V prostorih Združenja Slovenska izseljenska matica so v luči slovenskega kulturnega praznika predstavili izseljensko kulturno dediščino iz Slovenske evangeličansko-luteranske cerkve sv. Ivana v Bethlehemu, Pensilvanija, ZDA in prikaz filma z naslovom Slovenci v Bethlehemu 2 avtorja Štefana Celeca.  O dragoceni dediščini in njenem pomenu je za bralce Rodne grude spregovorila dr. Klaudija Sedar iz Zavoda Primoža Trubarja, ki je skupaj z mag. Leonom Novakom, škofom Evangeličanske cerkve AV v Sloveniji to temo predstavila tudi na SIM.

Kot je uvodoma dejal predsednik SIM dr. Boris Jesih, smo bili priča prekmursko-ameriškemu dogodku v prostorih Matice. Zakaj vas je to področje raziskovanja tako zelo pritegnilo?

Glede na to, da je moje raziskovanje usmerjeno v kulturno zgodovino, me je znotraj tega že pred leti našlo tudi izseljenstvo in me seveda takoj pritegnilo, da sem začela brskati, proučevati, raziskovati, si želela izvedeti več. Zaprtje evangeličanske cerkve sv. Ivana pa me je dejansko spodbudilo, da se vrnem (pred tem sem enkrat že obiskala tako evangeličansko kot katoliško cerkev, ki so jo zgradili prekmurski Slovenci) in poskušam najti dodatno gradivo, ki bo lahko osvetlilo življenje izseljencev iz Prekmurja in tudi Porabja. Predvsem pa, da se ohrani ta dediščina, jo naprej varujemo, negujemo to dragocenost, da ne odide v pozabo.

Kdaj in iz kakšnih razlogov so se Prekmurci izseljevali v Ameriko in katera so bila ključna območja njihove naselitve?

Izseljevanje iz Prekmurja v Severno Ameriko se je začelo na prelomu 19. in 20. stoletja ter potekalo najintenzivneje do leta 1924, ko se je začelo omejevati, se je pa zatem preusmerilo v Južno Ameriko, Kanado, Avstralijo in še druge države. V Severni Ameriki so se mnogi naselili v mestu Bethlehem v Pensilvaniji in okoliških mestih, kjer je tedaj že razvita industrijska dejavnost dajala dobro izhodišče za začetek novega življenja v novih krajih. Prav mesto Bethlehem v Pensilvaniji je z novimi priseljenci postalo največja prekmurska naselbina daleč naokoli, vse to pa so bile migracije iz ekonomskih razlogov, za lažje in dostojnejše življenje.

Na dogodku je bil predstavljen tudi imeniten dokumentarni film o migracijah Slovencev iz Prekmurja v Ameriko …

Dokumentarni film Štefana Celeca Slovenci v Bethlehemu je nastal leta 2016, ob 20. obletnici pobratenja mest Bethlehem in Murska Sobota. Film vključuje veliko arhivskih posnetkov in osebnih zgodb skozi pripovedi potomcev takratnih priseljencev, ki so se v iskanju svetlejše prihodnosti podali v Združene države Amerike. Prikazuje tudi težave in izzive, s katerimi so se srečevali ob prihodu na ameriška tla, zaposlitev v novem okolju, odpre pa tudi vendsko vprašanje in vprašanje pripadnosti Prekmurcev. Zelo dolgo so se namreč imeli za Vende, kakor so bili imenovani v rojstni domovini in s to zavestjo so odšli od doma  – tudi se je recimo v imenu evangeličanske cerkve ohranil izraz Windish, saj se je za Slovence na Ogrskem uporabljal ta izraz, Vendi, Windish.

Velik poudarek v filmu kot tudi v življenju Prekmurcev v Ameriki je imela cerkev – čemu to pripisujete in kako so organizirali bogoslužje?

