnem projektu Slovenski izseljenci in kultura, poučevala španščino, prevajala, bila dejavna pri Slovenskem svetovnem kongresu, pisala in objavljala, prirejala razstave inpredavala, bila družbeno angažirana in dejavna v umetnostnozgodovinskih krogih. Med letoma 1996 in 2014 je bila kustosinja in direktorica Pilonove galerije v Ajdovščini, kjer danes tudi živi.
Knjiga »Slovenske selitve v socializmu« obsega 310 strani in je ob podpori Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS izšla v nakladi 700 izvodov.
Besedilo in foto: Blanka Markovič Kocen
