Med prvo in drugo svetovno vojno so Slovenci z območij, ki so po prvi vojni ostala na italijanski strani meje z Jugoslavijo, trpeli hudo preganjnaje italijskih oblasti, prepoved materinščine, spreminjanje imen in priimkov v italijanske, mučenje, usmrtitve. Mnogi so zapustili svoje kraje, se naselili v Jugoslavijo, a tudi emigrirali preko oceana.
V Argentini močno kulturno življenje
Številni so se preselili v Argentino, v tistih časih obljubljeno deželo. V Buenos Airesu so se takoj družili in ustanovili društva, ki so, povezana med seboj, ustvarila močno kulturno življenje in s tem ohranjala nacionalno identiteto. Prostore so potrebovali in jih zato iskali, najemali dvorane, kupovali zemljišča ali že zgrajene stavbe za sedeže in kulturno, športno in drugo delovanje. Izdajali so tednike, knjige, zborovsko petje je bilo vedno prisotno, glasbene skupine, imeli so maše v slovenščini itd. Tudi potem, še po drugi svetovni vojni, so prihajali v Argentino Primorci, ki so se seveda pridružili rojakom istega izvora.
Preostale so tri ustanove v četrti Devoto, blizu obrobja mesta, s sedeži komaj nekaj sto metrov narazen: Naš dom v ulici Simbron 5150, Zarja z naslovom Ramon Lista 5034-5042 ter Ljudski oder, tudi v ulici Ramon Lista, na številki 5148.
7. avgusta 1974 so se uradno združile v A.M.E.Y. Triglav (Asociacion Mutual Esloveno Yugoeslava Triglav). Zgradili so veliko stavbo v ulici Porcel de Peralta z bazenom, telovadnico, dvorano, kavarno, knjižnico, vrtom. Sam sem večkrat prišel mimo in gledal gradnjo, pozdravljal in se pogovarjal z naključnimi drugimi Slovenci, ki so tudi opazovali napredek.
Po slovenski osamosvojitvi so spremenili ime in ostalo je brez »Y«, torej ne več Jugoslovansko.
Na soboto, 10. avgusta, je društvo priredilo slovesnost ob 50. obletnici. Povabilu se je odzvalo veliko število ljudi, ne izključno slovenskega izvora. Pripravili so prostor, kjer so pred nedavnim nastopili Iztok Mlakar, Vlado Kreslin, Slovenski instrumentalni ansambel, Slovenski oktet, še stara zasedba in potem tudi obnovljena, sedanja in prej še mnogi drugi umetniki in izvajalci. Med glasbeniki je nujno omeniti Cirila Krena, baritonista Angela Hrovatina, pianista Antona Solera; tudi Vera Golob je tam nastopila, in seveda še in še, a seznam bi bil predolg za to poročilo.
Slovesnost ob 50-letnici
Nekaj po četrti uri popoldne se je torej pričelo; na klavir je zaigral note Zdravljice Juan Cruz Martinez, Martin Šušteršič pa je prinesel slovensko zastavo.
Nato so spregovorili Martin Rodriguez, sedanji sekretar kluba, z govorom, izključno usmerjenem v šport, nato je imel govor minister svetovalec Veleposlaništva RS v Buenos Airesu Igor Šef, kateremu je sledila Alejandra Košuta, podpredsednica društva. Predstavljen je bil tudi Tito Mermolja, eden od redkih še preostalih prvih članov novega združenja. Lojze Maček, ki je veliko truda in časa vložil v pripravo proslave, je prebral nekaj pozdravov, med temi od Irene Mislej ter Emila (Milana) Okretiča, čigar knjiga Moje življenjske poti (izdala SIM ISBN 978-961-93609-5-8 / COBISS.SI-ID 108046851) bo, v prevodu v kastiljščino, predstavljena v teh prostorih, ko bodo izvodi dospeli Buenos Aires. Zaključil je vokalni kvartet, ki ga sestavljajo Maruša Batagelj, Martin Dobovšek, Jože Rožanec in podpisani s tremi skladbami, in sicer narodno Majolko, Mirkovo na Kettejeve verze Na trgu ter koroško narodno Sijaj mi sončece v priredbi Cirila Krpača.
Sledila je zakuska, klepet. Marsikdo, celo tretja generacija potomcev, še govori slovensko. Med povabljenimi bi poleg predstavnika veleposlaništva Igorja Šefa posebej omenil še lektorico slovenščine na univerzi v Buenos Airesu Tjašo Lorbek, dr. Mariano Poznič, Ano Tomšič ter Marjeto Stariho, profesorico slovenščine v klubu.
Rok Fink
Foto: Rok Fink in osebni arhivi Else Bar, Cristine Globokar ter Federica Mačka.