Enega od razstavnih plakatov sem dejansko poimenovala Iz ladje v cerkev, kajti ti izseljenci so od doma odšli z zelo močno vero, Cerkev je imela v njihovem življenju izjemno pomembno vlogo, Bogoslužja so imeli tudi na ladjah, kakor lahko beremo iz zapisov o potovanjih, s seboj so vzeli molitvenike, Sveto pismo in drugo nabožno gradivo, tako da so pravzaprav hodili z roko v roki z vero in to tudi z vso srčnostjo prenesli v novo domovino, jo tam nadaljevali, gradili naprej, in to v maternem jeziku. Tako katoliki kot evangeličani so po prihodu iskali zavetje in duhovno moč, hrano v tamkajšnjih cerkvah, katoliki sprva v madžarski, evangeličani pa v nemški in slovaški cerkvi, kjer so si zelo hitro izborili tudi občasna bogoslužja v maternem jeziku, obenem pa začeli resno razmišljati in delati za svojo slovensko cerkev, tako eni kot drugi. Ko so si zgradili cerkve (evangeličani 1911. in novo 1916., katoliki 1917.), je bil naslednji korak najti duhovnika, ki bo govoril njihov materni jezik, to so namreč dali tudi kot pogoj pri zaposlitvi. Bogoslužja so se dejansko več desetletij opravljala v prekmurščini, kar je svojevrsten fenomen. Znotraj velike Amerike so si namreč izborili svoj prostor pod soncem, kjer se je slišala Božja beseda v maternem jeziku.

Ko ste izvedeli, da se cerkev v Betlehemu zapira, ste se “zakopali” v arhive, da bi rešili, kar se je rešiti dalo. Kaj ste ugotovili?

Novica o zaprtju cerkve nas je zelo presenetila in takoj je stekla komunikacija s predstavniki cerkve sv. Ivana za podrobnejše informacije. Skupaj smo tudi dorekli načrt, da pred zaprtjem pregledam in popišem gradivo v cerkvenem arhivu s poudarkom na gradivu v prekmurščini, ki mi je seveda blizu in me zanima tudi z jezikoslovnega vidika. Pregled mi je dal dejansko vpogled v izseljensko dediščino evangeličanske skupnosti v Bethlehemu, od cerkvene, društvene do kulturne, kako so jo začeli graditi, jo razvijali, oblikovali in varovali. Dediščino so skozi leta skrbno varovali, se je pa seveda, kot vsepovsod, nekaj gradiva izgubilo ali založilo, tu mislim predvsem na časopise v prekmurščini, od katerih sem našla le dva, enega v nekaj izvodih, drugega v več, vendar veliko izvodov manjka.

Kako ste zasnovali razstavo, ki je na ogled v prostorih SIM?

Razstavo sem poimenovala Spomenek (Spomin) in jo razdelila naštiri poglavja, kar sem prikazala v štirih razstavnih plakatih in spremnem katalogu, kjer je izseljenska dediščina tudi podrobneje predstavljena. Poglavje Kulturna dediščina cerkvene opreme približuje cerkveno posodje, ki so ga uporabljali ob podeljevanju zakramentov v cerkvi sv. Ivana, krstni kamen, pri katerem so bili mnogi izseljenci in njihovi potomci krščeni, in druge predmete, ki približujejo duhovni utrip in življenje izseljencev. Poglavje Pisna cerkvena kulturna dediščina zajema rokopisne knjige zapisnikov v prekmurščini o življenju in delovanju cerkve sv. Ivana v prvi polovici 20. stoletja ter cerkveno literaturo, ki so jo pripravljali in izdajali za svoje potrebe. Naslednje poglavje predstavlja Društveno kulturno dediščino, saj so se povezovali tudi v različna društva, z delovanjem katerih so pomagali svojim članom, skrbeli za cerkev, cerkveno in kulturno življenje. Četrto poglavje pa je Pis(a)na kulturna dediščina, v kateri so predstavljena knjižna dela in časopisi v prekmurščini, ki so jih izdajali v Bethlehemu.

Kam vas pelje nadaljnje raziskovanje?

Letos znova načrtujem pot v Bethlehem, saj so še nekatere teme ostale odprte in tem bi se želela posvetiti podrobneje, tudi zbrati izseljenske zgodbe s poudarkom na tistih, ki še govorijo v prekmurščini in da se te zgodbe tudi zapišejo za naslednje generacije. Veselim se novih spoznanj in novih zgodb, iz katerih bi lahko v prihodnje nastala tudi velika zgodba o prekmurskih izseljencih. 

Besedilo in foto: Blanka Markovič Kocen